Jedro

Verodostojna knjigovodska listina je tista, ki nedvoumno izpričuje izvedbo poslovnega dogodka in mora biti po vsebinski, računski in formalni plati neoporečna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) delno ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.10.2000, v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožnikove pritožbe zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 11.5.1999 v točki A izreka glede zneska 1,220.783,00 SIT in 612.225,00 SIT oziroma skupaj 1,833.008,00 SIT (nepriznani stroški najemnine) in v ustreznem delu pod točko B izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo Ministrstvu za finance v ponoven postopek. V ostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Prvostopni davčni organ je v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti na podlagi inšpekcijskega pregleda tožnikovega poslovanja za obdobje od 1.1.1996 do 31.12.1996 ugotovil, da znaša za leto 1996 davčna osnova 60.521.310,00 SIT (točka A), davek od dejavnosti 27.905.415 SIT (točka B), letna akontacija davka iz dejavnosti za leto 1998 pa davek iz točke B, valoriziran s količnikom, ki bo ugotovljen na podlagi indeksa cen na drobno leta 1997. Odločil je v ponovnem postopku, opravljenem po odločbi tožene stranke z dne 7.10.1998. V obrazložitvi zavrnilnega dela sodišče prve stopnje navaja, da račun z dne 12.12.1996 Hotela R.A. iz D. v višini 659.360 DEM (60,045.002,80 SIT), na podlagi katerega je tožnik v svojih poslovnih knjigah knjižil stroške izobraževanja, ne predstavlja verodostojne knjigovodske listine v smislu Slovenskega računovodskega standarda 21 oziroma 14. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95, Pravilnik), ki za verodostojno knjigovodsko listino opredeljuje tisto, ki je po vsebinski, računski in formalni plati neoporečna. S spornim računom je izdajatelj, ki po nazivu sodeč ni registriran za izvajanje izobraževanja, poleg stroškov nočitev zaračunal tožniku tudi 671 ur pouka igralstva. Iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 3.1.1996, ki je v upravnih spisih v fotokopiji overjenega prevoda, se je izdajatelj zavezal za tožnika organizirati šolanje igralstva, zagotoviti profesorja in prostor za šolanje, termini izvedbe pa bi se dogovorili kasneje. Dokazil o izvedbi šolanja pa tožnik ni predložil. Izjavil je, da si za potovanja ni obračunal potnih stroškov, tudi ni nobene evidence o tožnikovi službeni odsotnosti, niti o programu ali končanju izobraževanja. Račun tudi nima specifikacije, kdaj naj bi bilo izobraževanje opravljeno. Ker navedeni račun ni izkazan z nobenimi drugimi dokazili o izvedbi izobraževanja, je bil utemeljeno zavrnjen, saj tudi po presoji sodišča prve stopnje ne more izkazovati izvedbe dogodka. Pravilne so ugotovitve inšpekcijskega pregleda, ki se nanašajo na nepravočasen obračun akontacije dohodnine s strani tožnika kot izplačevalca dohodkov. Zakon o dohodnini (ZDoh), ki je veljal ob odločanju v upravnem postopku, je za plačilo akontacije dohodnine od izplačil avtorskih honorarjev določil rok 3 dni. Dejstvo, da je bila akontacija dohodnine sicer plačana, ne vpliva na ugotovitev, da je tožnik plačeval akontacije nepravočasno. Pravilno je tudi stališče tožene stranke v zvezi z izločitvijo poslovne stavbe iz osnovnih sredstev in se v tem delu na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge tožene stranke, navaja pa, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku amortizacija priznana v višini 551.296,00 SIT, torej v višini, kot jo je tožnik napovedal v obrazcu napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1.1. do 31.12.1996. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Zatrjuje, da bi račun hotela iz D. moral biti upoštevan, saj ustreza pogojem iz SRS. Davčna organa dejansko le iščeta podlago, da računa ne bi priznala. Iz navedene pogodbe o izobraževanju je razvidno število ur pouka in število nočitev, tožnik pa je predložil tudi podatke o času udeležbe in število udeležencev. Prvostopenjski davčni organ je navedel: "ker ni listin o potovanju, je račun hotela neverodostojen". Verodostojnosti listine pa ni mogoče pogojevati z drugo listino, za katero davčni organ meni, da bi morala nastati. Tožnik se je v Nemčijo vozil z drugim vozilom oziroma z drugimi ljudmi, zato potni stroški niso nastali. Da listina ni verodostojna, ji mora manjkati bistvena sestavina, zaradi katere ni mogoče z gotovostjo trditi dejstev o vsebini, naravi ter obsegu poslovnega dogodka. Prvostopni organ se ni ukvarjal z vsebino knjigovodske listine, pač pa z vprašanjem, kako je davčni zavezanec potoval v Nemčijo. Potni stroški pa niso vsebina računa hotela. Tožena stranka pa je navedla, da ni razviden program izobraževanja niti tožnik ni predložil potrdila o končanem izobraževanju. Tožnik je kot podjetnik posameznik ustanovitelj Agencije M. s.p., ki je specifična in je zato nujno izobraževanje in spoznavanje tehničnih aparatur v tujini. V letu 1996 je tožnik ustanovil družbo za predvajanje radijskega in televizijskega programa, ker je navedena agencija imela v letu 1996 opremo za analogno sliko, brez možnosti prenosov na digitalne satelitske linije, ker v Avstriji in drugih državah EU veljajo predpisi o digitalnem prenosu slike, je bilo nujno čimprej začeti z osnovnim usposabljanjem. Tožnik se je zato odločil, da se bo še pred ustanovitvijo družbe, ki se ukvarja z dejavnostjo radia in televizije, skupaj z zaposlenimi usposobil z novo tehnologijo. Šlo je za vložek v prihodnje desetletje. Hotel je izdal račun, ker je bila storitev opravljena, visok znesek pa še ne more izkazovati dvoma. Sodišče prve stopnje v tem delu ni prepričljivo niti popolno obrazložilo zavrnitev tožbenih ugovorov, saj je citiralo le prvi del SRS 21.5 glede izvirne knjigovodske listine. Tudi ni jasno, od kod sodišču prve stopnje podatki, da hotel naj ne bi bil registriran za izvajanje izobraževalne dejavnosti. Tožnik je v dokaznem postopku predložil dokaze, da je ravnal v skladu s 107. členom ZDoh, ki ima kontinuiteto v 179. členu ZDavP. Akontacije dohodnine so bile plačane isti ali naslednji dan s položnico. Prvostopni davčni organ se je skliceval na obrazložitev računovodkinje, ki se ne nanaša na akontacije dohodnine, pač pa na prometni davek. Objekt na zemljišču s parcelno št.... je tožnik uporabljal kot osnovno sredstvo in je zato pridobil tudi uporabno dovoljenje. Ker je bil neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, bi moral biti upoštevan kot osnovno sredstvo. Tudi ni točna trditev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku priznana amortizacija v napovedanem znesku. Obrazložitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj bi to moralo natančno obrazložiti svojo presojo, ne pa se sklicevati na razloge tožene stranke. Tožnik je res prvotno napovedal amortizacijo poslovnega prostora, vendar je moral kasneje na zahtevo inšpekcije uskladiti knjižno stanje z dejanskim in je zato napoved za odmero davka popravil. Tožena stranka je odločbo izdala po preteku roka, ki ga določa ZDavP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu, vlaga pa tudi stroškovnik za sestavo pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Zavrnilni del izpodbijane sodbe ima razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Samo takšna pomanjkljivost bi namreč lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in bi bila upoštevna kot bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pomanjkljivost v smislu navedene določbe ZPP tudi ne predstavlja sklicevanje sodišča prve stopnje na razloge tožene stranke, saj je to po ureditvi 2. odstavka 67. člena ZUS izrecno dovoljeno, kolikor sodišče sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Tudi ne gre za bistveno kršitev v smislu 2. odstavka 72. člena ZUS, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bi prekršen ZDavP oziroma rok 30 dni iz 3. odstavka 15.a člena ZDavP. Ta rok je namreč instrukcijski in po presoji pritožbenega sodišča zamuda v obravnavani zadevi (davčni organ je pripombe prejel 2.3.1999, odločbo pa izdal 11.5.1999) na zakonitost in pravilnost odločb in izpodbijane sodbe ni vplivala.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da sporni račun hotela ni verodostojna listina v smislu SRS 21 oziroma določb Pravilnika, ki je v času odločanja v upravnem postopku opredeljeval tudi način in načela za vodenje poslovnih knjig podjetnika posameznika. Pravilno je stališče, da je po navedeni pravni podlagi verodostojna knjigovodska listina tista, ki nedvoumno izpričuje poslovni dogodek, in sicer njegovo izvedbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila v upravnem postopku pravilno ocenjena dokazna vrednost spornega računa hotela, upravna organa pa sta svojo oceno pravilno obrazložila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sporni račun nima konkretnih navedb, na primer datum opravljenih nočitev, datum in kraj opravljenih ur izobraževanja oziroma učenja igralstva, imena udeležencev, niti specifikacije v zvezi s postavko, ki se nanaša na 96 najemnin za šolanje. Izvedbe poslovnega dogodka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpričujejo pogodba o poslovnem sodelovanju, ki vsebuje sicer splošne navedbe o poslu organiziranja šolanja za tožnika, niti seznam prostih terminov, ki naj bi jih imel tožnik v letu 1996, niti izjava P.P., direktorja R.R., da je tožnik v obdobju od 1.1.do 31.12.1996 kot sopotnik z njim potoval v Nemčijo zaradi izobraževanja. Podatki upravnih spisov potrjujejo, da je tožniku bila dana možnost, da izkaže izvedbo poslovnega dogodka in poda natančna pojasnila. Vsebina prvostopne odločbe izkazuje, da je bil sporni račun zavrnjen zaradi tega, ker sam zase ne vsebuje konkretnih navedb, ki bi izkazovali izvedbo poslovnega dogodka, ne pa zaradi tega, ker naj bi tožnikova poslovna dokumentacija ne vsebovala potnih nalogov. Prvostopni upravni organ je na 6. strani obrazložitve navedel le, da je bila v zvezi s priznanjem spornega računa pregledana vsa poslovna dokumentacija, med drugim tudi potni nalogi v zvezi s potovanji tožnika v tujino. Tudi tožena stranka ni spremenila ugotovitev, na podlagi katerih je bilo odločeno, je pa v obrazložitvi zavrnitve tožnikove pritožbe le primeroma navedla, s kakšnimi podatki bi sicer bilo izvedbo poslovnega dogodka možno izkazati. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore o pogojevanju verodostojnosti z drugo listino, za odločitev v obravnavani zadevi pa tudi niso pomembne navedbe o nujnosti tožnikovega izobraževanja in spoznavanja tehnologije za prenos analogne slike na digitalne satelitske linije. Zato tožnik s takšnimi ponovljenimi navedbami v pritožbi ne more uspeti.

Že tožena stranka, kateri je pritrdilo sodišče prve stopnje, je v zvezi z ugotovitvijo inšpekcijskega pregleda, ki se nanaša na izplačevanje avtorskih honorarjev, od katerih se plačuje davek po odbitku, pravilno navedla, da gre pri tej ugotovitvi za plačilo davka od dohodkov iz premoženjskih pravic kot akontacijo dohodnine, ki na ugotovljeno višino dobička oziroma davčno osnovo kot odmero davka iz dejavnosti, ki je predmet tega postopka, nima nobenega vpliva. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to ugotovitev.

Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču, ki ga je tožena stranka zavzela v zvezi z izločitvijo nepremičnine, zgrajene na zemljišču št..., iz osnovnih sredstev. Tožena stranka je pravilno povzela vsebino SRS 1.21, pravilno pa je tudi presodila vsebino predloženega uporabnega dovoljenja. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je znesek amortizacije, ki ga je ugotovil davčni organ, enak znesku po tožnikovi napovedi. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dopusten. Ta pritožbeni razlog je po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS dopusten le, kolikor je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v sodnem postopku. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, kot v obravnavani zadevi, vsaka stranka svoje stroške postopka.