Jedro

V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljeno lastninsko pravico predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je zato pritožničino mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubila lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da skupno pripadajoče zemljišče k šestim stavbam z določenimi ID znaki in stoječimi na posameznih nepremičninah ter v lasti oz. v solasti določenih udeležencev postopka, pri čemer te stavbe še niso zemljiškoknjižno vpisane, predstavlja šest zemljiških parcel z ID znaki 0000-157/27, 0000-157/25, 0000-157/12, 0000-157/24, 0000-157/13, in 0000-157/10, ki se kot povezane nepremičnine vpišejo v zemljiško knjigo v korist vsakokratnih lastnikov glavnih nepremičnin, kot skupna lastnina.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka A. A., po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno navaja sledeče. Zmotna in nepravilna je odločitev sodišča, da sta med drugim zemljiška parcela 157/5, k. o. ..., pripadajoče zemljišče k stavbi 1137 in parcela 157/23, iste k. o., pripadajoče zemljišče k stavbi 1154. V skladu z določbo 4. odst. 44. čl. Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne sme posegati v pravice oseb, ki so na takem zemljišču pridobile pravico na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice. Pritožnica je kupila in postala lastnica nepremičnine 157/5 do celote in današnje parc. št. 157/23 do 12/100 na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo v dobri veri na podlagi kupoprodajne pogodbe, v letu 2005. Pritožnica je ravnala pošteno in se zanesla na podatke o pravicah. Predlagatelji nimajo na nepremičninah nikakršnih pravic, še manj solastninske pravice, saj je niso pridobili. Stavbe so postavljene na parcelah in le-te parcele so lahko pripadajoča zemljišča stavb. Kasneje sprejete določbe ZVEtL-1 pritožnici na retroaktiven način odvzemajo lastninsko pravico oziroma jo razlaščajo brez nadomestila, kar je v nasprotju s 33. in 69. čl. Ustave RS.

Sodišče prve stopnje ni opravilo zadostne dokazne ocene glede dejstva, da je bilo pritožnici ob nakupu nepremičnine znano dejstvo o pripadajočem zemljišču. Pritožnica je ob nakupu vedela samo za služnost v naravi za dostop do nepremičnin predlagateljev. Ob nakupu je bila v dobri veri, saj za pripadajoče zemljišče ni mogla vedeti, zato pravni posel ni mogoče šteti za ničen. Sodišče niti ni zaslišalo pritožnice. Obrazložitev glede predmeta prodaje prezre vsebino pogodbe v njenem nadaljevanju. Predmet prodaje je jasno opredeljen, saj opredeljuje tudi solastniški delež do 12/100 (nove) današnje parcele 157/23 ter celoto parcele 157/5. Ustanovitev pripadajočega zemljišča zato predstavlja poseg v pritožničino lastninsko pravico na teh dveh parcelah. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo in pribavilo listine iz historične zemljiške knjige in tam vpisanih služnosti v korist nepremičnin predlagateljev na temelju Komisije za administrative zadeve ISLS-LRS z dne 30.10.1953. Iz ZK je razviden vpis služnostne pravice hoje in vožnje z vozili preko parcele 325 (sedaj 157/1) in parcele 326 (sedaj 157/6) v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 157/2, -3, -5, -9,-10 -11, -12, -13, -14. Stara vpisana služnost velja v korist vseh zemljiških parcel, ki so nastale iz 325 in 326. Gre za služnost hoje in vožnje. To je lahko znak, da niso pridobili lastniških upravičenj, temveč le služnostna upravičenja. Ker izpodbijani sklep nima izčrpne in prepričljive argumentacije, je podana pomanjkljivost, zaradi katere se je ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določba postopka.

Odločitev glede širine 3,5 m pri uvozu na dvorišče ni pravilna. Dovolj je širina 2,5 m, kar je razvidno iz fotografij v spisu. Sodišče za določeno širino dovozne poti ni pojasnilo razlogov. Dostop po spornih zemljiščih do parcele 157/6, ki stoji za garažo/stavbo št. 1148, tudi ni utemeljen, saj predlagatelj na tej svoji parceli pušča avto šele v zadnjem letu, prej pa je imel zložene deske. Če je lastnik sezidal garažo tako, da je sebi zaprl pot do zadnjega dela parcele 157/6, ne more z odločitvijo pridobiti več pravic preko dvorišča s parkiranjem avtomobila na svojem za svojo garažo. 3. Na pritožbo ostali udeleženci postopka niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine ter pravilno uporabilo določbe ZVETL-1, pri tem pa ni storilo očitanih in po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Opredelilo se je do vseh ugovorov pritožnice, ki jih ta večinoma v pritožbi samo ponavlja. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh pravnorelevantnih dejstvih, ki omogočajo njegov preizkus.

6. Pritožba neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje z določbami ZVEtL-1 retroaktivno poseglo v (oziroma ji odvzelo) njeno lastninsko pravico. Ne gre za retroaktivno učinkovanje zakona. V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljeno lastninsko pravico predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožničino mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubila lastninsko pravico. Nepravilen vpis oziroma pridobitev lastninske pravice v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage oz. je posledica vknjižbe na podlagi določil Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), brez upoštevanja (zunajknjižnega stanja), kdo je imel dejansko pravico uporabe na spornih zemljiščih ob uveljavitvi tega zakona, ki so bila v družbeni lastnini, v posledici neupoštevanja neločljive povezanosti lastninske pravice na stavbi s t. im. funkcionalnim zemljiščem (tistim, ki je potrebno ali namenjeno za redno rabo stavbe), ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.

7. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da so kot skupno pripadajoče zemljišče ugotovljene parcele s št. 157/27, 157/25, 157/12, 157/24, 157/13 in 157/10. Gre za zemljišča, ki so, upoštevajoč zgodovinsko dokumentacijo in načrtovanje, izgradnjo ter razvoj (parcelne delitve, dograditve) stavbnega kompleksa ter urbanistične standarde in preteklo uporabo, že ves čas v ugotovljenem obsegu namenjene dostopu in dovozu do posameznih stavb v enotnem kompleksu. Gre za namensko vezanost dostopa in dovoza preko skupnega (dela) dvorišča do posameznih stavb, ki se je v takšnem minimalnem in utesnjenem obsegu, kot ga ugotavlja izpodbijani sklep in se je na njem izvajala pretekla redna raba dostopa in dovoza v korist obdajajočih stavb, ohranila vse do danes, saj je mogoča redna raba stavb samo preko dvorišča. Med njimi pa ni parcel 157/5 in 157/23, ki jih izpostavlja pritožba. Ker ti parceli nista predmet izpodbijanega sklepa, so vse pritožbene trditve, kolikor se nanašajo nanju, brez pomena. Glede na ugotovitve izpodbijanega sklepa velja le dodati, da parcela št. 157/5 sploh ni bila predmet obravnavanega predloga predlagateljev, novonastala parcela št. 157/231, na kateri je vrt (okrasna zelenica) s tremi parkirnimi mesti v osrednjem delu notranjega dvorišča in njegov podaljšek (med stavbi 1137 in 1154), pa je bila izvzeta iz obsega, kar lahko pomeni, da se na njej kvečjemu ohranja dosedanje (zk) lastninsko stanje, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je že od nekdaj v stalni izključni uporabi lastnikov stavbe 1154 in 1137. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tako ni v ničemer poseglo v (so)lastninsko pravico pritožnice na parc. št. 157/23 in 157/5. 8. Čeprav pritožnica svoje pritožbene navedbe v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi pravnega posla (v dobri veri z zaupanjem v zemljiško knjigo) navezuje na parceli 157/23 in 157/5, ki sploh nista predmet odločitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbe ugotavlja, da so te navedbe neutemeljene tudi glede v izpodbijanem sklepu ugotovljenih (šestih) parcel kot skupno pripadajočega zemljišča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se pritožnica ne more uspešno sklicevati na pridobitev lastninske pravice v dobri veri ob zaupanju v podatke v zemljiški knjigi. Drži, da sodišče v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča ne posega v pravice tretjih, ki so pridobili pravico na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice (4. odst. 44. čl. ZVEtL-1). Vendar pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tej izjemi in zato velja, da je zemljišče, ki ga je ugotovilo kot pripadajoče, last lastnikov stavb. Pritožnici ob nakupu po opravljenem ogledu ni moglo ostati neznano, da imajo stavbe tega postopka (in ne le stavba, v kateri je kupila stanovanje) kot zemljišče, neposredno namenjeno in potrebno za njihovo redno rabo, funkcionalno zemljišče, ki je ugotovljeno v tem postopku za pripadajoče zemljišče. Pritožnica svojih trditev o dobri veri, kar je bilo v postopku sporno in se zato le na zakonsko domnevo o dobri veri ne more sklicevati, ni dokazovala s svojim zaslišanjem. Takšnega dokaza ni predlagala, zato so pritožbene trditve v tej smeri neupoštevne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je zlasti ob ogledu na kraju samem in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke urbanistične stroke zanesljivo ugotovilo sledeče: gre za minimalen obseg zemljišča (del dvorišča), ki stavbam zaokroženega kompleksa omogoča normalno funkcioniranje v smislu dostopa in dovoza, z intervencijsko potjo in manipulacijsko površino, ter prostorom tik ob stavbi 1148 (kjer se nahaja tudi glavni plinski ventil). Ta površina se uporablja za občasno parkiranje oz. gre za minimalni prostor ob stavbah, ki je potreben za redno rabo in vzdrževanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je moralo to pritožnici ob nakupu v letu 2005 vzbuditi dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja prodajalca takšnih parcel - torej da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega stanja. Tudi iz listin v spisu izhaja, da so bila zemljišča pred lastninskim preoblikovanjem v družbeni lastnini, in so tako lastniki stavb dejansko imeli pravico uporabe na teh zemljiščih ob uveljavitvi ZLND. Podatki zemljiške knjige, ko so v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem, ob dejstvu, da je šlo za nekdanjo družbeno lastnino ter splošno znanem dejstvu, da tedanji pravni sistem ni zahteval vpisovanja upravičenj v zemljiški knjigi, ne more pripeljati do posledice, ki jo želi pritožnica. Pogodbeno določilo je zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v obsegu predmeta nakupa v tem postopku ugotovljenega pripadajočega zemljišča nično.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo udeleženkine navedbe v zvezi z morebitno služnostjo dostopa kot brezpredmetne, zato pridobivanje zatrjevanih listin ni bilo potrebno. Sicer pa že iz navedb, s katerimi pritožnica ponovno povzema vsebino zatrjevanega historičnega vpisa služnostne pravice (iz leta 1953), izhaja, da naj bi šlo za vpis služnostne pravice hoje in vožnje preko (služečih) parcel 157/1 in 157/6, ki sploh niso predmet izpodbijane odločitve, v korist (gospodujočih) parcel, to je tistih, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče. Takšen vpis služnosti na drugih (služečih) parcelah, kot je v obravnavanem postopku ugotovljeno pripadajoče zemljišče k stavbam, pa v ničemer ne utemeljuje pritožbenega sklepanja, da predlagatelji kot lastniki stavb ne morejo oziroma niso mogli v preteklosti dobiti (s stavbo povezanih) lastninskopravnih upravičenj na pripadajočem zemljišču. 11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v okviru zakonskih meril iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo pripadajoče zemljišče v manjšem obsegu, kot to izhaja iz urbanističnega izvedeniškega mnenja, čemur pritožba ne oporeka, meni pa, da je uvoz na dvorišče v širini 3,5 m preširok in da bi bil dovolj 2,5 m. Sodišče se je glede sporne širine skupne poti pri uvozu z glavne javne ceste, izreklo in pojasnilo razloge za svojo odločitev. Glede na izkazano preteklo redno rabo je s pomočjo obeh sodnih izvedenk (urbanistične in geodetske stroke) zanesljivo ugotovilo, da je bila in je skupna dovozna pot/cesta v širini 3,5 m pri uvozu, upoštevajoč manipulacijskih prostor ob stavbah, vseskozi potrebna za normalen uvoz z glavne ceste. Namenjenost te širine poti je potrjena tudi s fotografijami, ki prikazujejo začetek uvozne poti ter prostor za manipulacijo s parkiranim avtomobilom in dostop do požarne pipe. Dovoz in dostop po zemljišču pa je bil v preteklosti (od izgradnje leta 1980) namenjen tudi redni rabi novogradnje na parc. št. 157/6 – prizidka/garaže (stavbe s št. 1148), četudi njegove zadnje strani, in se je tako namenjenost pripadajočega zemljišča (tudi v korist te stavbe) očitno naknadno spreminjala vse do olastninjenja družbenega zemljišča.2

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 42. čl. ZNP-1).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 40. čl. ZNP-1 v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1).

1 Pretežni del prejšnje parcele 157/2; novi parceli 157/23 in 157/24 sta skupaj tvorili parc. št. 157/2) 2 Prim. tudi odločbo VS RS II Ips 44/2020.