Jedro

S pogodbeno dogovorjeno klavzulo „ključ v roke“ se izvajalec zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega objekta (prvi odstavek 659. člena OZ). Na izvajalca je prevaljeno tveganje, da bo moral nositi breme vseh nepredvidenih in presežnih del, razen vpliva manjkajočih del. Stroški nepredvidenih in manjkajočih del so namreč vključeni v pogodbeno dogovorjeno ceno (drugi odstavek 659. člena OZ). Izvajalec lahko zahteva zvišanje pogodbeno dogovorjene cene le v posledici zvišanja cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena in še to le pod pogoji, ki jih določa 655. člen OZ. Tožeča stranka na teh predpostavkah zvišanja cene ni utemeljevala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 6.270,80 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo neplačanih obveznosti iz opravljenih del na podlagi sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, katere predmet je bila izvedba projektantskih in gradbeno obrtniških del za objekt V. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Tožeča stranka je vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 370 člena ZPP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev celotnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne in priglasila stroške odgovora na revizijo.

Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe

6. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - Toženka je 28. 1. 2011 na podlagi javnega naročila, objavljenega 30. 6. 2010, sklenila gradbeno pogodbo s S., d. o. o. Tožnica je bila pri tem opredeljena kot nominirani podizvajalec z nalogo, da izdela lesene nosilne konstrukcije, strehe, stropne konstrukcije z izolacijo oken in vhodnih vrat, pregole in ograje balkonov ter projekt PGD in PZI gradbenih konstrukcij. Pogodba je bila v juliju 2011 sporazumno razvezana.

- Pravdni stranki sta 19. 8. 2011 sklenili pogodbo, katere predmet je bilo projektiranje PZI, PID in POV ter izvedba gradbeno obrtniških del in instalacij, izvedba zunanje in hortikulturne ureditve ter komunalnih priključkov, izvedba otroškega igrišča, opremljanje objekta in vsa ostala potrebna opravila za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt V. Sestavni del pogodbe sta bila projektna naloga in študija uporabe obnovljivih virov energije. Projektiranje objekta je bilo predvideno za deset oddelkov vrtca. Pogodbena vrednost del je znašala 2.029.200,00 EUR. Dogovorjena je bila klavzula „funkcionalni ključ v roke“. Pogodba je bila sklenjena na podlagi javnega naročila v postopku s pogajanji brez predhodne objave na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 29. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2).

- Tožnica je vedela za dejansko velikost objekta, to je da gre za deset oddelčni vrtec in da gre za nadstandardni vrtec.

- PZI dokumentacijo je izdelal podizvajalec tožnice, pri izdelavi sta sodelovali obe pravdni stranki.

- Z aneksom št. 3 k pogodbi so bila zajeta dodatna dela. S tem aneksom je bila spremenjena pogodba glede načina obračunavanja opravljenih del v okviru pogodbene vrednosti, ni pa bila spremenjena klavzula „ključ v roke“.

- Tožnica je že na sestanku 5. 8. 2011 vedela, da je pogodbena cena prenizka za več kot 300.000,00 EUR, pa je kljub temu podpisala pogodbo.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati na tiste revizijske očitke, s katerimi revidentka izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje oziroma dokazno oceno izvedenih dokazov. V pretežnem delu namreč predstavljajo revizijske navedbe golo ponavljanje pritožbenih navedb tožeče stranke. Na tako zastavljeno revizijo zato Vrhovno sodišče odgovarja zgolj na tiste navedbe, ki jih je mogoče razumeti kot konkretizirano zatrjevanje dopustnih revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. Materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, katerim je sledilo tudi sodišče druge stopnje, temeljijo na sklepanju, da bi glede na pogodbeno klavzulo „ključ v roke“ tožeča stranka lahko uveljavljala plačilo, ki presega pogodbeno dogovorjeni znesek, le v obsegu vrednosti del, ki bi predstavljala dodatna dela, ki niso bila vključena v pogodbo. Pri tem pa tožeča stranka niti ni konkretizirano navedla, kaj naj bi v potrjenem PZI imelo naravo dodatnih del, oziroma kaj je v PZI dokumentaciji takega, da odstopa od predvidenega načina izvedbe, določenega v predhodni dokumentaciji.

9. Vrhovno sodišče takšnim materialnopravnim razlogom nižjih sodišč pritrjuje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri pogodbi med pravdnima strankama šlo za zloženo pogodbo, ki je tožeči stranki nalagala dve vrsti izpolnitev in sicer izdelavo projektov PZI, PID in POV ter izvedba del kot izvajalca gradbene pogodbe. Pogodbena cena, ki je bila določena enotno (2.029.200,00 EUR), je torej vključevala plačilo za izpolnitev vseh pogodbenih obveznosti tožeče stranke. Vsebina izpolnitvene obveznosti tožene stranke, ki se tiče izdelave projektov, je sicer vplivala na izpolnitvena ravnanja pri izvajanju gradnje objekta, ki je bil predmet pogodbe. Vendar zgolj iz takšne narave pogodbe ni mogoče sklepati na nedoločenost pogodbe v delu, ki ima naravo gradbene pogodbe. Glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi, na katere je Vrhovno sodišče vezano, so bile tožeči stranki že pred podpisom pogodbe poznane okoliščine, ki so definirale njeno izpolnitveno obveznost glede obeh delov zložene pogodbe.

10. Obširne revizijske navedbe, s katerimi tožeča stranka ponovno poskuša prikazati drugačen obseg njene seznanjenosti s temi okoliščinami, pomenijo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja z revizijo. Nekonkretiziran je revizijski očitek, da naj bi ob ugotovljeni dejanski okoliščini, da tožena stranka ni pristala na zvišanje pogodbene cene, ki naj bi izhajala iz novega predračuna z dne 10. 1. 2012, ki ga je sestavila tožena stranka, sodišči nižjih stopenj kršili materialno pravo. Revidentka se v drugem odstavku na 6. strani revizije zgolj sklicuje, da je poleg določil ZJN potrebno upoštevati tudi bazične zakone in predpise kot OZ, Posebne gradbene uzance itd. 11. S pogodbeno dogovorjeno klavzulo „ključ v roke“ se izvajalec zavezuje, da bo izvedel vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega objekta (prvi odstavek 659. člena OZ). Na izvajalca je prevaljeno tveganje, da bo moral nositi breme vseh nepredvidenih in presežnih del, razen vpliva manjkajočih del. Stroški nepredvidenih in manjkajočih del so namreč vključeni v pogodbeno dogovorjeno ceno (drugi odstavek 659. člena OZ). Izvajalec lahko zahteva zvišanje pogodbeno dogovorjene cene le v posledici zvišanja cen za elemente, na podlagi katerih je bila določena in še to le pod pogoji, ki jih določa 655. člen OZ. Tožeča stranka na teh predpostavkah zvišanja cene ni utemeljevala. Razmejitev med pogodbeno dogovorjenimi deli in dodatnimi deli je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (17. in 18. točka obrazložitve sodbe).

12. Neutemeljeno je sklicevanje revidentke, da pred potrditvijo PZI-ja ni mogla iskati ponudb podizvajalcev in ni mogla skleniti aneksov in pogodb s podizvajalci. Sodišče druge stopnje je na istovrstne pritožbene očitke že odgovorilo (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in potrdilo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da vsebina pogodbenih razmerij med tožečo stranko in podizvajalci na položaj tožene stranke v pogodbenem razmerju s tožečo stranko ne more vplivati. Sklenitev pogodbenih razmerij izvajalca s podizvajalci pomeni samo izbiro načina, kako bo izvajalec izpolnil svojo pogodbeno zavezo iz izvajalske pogodbe. Zgolj okoliščina, da je bil naročnik seznanjen s podizvajalci, ki bodo dela izvajali, ali da je bilo to razkritje pogojevano v sami izvajalski pogodbi (osmi odstavek 71. člena ZJN-2), ne pomeni, da je s tem kalkulacija pogodbene cene v podizvajalski pogodbi postala element, ki sama po sebi vpliva na (oziroma spreminja) pogodbeno ceno v izvajalski pogodbi. Na takšnem napačnem izhodišču je temeljila tožbeni zahtevek tožeča stranka, ko je uveljavljala plačilo razlike med seštevkom njenih pogodbenih obveznosti s podizvajalci in dogovorjeno pogodbeno ceno v izvajalski pogodbi med pravdnima strankama(1) .

13. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, s katerimi revidentka napada ugotovitve sodišč, da tožeča stranka ni konkretizirano zatrjevala, kaj naj bi s svojimi podizvajalci izvedla več od prvotnega PZI projekta. S tem v zvezi iz revizije izhaja edini konkretizirani očitek, da naj bi sodišči storili bistveno kršitev postopka s tem, da sta zavrnili dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki naj bi primerjal končni PZI projekt s ponudbenim predračunom tožeče stranke in vsemi izstavljenimi situacijami tožeče stranke, gradbenim dnevnikom ter izračunal in povedal, ali je tožeča stranka zaračunala dela po višini v skladu s potrjenim PZI projektom. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je očitek o nekonkretizaciji trditev tožeče stranke umeščen v okvir pojasnila, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila samo dodatno naročenih del, ki niso bila del prvotne pogodbe. Hkrati je ugotovilo, da izdelava PZI dokumentacije, ki je bila del izpolnitvene obveznosti tožeče stranke in njena potrditev s strani tožene stranke, ni pomenila naročila dodatnih del. Tožeči stranki naj bi bile vse karakteristike objekta poznane ob podpisu pogodbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o pavšalnosti očitkov, da je tožena stranka ves čas naročala boljši material in boljšo opremo. Te pomanjkljivosti, ki se nanaša na njeno trditveno podlago, tožeča stranka ni mogla odpraviti z dokaznim predlogom s postavitvijo izvedenca, saj bi izvedba takšnega dokaza pomenila informativni dokaz, ki naj bi nadomestil pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke. Z zavrnitvijo takšnega dokaznega predloga sodišči prve in druge stopnje nista storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

14. Tudi v delu, ko se revidentka sklicuje na nespornost odstopanja površine objekta, ki ga je zgradila, od predvidene površine v projektni dokumentaciji, je revizija usmerjena v izpodbijanje dejanske podlage izpodbijane sodbe. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, kateri je sledilo tudi drugostopenjsko sodišče, izhaja, da je bila tožeča stranka s tem odstopanjem seznanjena pred podpisom pogodbe, kakor tudi, da je bila cena, ki je bila dogovorjena že s prvim izvajalcem, odločilna. V pogodbi s toženo stranko pa so ceno zmanjšali za že izvedena dela s strani prvega izvajalca. Revidentka se v tem delu sklicuje na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožeči stranki zato obljubil določene racionalizacije. Ta del izpovedi je povzelo tudi sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve), ki je povzelo tudi nadaljnji del izpovedi, da je bila ta pripravljenost na racionalizacije vezana na sprejem pogodbene cene. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno sklepali, da zgolj iz tako izkazane pripravljenosti tožene stranke na racionalizacijo izvedenih del ni mogoče sklepati na spremembo pogodbe v smislu zvišanja pogodbene cene. Ker tožeča stranka zatrjevane spremembe pogodbene cene ni dokazala, je neupoštevno revizijsko sklicevanje, da naj bi omejitve ZJN-2 pri spreminjanju pogodbene cene ne vplivale na obligacijsko razmerje med pravdnima strankama.

15. Neupoštevni so tudi revizijski očitki, da bi sodišči morali tožbeni zahtevek presojati tudi na obogatitveni podlagi. Izključitev te podlage ob upoštevanju pogodbenega razmerja je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

16. Prav tako so neupoštevni tudi revizijski očitki, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh vlog tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je tovrstne pritožbene očitke zavrnilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka v pritožbi ni opredelila, katera pravno odločilna navedba oziroma dokaz, navedena v peti vlogi, v sodbi ni bila upoštevana. Poleg tega pa naj iz sodbe sodišča prve stopnje ne bi izhajalo, da bi bila katera od toženkinih navedb, ki jim je tožnica nasprotovala v peti pripravljalni vlogi, upoštevana kot nesporna ali da se sodba do nje ni opredelila.

17. V reviziji se revidentka ponovno sklicuje na nepravilno postopanje sodišča prve stopnje. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), bi revidentka lahko upala na uspeh z revizijo le v primeru, da bi konkretizirano napadla argumentacijo sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi. Pojasniti bi torej morala, katero je tisto dejstvo, na katerega je opozarjala v pritožbi in ki ga je zatrjevala tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa ga je upoštevalo pri svoji odločitvi, ne da bi bilo tožeči stranki, v posledici neupoštevanja njene pete vloge, omogočeno izpodbiti. Zgolj s ponavljanjem pritožbenih navedb, ki pomenijo povzemanje trditev iz njene pete pripravljalne vloge, revidentka tej zahtevi ni zadostila. Po svoji naravi pa takšne revizijske trditve pomenijo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskega stanja.

18. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženi stranki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) v znesku 5.120 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, oboje povečano za 22% DDV.

(1) Revizijsko neizpodbijana ugotovitev sodišča druge stopnje v prvem odstavku 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.