Jedro

Duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti, zato se ob upoštevanju vseh okoliščin primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po obsodbi oziroma po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin) prisodi ena odškodnina.

Sodišče je dolžno stranko opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva, če ne navede katerega od pravno relevantnih dejstev, naj dopolni trditve, ne pa, če navede vsa pravno relevantna dejstva, vendar tako pavšalno, da ne zadostuje za uspeh v postopku. V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pavšalne navedbe in predloži dodatne dokaze. Tako ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialno procesnega vodstva.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, - da se na prvi stopnji dosojena odškodnina zniža in se znesek 93.100,00 EUR nadomesti z zneskom 74.000,00 EUR (točka II. izreka odločbe sodišča prve stopnje); - izrek o stroških postopka (točka IV. izreka prvostopenjske odločbe) pa se pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 15.821,31 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 690,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženo stranko obvezalo na plačilo 93.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 16.249,92 EUR stroškov postopka tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se za nepremoženjsko škodo zaradi posega v osebnostno pravico (okrnitev svobode) določi enotna odškodnina in da ni upravičen še do odškodnine zaradi strahu in drugih vrst pravno priznane škode, je materialnopravno zmotno. Nima podlage ne v določbah XXXII. poglavja ZKP (Zakon o kazenskem postopku) ne v kakšne drugem predpisu. S svojim zaslišanjem in zaslišanjem številnih prič je dokazal posebno težke okoliščine, ki jih je sodišče pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo. Niti z besedo ni omenilo, da mu je bila prvič in edinkrat vzeta prostost; istočasno je bila na prestajanju zaporne kazni tudi žena, zato njuna otroka nista imela ustreznega varstva in je bil soočen tudi s strahom, kaj se dogaja z njima; za Chronovo boleznijo je zbolel šele v času, ko mu je bila odvzeta prostost; bivanjske razmere v priporu in zaporu niso zagotavljale človeku dostojnega bivanja; deležen je bil šikaniranja s strani drugih pripornikov in zapornikov; močno se mu je poslabšalo psihično in fizično zdravje. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bistveno premalo upoštevano, da ne bo mogel udejaniti svojih življenjskih načrtov. Družinske vezi mora graditi praktično na novo, pa tudi odnos do žene se je zaradi ločenosti znatno spremenil. Jasno je, da oseba, kateri je odvzeta prostost, ne more poslovati. V njegovem primeru pa se je nemožnost poslovanja raztezala tudi na čas po prestani zaporni kazni zaradi posledic na zdravju, odmevnosti primera in neutemeljenega očitanja zavržnih kaznivih dejanj. Ker je bila kazen izrečena in izvršena po tem, ko je postal lastnik A., se nemožnost poslovanja nanaša na poslovanje lokala X in A. Vzročna zveza med požigom lokala X ter postopkom je izkazana s tem, da je do požiga prišlo 14 dni po priprtju; noben drug razlog za požig ni obstajal. Požig na nadaljnje poslovanje lokala ni imel vpliva. Nemožnost poslovanja je posledica dejstva, da mu je bila neupravičeno odvzeta prostost, zaradi česar je bilo porušeno njegovo zdravje in negativno je bil prikazan v javnosti. Prvostopenjskemu sodišču očita sodbo presenečenja, ker tekom obravnave ni niti enkrat izpostavilo morebitnega pomanjkanja trditvene podlage v zvezi z možnostjo nadaljnjega poslovanja navkljub požigu lokala in glede višine škode. Sodišče je izvajalo dokaze v smeri izkazovanja materialne škode, torej ga je štelo za sklepčnega. Ker sodba predstavlja čisti odmik od tako začrtane smeri, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno pa je tudi načelo materialnega procesnega vodstva. Višino odškodnine bi moralo sodišče presoditi po prostem preudarku. Trditveno podlago za izračun izgubljenega dobička je podal, tudi izvedencu finančno ekonomske stroke so podatki spisa zadoščali za izračun izgubljenega dobička. Sodba je tako v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Sodišče ni navedlo zadostnih razlogov glede zavrnitve zahtevka za premoženjsko škodo. Pri stroškovni odločitvi bi moralo sodišče upoštevati, da sta bila predmet pravde zahtevka za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode in je glede prvega po temelju uspel, zato je njegov uspeh v pravdi 32,50 %.

3. Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina v višini 100,00 EUR na dan je previsoka. Tožnik je že pred uvedbo kazenskega postopka trpel zaradi ulceroznega kolitisa, ki je zelo podoben Chronovi bolezni, dokazana je le blaga aktivnost bolezni v času odvzema prostosti. Dosojena odškodnina je previsoka glede na zatrjevane težave, ki niso bile vse izkazane in glede na odškodnine, dosojene v podobnih primerih. Povsem neutemeljena pa je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ni dokazal obstoja okvare psihičnega zdravja. Zaključki izvedenca dr. D.Ž. so bili podani na podlagi izpovedbe tožnika in ne na podlagi objektivnih preiskav. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dosojeno odškodnino zniža, podredno pa, da ugodilni del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Pravdni stranki odgovora na pritožbo nasprotne stranke nista podali.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena glede glavne stvari, pritožba tožeče pa glede stroškovne odločitve.

O nepremoženjski škodi:

6. Materialnopravna stališča prvostopenjskega sodišča (točke 8., 10. in 11. obrazložitve izpodbijane sodbe) so pravilna. Na posvetu najvišjih sodišč v nekdanji državi oktobra 1986 (1) je bilo zavzeto stališče, da duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti, zato se ob upoštevanju vseh okoliščin primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po obsodbi oziroma po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin) prisodi ena odškodnina. Takšna je vse od posveta dalje enotna sodna praksa (2). Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse zatrjevane in dokazane okoliščine konkretnega primera, ki so relevantne za presojo odmere pravične satisfakcije. Tako kot pri drugih oblikah nepremoženjske škode, mora sodišče tudi pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard pravične denarne odškodnine. Dolžno je pretehtati vse okoliščine, ki so vplivale na oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi z odškodninami v primerljivih primerih je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca v skladu z 22. členom Ustave RS in odločitev tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, katere pa sicer ni mogoče odpraviti (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

7. Načelo individualizacije, ki se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino njegovega duševnega trpljenja, je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sledilo je tožnikovi izpovedbi o neprijetnostih, ki jih je doživljal v priporu in zaporu: o slabih bivalnih razmerah, o psihičnih težavah, stresu, strahu pred sozaporniki, sramu zaradi prebavnih težav, upoštevalo je, da je bil depresiven in tesnoben, da ni imel apetita in je shujšal, da je bil ločen od žene in dveh mld. otrok, kar je bilo posebej obremenjujoče v času, ko je tudi žena prestajala zaporno kazen. Upoštevalo je zdravstvene težave v zvezi s Chronovo boleznijo, pri čemer je na podlagi mnenj izvedencev pravilno ugotovilo, da bolezni pripor in zapor nista povzročila, povzročila pa sta poslabšanje zdravstvenega stanja. Sledilo je tožniku, da je šlo za medijsko odmevno zadevo, da se je odnos okolice zaradi očitanih kaznivih dejanj do tožnika spremenil, da je bilo poseženo v njegovo dobro ime. Tako kot tožnik v trditveni podlagi ni posebej izpostavljal, da mu je bila prvič in edinkrat odvzeta prostost, tega tudi ni izpostavljalo prvostopenjsko sodišče. Je pa iz celotnega konteksta obrazložitve to razvidno. Glede bivalnih razmer v priporu in zaporu je ugotovilo, da so bile te sicer slabe, že iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, da bi bile izjemno težke - težje, kot za ostale pripornike oziroma zapornike (razmere kakršne so bile npr. v vojaških zaporih, na Golem otoku itd.). Trditev, da se mu je fizično zdravje močno poslabšalo, tožnik ni dokazal. Izvedenec internist doc. prim. dr. I. F. je ugotovil, da je tožnik imel že pred odvzemom prostosti blago obliko kronične vnetne črevesne bolezni, kar je tudi Chronova bolezen, v času odvzema prostosti se je bolezen sicer poslabšala, je pa ves čas šlo za blago obliko bolezni, po izpustitvi pa se je popolnoma umirila. Izvedenec je svoje mnenje strokovno in prepričljivo obrazložil, bil je tudi zaslišan. Tožeča stranka njegovega mnenja z ničemer ni uspela omajati.

8. Ni pa odškodnina, kakršno je dosodilo prvostopenjsko sodišče, primerno vpeta v primerljive odškodnine (načelo objektivizacije odškodnine). Enakih primerov v sodni praksi sicer praktično ni, različnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri. Tožniku je bila odvzeta prostost za skupaj 891 dni. Materialnopravno zmotno je prvostopenjsko sodišče odškodnino določilo za vsak dan enako – 100,00 EUR na dan. Tarifiranje odškodnine za odvzem prostosti ni utemeljeno. Posamezni primeri se med seboj razlikujejo, sodne odločbe pa so izdane v različnih časovnih obdobjih, torej ob različnih vrednostih domače valute, zato se je v sodni praksi uveljavilo pravilo, da je objektivni pokazatelj vrednosti prisojene odškodnine povprečna plača v času prvostopenjskega sojenja (3). Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je bila ob izdaji izpodbijane sodbe 996,97 EUR; sodišče prve stopnje je tako tožniku dosodilo 89,4 plač. To pa je glede na primerljive primere preveč. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti na 70 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno v osebo v RS. Odškodnina v tej višini je po prepričanju višjega sodišča ustrezna glede na ugotovljene okoliščine primera (načelo individualizacije) ter primerljiva z odškodninami v podobnih primerih (načelo objektivizacije odškodnine). V bazi NEGM sicer ni veliko primerov, ko bi bila oškodovancem neutemeljeno odvzeta prostost tako dolgo obdobje kot tožniku. Primeri, ko je bila prostost oškodovancu neutemeljeno odvzeta več let, se v glavnem nanašajo na politične zapornike, ki so kazen preživljali v neprimerljivo slabših razmerah kot tožnik, deležni so bili fizičnega in psihičnega maltretiranja ipd, zato niso primerljivi. S tožnikom primerljiva je oškodovanka v zadevi II Ips 142/2010(4), kateri je bilo za 171 dni neupravičenega odvzema prostosti dosojenih 15 povprečno neto plač. Primerljiv je tudi oškodovanec v zadevi II Ips 455/2010, kateremu je bilo za 711 dni neutemeljenega odvzema prostosti dosojenih 41,66 povprečnih neto plač. Upoštevajoč vse obrazloženo je višje sodišče tožniku za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode dosodilo 70.000,00 EUR. Na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 19.100,00 EUR.

9. V primerih, ko poleg škode, ki se jo upošteva pri dosoji enotne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, pride še do dodatne škode, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode (5). Izvedenec psihiater dr. D.Ž. je ugotovil, da je pri tožniku od prestane zaporne kazni dalje prisoten psihični moment pomanjkanja volje in energije. Na podlagi zaslišanja tožnika in prič R., A. in P.P. ter B.J. je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik po odvzemu prostosti potrt, depresiven, da se ne ukvarja več s športom in drugimi aktivnostmi ter da njegove življenjske aktivnosti zmanjšuje tudi občutek sramote ob dejstvu, da je bil v zaporu in da ga sedaj okolica drugače gleda. Izvedeniškemu mnenju, iz katerega izhaja, da gre za spremembe v tožnikovih aktivnostih, ki so trajne, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjala. Da je izvedenec naredil zaključke zgolj na podlagi izpovedbe tožnika, ne pa na podlagi objektivnih dejstev, je tožena stranka prvič navedla v pritožbi. Gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Ob navedenih dejanskih ugotovitvah, pa je imelo prvostopenjsko sodišče podlago za dosojo dodatne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. Tožnik je namreč dokazal, da je opustil svoje aktivnosti, iz mnenja izvedenca pa izhaja, da je pomanjkanje volje in energije, zaradi katerih je aktivnosti opustil, trajno in je nastopilo kot posledica odvzema prostosti.

10. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina v višini 4.000,00 EUR predstavlja primerno satisfakcijo (179. člen OZ). Tožnik ni dokazal, da bi bil nezmožen za delo. Da bi delal in izvajal druge aktivnosti, npr. športne, pa mora vlagati več napora. Sprememba odnosa med tožnikom in ženo je upoštevana pri dosoji odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, da je prizadeta njegova spolna funkcija, pa tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval. Ker tega ne upraviči, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tudi pretrganje družinskih vezi je bilo upoštevano pri dosoji satisfakcije za okrnitev svobode.

O premoženjski škodi:

11. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo izgubljenega dobička (168. člen OZ) je pravilna. Da po prestani kazni tožnik zaradi posledic na zdravju, odmevnosti primera in očitanja zavržnih kaznivih dejanj ne bi mogel nadaljevati z gostinsko dejavnostjo, ni dokazal. Iz mnenj izvedencev izhaja, da se je Chronova bolezen umirila, pa tudi takih psihičnih težav, ki bi mu onemogočala delo, izvedene ne opisuje. Dokazov, ki bi potrjevali, da dela ne bi mogel opravljati zaradi odmevnosti zadeve in očitanja zavržnih kaznivih dejanj ni. Že zato tožniku odškodnina za izgubljeni dobiček po prestani zaporni kazni ne gre. V zvezi z lokalom X pa tudi zato ne, ker je bil lokal uničen v požaru. Da bi kljub temu z dejavnostjo nadaljeval, če ne bi bil zaprt, tožnik ni niti zatrjeval. Trditve v tej smeri je prvič podal šele v pritožbi, zato so brezpredmetne (337. člen ZPP). Vzročne zveze med požigom in odvzeto prostostjo tožnik ni izkazal. Podal je le pavšalne trditve in je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da gre zgolj za tožnikovo videnje in domneve, ki ne utemeljujejo odgovornosti tožene stranke za požig.

12. Obravnavana tožba ni nesklepčna. Iz nje je razvidno kakšno pravno posledico in na podlagi česa tožnik zasleduje. V primeru premalo dokazanih trditev ne gre za nesklepčnost. V takem primeru sodišče ne samo, da ni dolžno stranke v okviru materialnega procesnega vodstva pozivati naj dopolni navedbe in dokaze, pač pa bi bilo tako ravnanje sodišča nepristransko. Pomenilo bi favoriziranje ene stranke na račun druge. Že tožena stranka je tožečo stranko opozarjala, da zgolj trditve in zaslišanja stranke in prič ne zadostujejo za dokaz o izgubljenem dobičku in njegovi višini. Da podatki spisa ne zadostujejo za verodostojen izračun izgubljenega dobička pa je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja T. H. Če ne prej, bi morala tožeča stranka vsaj po njegovem prejemu dopolniti trditveno in dokazno podlago. Izvedenec je opozoril, da navedbe tožeče stranke o višini dohodkov niso podprte z dokumentacijo, da so poudarjeni stroški, ki opravičujejo izjave o visokih prihodkih, ni pa nobenih navedb npr. o najemninah, sponzoriranju, plačilu reklam itd. Izvedenec je sicer izračunal, koliko naj bi znašal izgubljeni dohodek, vendar je pri tem izhajal le iz izjav tožnika in prič ter podatkov v spisu, ki pa ne zadostujejo za verodostojen izračun. Na tako mnenje pa sodne odločbe ni mogoče opreti.

13. Neutemeljeno je zavzemanje tožeče stranke za izračun izgubljenega dobička po prostem preudarku. Skladno z 216. členom ZPP se višina odškodnine določi po prostem preudarku le, če se je drugače ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. O poslovanju lokalov se vodijo listine. Po naravi stvari se listine o poslovanju ne morejo nahajati le v lokalu, zato požar sam ne opravičuje tožeče stranke, da ni predložila nobenih listin. Poslovanje oziroma dobiček bi moral biti razviden iz davčnih listin, podatke ima računovodstvo, ki se za lokal X ni vodilo na njegovem sedežu. S poslovanjem je moral biti seznanjen tudi tožnik, ki pa je navajal le podatke o visokih prihodkih, brez ustrezne obrazložitve glede stroškov. S tem ni zadostil razpravnemu načelu (7. in 212. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, kaj bi moral tožnik navesti in se pri tem tudi sklicevalo na sodno prakso: odločbe VS RS II Ips 102/2011, II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007. Očitek o pomanjkanju argumentacije zato ni utemeljen.

14. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi tožnikove pravice do izjave, načelu materialnega procesnega vodstva in sodbi presenečenja. Glede na vsebino izvedenskega mnenja T.H. ter ugovore in opozorila, ki jih je podala tožena stranka, zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka ne predstavlja presenečenja. Če stranki zaradi pavšalnosti trditev teh ne uspe izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi jih lahko sodišče vzelo kot podlago za svojo odločitev, mora sodišče zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Če stranka že med postopkom ne uvidi, da ji dokazovanje ne bo uspelo in je ob prejemu neugodne sodbe presenečena, to ne predstavlja sodbe presenečenja. Procesna pravila bi sodišče kršilo, če bi stranko pozivalo naj, ker s predlaganimi dokazi ne bo uspela, dopolni dokazno podlago in jo poučevalo kako. S tem, ko ni storilo navedenega, tožniku tudi ni odvzelo pravice do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP). Sodišče je upoštevalo vse relevantne navedbe tožeče stranke in izvedlo predlagane dokaze, dokazni postopek pa zanjo ni bil uspešen. Čeprav stranka misli, da bo v postopku uspela, to ne predstavlja ne sodbe presenečenja ne kršitve njene pravice do izjave. Sodišče je dolžno stranko opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva, če ne navede katerega od pravno relevantnih dejstev, naj dopolni trditve, ne pa, če navede vsa pravno relevantna dejstva, vendar tako pavšalno, da ne zadostuje za uspeh v postopku. V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pavšalne navedbe in predloži dodatne dokaze. Tako ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialno procesnega vodstva.

15. Ker pritožbeni razlogi tožeče stranke glede glavne stvari niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke glede glavne stvari zavrnilo (353. člen ZPP). Delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke, ker je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku dosodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Zato je dosojeno odškodnino znižalo.

O stroških postopka:

16. Sprememba višine dosojene odškodnine je terjala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zoper samo odmero stroškov se pravdni stranki ne pritožujeta. Ker je prvostopenjsko sodišče potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), kar je materialnopravno pravilno, višje sodišče stroškov ni na novo odmerjalo, pač pa je kot potrebne stroške postopka štelo s strani prvega sodišča ugotovljene zneske: potrebni stroški tožeče stranke so 20.495,03 EUR, tožene stranke pa 16.752,50 EUR. Po spremembi odločitve je uspeh tožeče stranke v postopku 2,5 %, uspeh tožene stranke pa 97,5 %. Glede na tak uspeh je tožeča stranka upravičena do 512,37 EUR, tožena stranka pa do 16.333,68 EUR. Pobotanje stroškov pokaže, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 15.821,31 EUR. To pa je manj, kot je toženi stranki dosodilo prvostopenjsko sodišče, saj se je to pri izračunu stroškov, in sicer pri medsebojnem pobotu, očitno zmotilo. Zato je moralo višje sodišče ugoditi pritožbi tožeče stranke v stroškovnem delu, kar je storilo na podlagi določb 358. člena ZPP.

17. Neutemeljena pa je pritožbena graja izračuna uspeha v pravdi. Odločilen je končen uspeh v pravdi, princip ugotavljanja uspeha stranke ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov(6), temelj nepremoženjske škode pa v tej zadevi sploh ni bil sporen.

18. Skladno z določili 154. člena ZPP mora tožeča stranka toženi, glede na njen delni uspeh s pritožbo, povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo od vrednosti, s katero je tožena stranka uspela: 19.100,00 EUR. Nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT znaša 670,40 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT pa 20,00 EUR.

19. Skladno s 313. členom ZPP znaša rok za plačilo stroškov postopka 15 dni od prejema te sodbe. V kolikor tožeča stranka obveznosti v roku ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

(1) Posvetovanje Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in avtonomnih pokrajin ter vrhovnega vojaškega sodišča 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani, gl. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije št. II/86. (2) Gl. npr. odločbe VS RS II Ips 268/94, II Ips 492/99, II Ips 604/2003, II Ips 767/2005, II Ips 377/2006, II Ips 157/2008 in druge.

(3) Sodba VS RS II Ips 316/2005. (4) Glede na opis gre verjetno za tožnikovo ženo.

(5) Prim. odločbo VS RS II Ips 767/2005, sodbo II Ips 492/1999. (6) Sodba in sklep VS RS II Ips 530/2005.