Jedro

Določbo tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, se ne nanaša na neposrednega knjižnega naslednika osebe, ki vlaga izbrisno tožbo, temveč izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini. Prepoved vlaganja izbrisne tožbe proti dobroverni osebi pomeni namreč le izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se lahko sklicuje le tretja poštena oziroma dobroverna oseba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za prekinitev postopka, zavrglo tožbo glede zahtevka, da je prodajna pogodba z dne 29. 3. 2010 neveljavna ter razsodilo, da je neveljavna vknjižba toženčeve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1215/0 in 1216/0, obe k. o. ... Odločilo je še, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, ki je nastalo na podlagi navedene prodajne pogodbe, in se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se v zemljiški knjigi na navedenih nepremičninah ponovno vpiše lastninska pravica v korist tožnika. V obrazložitvi je zapisalo, da je bilo že z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1354/2010 z dne 1. 3. 2011 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2248/2011 z dne 15. 2. 2012 pravnomočno odločeno, da je prodajna pogodba z dne 29. 3. 2010 nična (B. K. je namreč na podlagi ponarejenega pooblastila v tožnikovem imenu tožencu prodal tožnikovo nepremičnino). Tožniku kot toženčevemu neposrednemu knjižnemu predniku je sodišče priznalo aktivno legitimacijo za uveljavljanje izbrisne tožbe (243. člen Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1). Glede pasivne legitimacije pa je navedlo, da je v skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1 izbrisni zahtevek dovoljen le proti nedobrovernemu pridobitelju. Ta pogoj je po prepričanju sodišča v obravnavani zadevi izpolnjen, saj je bilo že v zadevi II P 1354/2010 ugotovljeno, da toženec pri nakupu nepremičnine ni ravnal s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu pričakuje od skrbnega kupca stvari večje vrednosti (toženec kot bodoči lastnik ni bil nikoli v stanovanju, ki ga je kupoval, prav tako ni prejel ključa kupljene nepremičnine).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da vprašanje toženčeve dobrovernosti, ki ga izpostavlja pritožba, za odločitev v konkretni zadevi ni pomembno. Pravilo tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, na katerega se je sicer sklicevalo prvostopenjsko sodišče, je namenjeno zgolj varstvu tretjih dobrovernih oseb, ki so pridobile pravico na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. Toženec kot neposredni knjižni naslednik pa se na to pravilo ne more sklicevati. Ker po presoji višjega sodišča ne gre za odločilno dejstvo, ugotavljanje toženčeve nedobrovernosti kljub zatrjevani prekoračitvi trditvene podlage ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

3. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vlaga tožena stranka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrže oziroma zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revident nasprotuje materialnopravnemu izhodišču višjega sodišča, da je določbo tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 mogoče uporabiti samo za tretje osebe, ne pa tudi za toženca. Po njegovem mnenju je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik za uspeh z izbrisno tožbo dokazati tudi nedobrovernost toženca (9. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). Tožnik tega bremena ni zmogel, zato bi moralo sodišče že iz tega razloga njegov zahtevek zavrniti. Ker je prvostopenjsko sodišče kljub odsotnosti trditvene podlage o toženčevi nedobrovernosti ugotavljalo dejansko stanje v tej smeri, je po prepričanju revidenta kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revident še opozarja, da tožnik zavestno ni podal ustrezne trditvene podlage, saj je navedel, da v konkretnem primeru dobra vera toženca ni pomembna, saj je pogodba nična. Ker tožnik ni obrazloženo prerekal toženčeve trditve o svoji dobrovernosti, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP dejstvo, da je bil toženec dobroveren, šteti za priznano in nesporno. Nasprotuje tudi materialni presoji prvostopenjskega sodišča, da je bil ob nakupu nepremičnine nedobroveren. Pojma „zadostne skrbnosti pri sklepanju pogodbe“ namreč po njegovem prepričanju ni mogoče enačiti z dobrovernostjo (poštenostjo), ki jo zahteva tretji odstavek 244. člena ZZK-1. 4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ne glede na prejšnji odstavek tega člena, ni dovoljen proti dobrovernim osebam, v korist katerih je bila pridobitev pravice vknjižena oziroma predznamovana z učinkom pred trenutkom, od katerega učinkuje zaznamba izbrisne tožbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno materialnopravno izhodišče višjega sodišča, da se citirana določba, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, ne nanaša na neposrednega knjižnega naslednika osebe, ki vlaga izbrisno tožbo, temveč izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini. V prid takšni razlagi govori že zakonsko besedilo 244. člena ZZK-1, ki v prvem odstavku med drugim določa, da se lahko zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja proti neposrednemu pridobitelju, to je tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice. V skladu z drugim odstavkom 244. člena ZZK-1 se lahko zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tudi proti nadaljnjim (posrednim) pridobiteljem, to je osebam, v korist katerih je bila glede na izpodbijano vknjižbo vknjižena oziroma predznamovana pridobitev pravice. Glede na uporabljeno dikcijo „ne glede na prejšnji odstavek tega člena“ v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 je jasno, da se ta odstavek, ki prepoveduje vlaganje izbrisne tožbe proti dobrovernemu pridobitelju, nanaša izključno na položaj, ki ga obravnava drugi odstavek 244. člena ZZK-1, torej na položaj, ko je izbrisna tožba vložena proti nadaljnjemu pridobitelju. Tako je določbo 244. člena ZZK-1 Vrhovno sodišče razlagalo že v več odločbah.(1) Tudi v strokovni literaturi(2) je zastopano stališče, da za dovoljenost izbrisnega zahtevka proti prvemu (neposrednemu) pridobitelju ni pomembno, ali je bil ta ob pridobitvi lastninske pravice dobroveren oziroma da se pogoj (ne)dobrovernosti nanaša izključno na nadaljnjega pridobitelja pravice na nepremičnini.

7. Takšno stališče je tudi razumljivo, če upoštevamo, da pomeni prepoved vlaganja izbrisne tožbe proti dobroverni osebi le izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se lahko sklicuje le tretja poštena oziroma dobroverna oseba (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1).(3) Če zemljiškoknjižno stanje ni usklajeno z dejanskim oziroma če zemljiškoknjižni lastnik ni tudi dejanski (pravi) lastnik nepremičnine, oseba, ki se je v dobri veri zanesla na zemljiškoknjižne podatke, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To pomeni, da ima v takem primeru pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice učinek ne glede na to, da odsvojitelj (zemljiškoknjižni lastnik) ni bil pravi lastnik nepremičnine in zato ni imel sposobnosti veljavno prenesti lastninske pravice.(4) Odsotnost razpolagalne sposobnosti odsvojitelja, ki je sicer ena od temeljnih predpostavk za veljaven prenos lastninske pravice, v tem primeru nadomesti dobrovernost pridobitelja. Glede na povedano je dobrovernost pridobitelja relevantna le v primeru, ko učinkuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, to pa je takrat, ko se zemljiškoknjižno in dejansko stanje ne ujemata oziroma ko odsvojitelj ni pravi lastnik nepremičnine.

8. V obravnavani zadevi pa razlog za pomanjkljivost prenosa ni v razpolagalni nesposobnosti odsvojitelja (tožnik (neposredni pravni prednik toženca) je bil namreč pravi lastnik nepremičnine), temveč v neveljavnosti (ničnosti) pravnega posla, ki naj bi predstavljal podlago za prenos lastninske pravice. Sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki učinkuje le v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja in zahteva veljaven pravni posel, zato ne more biti utemeljeno. Morebitna dobrovernost neposrednega pridobitelja bi bila v tem primeru lahko relevantna le, če bi bili pri tožencu izpolnjeni tudi ostali pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini (desetletna posest nepremičnine; drugi odstavek 43. člena SPZ).(5) Tovrstnih trditev pa v obravnavani zadevi ni bilo.

9. Ker ugotavljanje morebitne toženčeve nedobrovernosti za odločitev v zadevi ni relevantno, so neutemeljeni tudi vsi nadaljnji (procesni in materialni) očitki, ki temeljijo na drugačnem materialnopravnem izhodišču. 10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013, II Ips 402/2010 z dne 8. 11. 2012 in III Ips 21/2014 z dne 18. 2. 2015. Op. št. (2): Prim. N. Plavšak, Izbrisna tožba, v: Zbornik - 2. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 48, T. Pavčnik, Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), v: Pravosodni bilten, št.1/2012, str. 167, in J. Hudej, Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, v: Pravnik, št. 7-8/2013, str. 495 in 504. Op. št. (3): Prim. M. Juhart v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 87-90, in J. Hudej in I. Ščernjavič, Razprava o pomenu izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in o nekaterih posledicah spremenjene ureditve izbrisne tožbe, v: Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 49-52. Gl. tudi M. Tratnik v A. Berden in drugi, Zemljiškoknjižno pravo: izbrana poglavja (2. zvezek), Studio Linea, Maribor 2002, str. 161. Op. št. (4): Prim. M. Tratnik v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 322. Op. št. (5): Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 48.