Jedro

Pri tehtanju nasprotujočih si interesov pravdnih strank je treba dati prednost toženkinemu interesu. Poleg objektivnega razloga, ker tako zahteva varnost pravnega prometa, za tako odločitev govori tudi subjektivni razlog na tožničini strani, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. Če bi tožnica poskrbela za njen zemljiškoknjižni vpis, bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana. S svojo neaktivnostjo se je tožnica sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugotovilo nedopustnost izvršbe glede ene polovice nepremičnin, vpisanih v vl. št. 1369 k.o... Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se toženkina pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tožnica v reviziji ponavlja razloge pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega odločanja v tej pravdni zadevi, poudarja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo vse napotke iz razveljavitvenega sklepa in zato ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa se je v drugem pritožbenem odločanju postavilo na povsem drugačno stališče. Pri tehtanju navzkrižnih interesov pravdnih strank je napačno dalo prednost toženkinemu interesu. Tožnica se z razlogi o tem vprašanju ne strinja, ker meni, da so materialnopravno zmotni. Pri tem poudarja, da je hišo oziroma svoj delež na skupnem premoženju pridobila v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), in sicer pred sporazumom (po 251 c členu prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku), ki so ga sklenili toženka, tožničin sin in tožničin mož brez tožničine vednosti. Doslej v našem okolju ni bilo običajno, da bi zakonca vpisovala vsak svoj delež v zemljiški knjigi, zlasti ne zaradi dejstva, da mnoga skupna premoženja, kot so naprimer stanovanja ali deli drugih nepremičnin, niso vpisana v zemljiško knjigo. Zato tožnici ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja, pač pa samo običajno ravnanje skladno z njenim nepoznavanjem prava. Sodišče druge stopnje ob koliziji določb ZZZDR in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) ne bi smelo dati prednosti interesu toženke. Pri tem revizija ponovno poudarja pravno neukost tožnice, ki da je šibkejša stran, saj je toženka prav na tem področju pravno strokovna in poslovno organizirana, torej izkušena oseba, ki bi lahko vsaj podvomila, ali je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin v resnici izključni lastnik.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Razlogi razveljavitvenega sklepa iz prvega pritožbenega odločanja v tej pravdni zadevi, na katere se sklicuje revizija, niso predmet revizijske presoje, ker se z revizijo izpodbija sodba sodišča druge stopnje iz drugega pritožbenega odločanja. Res je, da sta sodišči ugotovili, da je tožnica sporno nepremičnino pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in da gre zato za skupno premoženje tožnice in njenega moža. Ugotovili sta tudi, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan samo tožničin mož. Ta je brez tožničine vednosti in v nasprotju s 54. členom ZZZDR celotno skupno nepremičnino obremenil s hipoteko zaradi zavarovanja terjatve proti svojemu in tožničinemu sinu. Sodišče prve stopnje je to okoliščino štelo za odločilno in zato v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je poleg te okoliščine upoštevalo tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ob tehtanju nasprotujočih si interesov pravdnih strank in vseh ugotovljenih okoliščin presodilo, da v obravnavani zadevi pretehta interes toženke.

Revizijsko sodišče se strinja s tako materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Tožničin interes je z izločitveno tožbo preprečiti izvršbo na delu nepremičnine, ker je njen zakonec v nasprotju s 54. členom ZZZDR brez njenega soglasja celotno skupno nepremičnino obremenil s hipoteko. Toženkin interes je v izvršilnem postopku doseči poplačilo svoje terjatve s prisilno prodajo zastavljene nepremičnine, ker se je ob sklepanju pogodbe in zastavnopravnem zavarovanju zanesla na podatke v zemljiški knjigi. Eno temeljnih načel zemljiške knjige je načelo zaupanja vanjo. ZZK v četrtem odstavku 5. člena določa, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ima pozitivni in negativni vidik: vse tisto, kar je vpisano v zemljiško knjigo, se šteje kot resnično in pravno veljavno. Za vse tisto, kar ni vpisano v njej, pa se šteje, da tudi ne obstaja.

Pri tehtanju nasprotujočih si interesov pravdnih strank je tudi po presoji revizijskega sodišča treba dati prednost toženkinemu interesu. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da poleg objektivnega razloga, ker tako zahteva varnost pravnega prometa, za tako odločitev govori tudi subjektivni razlog na tožničini strani, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bila njena, na originarni način pridobljena lastninska pravica, tudi vpisana v zemljiško knjigo. Če bi tožnica poskrbela za njen zemljiškoknjižni vpis, bi bila zaradi publicitetnega učinka vpisa varovana, saj so po prvem odstavku prvega člena ZZK vpisani podatki javni in vsakomur znani. S svojo neaktivnostjo se je tožnica sama izpostavila nevarnosti, da bo kdo v zaupanju v podatke zemljiške knjige pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini. Tožničino sklicevanje na lastno pravno neukost ni utemeljeno, saj v civilnem pravu od nekdaj velja načelo, da nepoznavanje prava stranki škoduje. Tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo ni novost iz novega zakona, ker je veljalo že po prejšnjih zemljiškoknjižnih pravilih. Sklicevanje na primere, ko mnoga skupna premoženja, na primer stanovanja, sploh niso vpisana v zemljiški knjigi, ni utemeljeno, saj gre za drugačne primere od tožničinega.

Toženki v nasprotju s tožnico ni mogoče očitati nobenega nepravilnega ravnanja. Zaradi že pojasnjenega pozitivnega in negativnega vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo tožnica samo s posplošenim in nekonkretiziranim sklicevanjem na večjo strokovno in pravno usposobljenost toženke, ki da bi zaradi svojih izkušenj lahko vsaj podvomila v možnost netočnih podatkov v zemljiški knjigi, ne more uspeti.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.