Jedro

1. Z valutno klavzulo je bil posojeni znesek valoriziran na dovoljen način; ohranjena je bila njegova realna vrednost v primerjavi z nemško marko kot dogovorjeno valuto.

2. Za valuto plačila, na katero se glasi izrek sodbe, velja določba 71. čl. zakona o banki Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91), po kateri se obveznosti, pravice in posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. 8. čl. zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije pa določa, da se šteje za zneske, določene v pogodbah in drugih listinah do uveljavitve tega zakona, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije.

Izrek

1. O reviziji se odloči pred odločitvijo o predlogu za obnovo postopka. 2. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek 1.333.333,30 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1991 dalje do plačila ter ji povrniti 96.932,00 Sit pravdnih stroškov. Na podlagi 8. točke 20. čl. in 25. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih je uporabilo slovensko pravo. Valutno klavzulo, ki sta jo dogovorili tožeča in prva tožena stranka v kreditni pogodbi z dne 26.2.1991 je štelo za veljavno. Vnaprej plačane pogodbene obresti po 8 % obrestni meri mesečno pomenijo dogovorjeno odmeno za uporabo denarja. Obveznost druge tožene stranke temelji na garanciji št. 7/91, s katero je prevzela obveznost nasproti tožeči stranki, da bo poravnala obveznost prve tožene stranke po kreditni pogodbi, če je ta ob zapadlosti ne bo sama izpolnila.

Sodišče druge stopnje je z enakimi razlogi zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi pritožbi toženih strank. Navaja, da predstavljajo dogovorjene 8 % mesečne obresti, obračunane po konformni metodi, valorizacijo. Ker je bila dogovorjena tudi devizna klavzula, gre za dvojno valorizacijo. Taka pogodba ni poštena. Posojilodajalec si je izgovoril nesorazmerno korist. To je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev. Po stališču gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 8 % mesečne obresti ne bi smele uživati sodnega varstva. Tožeča stranka ni pozvala druge tožene stranke z dokumentiranim pozivom. Sodišče druge stopnje tega ugovora ni rešilo. Vztraja, da glede garancije velja pravo Republike Hrvatske.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Dne 8.7.1994, torej že po vloženi reviziji, je tožena stranka predlagala obnovo postopka in se pri tem sklicevala na obnovitveni razlog po 9. točki 421. čl. ZPP.

Revizijsko sodišče je moralo glede na določbo 4. odst. 429. čl. ZPP odločiti, ali naj odloži odločanje o reviziji do tedaj, ko bo odločeno o predlogu za obnovo postopka ali pa naj najprej reši revizijo. Odločilo se je za slednje. Predlog za obnovo postopka temelji na novih dejstvih in novih dokazih, o reviziji pa se odloča glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje. Materialno pravna presoja pravilnosti izpodbijane sodbe torej ni odvisna od okoliščin, ki jih tožena stranka uveljavlja v predlogu za obnovo postopka. Če se bo predlog za obnovo postopka izkazal kot utemeljen, bo treba znova odločati na podlagi druge dejanske podlage. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da bo najprej odločilo o reviziji, o predlogu za obnovo postopka pa bo odločeno kasneje.

Revizija ni utemeljena.

Dogovorjene 8 % mesečne obresti ne predstavljajo valorizacije posojenega zneska, ampak odmeno za dano posojilo. Te obresti so bile plačane vnaprej in ne vsebujejo nobene spremenljive komponente, ki bi kazala na povezavo med višino obrestne mere in stopnjo inflacije. O tem, ali so te obresti pretirane v taki meri, da ne morejo biti deležne sodnega varstva, pa se sodišče v tem sporu ne more izreči, ker niso predmet spora obresti, ampak znesek, ki rezultira iz dogovorjene valutne klavzule. Valutna klavzula je dovoljena (5. člen zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS št. 1/91) in tudi v času sklenitve posojilne pogodbe ni bila prepovedana (15. in 16. člen zakona o začasnih ukrepih ... Ur. l. SFRJ 85/89). S tem je bil posojeni znesek valoriziran na dovoljen način; ohranjena je bila njegova realna vrednost v primerjavi z nemško marko kot dogovorjeno valuto. Zato nasprotne revizijske trditve o kršitvi načela ekvivalence niso utemeljene.

Revizijski očitek, da sodba druge stopnje ni zavzela stališča o pritožbeni trditvi, da tožeča stranka ni pozvala druge tožene stranke na dogovorjen način, ni točen. O tem govori tretji odstavek na tretji strani sodbe druge stopnje in sicer, da glede na dejstvo, da tedaj tožena stranka tožeči še ni vrnila ničesar, tudi ni bilo kaj dokumentirati. To stališče šteje revizijsko sodišče za pravilno. Druga tožena stranka je kot izdajatelj garancije razpolagala z garancijsko listino, ki vsebuje podatke o znesku posojila in zapadlosti. V času, ko je tožeča stranka pozvala drugo toženo stranko na vnovčenje garacije, ni bilo še ničesar plačanega. Dokumenti o neplačilu ne obstojajo in jih zato ni mogoče predložiti ter je taka zahteva tožene stranke nesmiselna. Zahteva za vnovčenje garancije je bila poslana dne 7.5.1991, skrajni rok koriščenja garancije pa je bil 14.5.1991 (tč. 4 garancije št. 7/91 z dne 5.3.1991). Potemtakem tudi ugovor nepravočasnosti ni utemeljen.

Kreditna pogodba je bila sklenjena dne 26.2.1991, garancija pa je bila izdana dne 5.3.1991, vse torej še v času pred razpadom bivše države SFRJ na podlagi tedaj še enotnih predpisov. Do osamosvojitve držav Republike Slovenije in Republike Hrvatske je prišlo kasneje. Zato za presojo pravnih razmerij, ki temeljijo na teh listinah, ne pridejo v poštev meddržavne kolizijske norme. Vendar tudi z uporabo kolizijskih predpisov ne bi prišlo do drugačne odločitve. V obravnavanem primeru namreč bančna garancija druge tožene stranke ni samostojna, temveč je glede na kreditno pogodbo akcesorna. Obveznost, ki jo je z garancijo prevzela druga tožena stranka je po vsebini poroštvena obveznost, ta pa je vedno akcesorne narave. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da za garancijo druge tožene stranke velja tisto pravo, ki velja za posojilno pogodbo (napačno imenovano kreditna) z dne 26.2.1991 (25. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - Ur. l. SFRJ št. 43/82).

Ne glede na navedeno pa velja za valuto plačila, na katero se glasi izrek sodbe, določba 71. čl. zakona o banki Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91), po kateri se obveznosti, pravice in posli, ki se glasijo na denar, sklenjeni pa so v Republiki Sloveniji med pravnimi osebami in občani ter med občani in tujimi osebami, izkazujejo v valuti Republike Slovenije in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. 8. čl. zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije pa določa, da se šteje za zneske, določene v pogodbah in drugih listinah do uveljavitve tega zakona, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije. Glede na to je izrek sodbe, ki se glasi na znesek izražen v tolarjih, v skladu z navedenimi predpisi Republike Slovenije.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnmosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).