Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep tožene stranke zaradi zastaranja odločanja tožene stranke, njegove neskladnosti z ustavno in zakonsko določenimi pravicami zaposlenih v Republiki Sloveniji. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika zaposliti na istem delovnem mestu in pod enakimi pogoji, kot so veljali na dan dokončnosti izpodbijanega sklepa in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od dneva dokončnosti izpodbijanega sklepa, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna separatne stroške za narok in naloži v plačilo tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožena stranka je z vlogo z dne 17. 1. 2014 podala predlog za odločitev brez glavne obravnave ter še dodatno obrazložila predlog za odločitev brez glavne obravnave. Opozorila je tudi na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-146/12-40, iz katere izhajajo napotki za odločitev zadevi. Tožnik se na vlogo tožene stranke ni odzval, zato je sodišče izvedlo narok. Tožena stranka je podala zahtevo za povračilo separatnih stroškov, saj se na naroku niso izvedli dokazi, za katere je bila potrebna glavna obravnava, niti ni tožnik podal novih trditev. Ravnanje tožnika kaže na zlorabo pravic, ki jih imajo stranke. Tožena stranka ne zanika, da ima tožnik v postopku določene pravice in da jih tudi uporablja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da je izvajalo listinske dokaze, da je izvedba glavne obravnave pravilo in da se stranki nista dolžni odpovedati glavni obravnavi. Tožena stranka meni, da ZPP in ZDSS ne dajeta pravice do naroka. Stranki v postopku imata le pravico sodelovanja oziroma pravico do izjave, česar pa ni mogoče širiti v pravico do gole izvedbe naroka. V konkretni zadevi je tožnik imel pravico in možnost, da sodeluje v zadevi in sicer na pisni način, kar je v celoti izkoristil. Do vprašanja zlorabe pravice se je večkrat opredelilo tudi Ustavno sodišče RS. Glede na standarde iz sklepa opr. št. Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 tudi v tej zadevi tožnik glede na opozorila tožene stranke ni mogel utemeljeno in razumno pričakovati, da bo narok sploh čemu namenjen. Bistvo, ki ga ustavno sodišče večkrat poudari je učinkovito izvrševanje pravic ravnanja, ki k temu ne morejo pripomoči in so zato ob vztrajanju kljub drugačnim opozorilom zloraba postopkovnih pravic. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje da je rok iz 39. člena Zakona o javnih uslužbencih instrukcijski ter meni, da je prekluzivni in da je tožena stranka z njegovo prekoračitvijo izgubila pravico odločati o pritožbi. Navedena zakonska določba je bila vnesena v ZJU zato, da bi uravnotežila pravice delodajalca in delavca. Prereka stališče v izpodbijani sodbi, da so neutemeljene navedbe tožnika, da je sklep z dne 1. 8. 2012 protiustaven, pravno nepravilen, diskriminatoren in arbitraren. Odločitev Ustavnega sodišča RS je ohranila veljavnost 246. člena ZUJF, kar pa avtomatično ne pomeni, da je neoporečen tudi sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi vsakega javnega uslužbenca. Ni nikakršnih kriterijev, ne v ZUJF in ne v katerem drugem predpisu, ki bi določali, zakaj so nekaterim javnim uslužbencem prekinili delovno razmerje po 246. členu ZUJF, drugim pa ne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11.točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Tožniku je bil sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 izdan na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. list RS, št. 40/2012). Zoper sklep je tožnik podal pritožbo, o pritožbi je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja odločala po poteku roka iz drugega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji), zato je tožnik uveljavljal, da komisija ni imela več pravice odločati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ugovor tožnika neutemeljen. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZJU mora komisija za pritožbe odločiti najkasneje v tridesetih dneh, rok je instrukcijski, ker komisija lahko odloči tudi kasneje, javni uslužbenec pa lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sklep z dne 1. 8. 2012 protiustaven, pravno nepravilen, diskriminatoren in arbitraren.

Ustavno sodišče RS je v odločbi opr. št. U-I-14672012 z dne 14. 11. 2013, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v prvem odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES. Ustavno sodišče RS je izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU v odločbi C-159/10 in C-160/10. Prav tako je Ustavno sodišče RS ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi drugega odstavka 246. člena ZUJF. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 246.člena ZUJF, ki določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. členom ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi drugega odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za povrnitev separatnih stroškov, ki jih je zahtevala za narok za glavno obravnavo z dne 6. 2. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tak zahtevek tožene stranke pravilno. Glavna obravnava je obligatoren stadij pravdnega postopka in samo izjemoma je dopustno odločanje brez glavne obravnave (npr. v postopku izdaje plačilnega naloga, v sporih majhne vrednosti, gospodarskih sporih..). Glavna obravnava je v prvi vrsti namenjena zbiranju procesnega gradiva, ki je nato podlaga odločbi o glavni stvari, zato se z njo uresničuje predvsem načelo neposrednosti. Vendar pa je pomen glavne obravnave širši, saj se z njo uresničuje tudi načelo ustnosti, javnosti in kontradiktornosti ter je kot taka del pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. list RS-MP, št. 7-41/94)). Iz teh razlogov ni mogoče od strank zahtevati, da se v postopkih, kjer imajo to možnost, odpovedjo glavni obravnavi. In tudi tam, kjer to možnost imajo in jo izkoristijo, je končna odločitev o izvedbi glavne obravnave vselej prepuščena sodišču. Tako tudi prvi odstavek 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročil po svoji krivdi, ker se ni odpovedal glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabil svoje pravice.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.