Jedro

Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 10. 2010 in št. .... z dne 22. 5. 2010, ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 5. 2008 dalje in da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sklep (sodba) potrjuje navedbe tožene stranke razvidne iz odgovora na tožbo. Tožnik meni, da tožena stranka oziroma invalidska komisija nima pravice zahtevati izvidov iz obdobja, ko je bil operiran na srcu, saj tožnik ni imel možnosti pridobitve teh izvidov oziroma ni vedel, da bi moral od zdravnikov pridobiti dodatne izvide. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati, da je bil tožnik v BIH že spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti. Odločitev je tudi v nasprotju z 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Tožnik ima zdravstvene težave od leta 2000, s tem, da se mu je zdravstveno stanje v času do 2012 le še poslabševalo. Invalidska komisija ni niti poskušala preveriti tožnikovo zdravstveno stanje, niti ni bil komisijsko pregledan. Pregled s slušalkami pomeni za tožnika zgolj ambulantni pregled, nikakor pa to ne pomeni strokovni pregled pred invalidsko komisijo. Odločitev je tudi v nasprotju z 6. in 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. V primeru, da je bila medicinska dokumentacija pomanjkljiva, bi morala komisija zahtevati, da tožnik dopolni manjkajočo dokumentacijo tako, da dostavi tudi opis funkcionalnega statusa, prav tako se tožnik ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, ki je bil mnenja, da je tožnikovo zdravstveno stanje „normalno“. Tožnik predlaga, da se za razjasnitev dejanskega stanja postavi Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri A fakulteti v B, ter da se nato izpodbijana sodba spremeni tako, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. .... z dne 11. 10. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 5. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Drugostopenjski organ je v nadaljevanju prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da je pri tožniku potrebno napraviti objektivne preiskave za objektivizacijo funkcionalne zmožnosti srca, zato ta čas ni mogoče podati mnenja o preostali delovni zmožnosti.

V zadevi je sporno ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju je v 67. členu določal pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alineo 67. člena ZPIZ-1 pridobi invalidsko pokojnino tudi zavarovanec, pri katerem je nastala prva kategorija invalidnosti. Le-ta pa je skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organizirano pridobitno delo ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje je razvidno, da je tožnik pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje BIH dne 1. 7. 2008 podal vlogo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine in sicer na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS-MP, št. 10/2008, 3/2011). Med strankama tudi ni sporno, da je BIH tožniku že priznala pravico do invalidske pokojnine od 22. 5. 2008 dalje. Ker ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo tudi v Republiki Sloveniji in sicer 17 let, 2 meseca in 24 dni, je bilo za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine bistvena ugotovitev, ali je pri tožniku glede na ugotovljene zdravstvene težave podana I. kategorija invalidnosti. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo tako zahtevo zavrnila ob ugotovitvi, da pri tožniku zdravljenje še ni končano. ZPIZ-1 namreč v 1. odstavku 60. člena v okviru definicije invalidnosti določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, oziroma za poklicno napredovanje. V bistvu to pomeni, da je pravico iz invalidskega zavarovanja mogoče priznati le v primeru zaključenega zdravljenja oziroma v primeru če zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z ukrepi medicinske rehabilitacije. Drugostopenjski organ tožene stranke se je sicer postavil na stališče, da za enkrat še ni mogoče podati mnenja o preostali delovni zmožnosti. Tak izrek sicer ni pravilen, saj mora tožena stranka v primeru zahteve odločiti o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Očitno pa je tudi tožena stranka štela, da pri tožniku zdravljenje za enkrat še ni končano, kot to izhaja tudi iz obrazložitve dokončne odločbe tožene stranke. Omenjena pomanjkljivost v izdani dokončni odločbi pa ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje samo presojalo dejansko stanje in tudi odločilo o vprašanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, torej o postavljenem tožbenem zahtevku. Sodišče je v okviru dokaznega postopka zaslišalo tožnika kot stranko v postopku, ki je pri zaslišanju predvsem izpostavil kardiološke težave, zaradi katerih je bil v BIH tudi invalidsko upokojen. Tožena stranka je v predsodnem postopku posebej opozorila, da ni bil opravljen obremenitveni test iz katerega bi bilo razvidno stanje srca. Tožnik je tekom sodnega postopka predložil izvid o ultrazvoku srca, ki je bil opravljen 30. 10. 2010 in pa izvid kardiologa s podatki o obremenitvenem testiranju, kar je bilo opravljeno 5. 11. 2010. Zaradi novopredložene medicinske dokumentacije, ki ne nazadnje izkazuje tudi stanje kakršno je obstajalo v času izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca specialista interne in intenzivne medicine prof. dr. A. A., dr. med.. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prejelo dne 9. 11. 2012 izhaja, da so tožniku 13. 3. 2007 operativno napravili tri aortokoronarne premostitve. Ultrazvok srca je bil opravljen 30. 10. 2010 (priloga sodnega spisa A/3), ki izkazuje povečane votline levega srca z globalno oslabljeno sistolično funkcijo levega prekata (istisna frakcija 45 %) in regionalno hipokinezijo v bazalni polovici stranske stene. Izražene so motnje relaksacije ter nepomembna mitralna in trikuspidalna regurgitacija, brez pljučne hipertenzije v mirovanju. Dne 5. 11. 2010 je bil tudi ambulantno pregledan pri kardiologu. Navajani so anamnestični podatki o tem, da se hitro utrudi in da ga duši. Pri obremenitvenem testiranju je bila dosežena obremenitev 7 MET, test je bil prekinjen zaradi utrujenosti, glavobola in vrtoglavice ob povišanem krvnem pritisku do 230/80 in doseženi frekvenci 91/min. Motenj ritma ali znakov za ishemično reakcijo ob obremenitvi ni bilo. Sodni izvedenec je tožnika tudi osebno pregledal ter opravil ustrazvok srca in pa obremenitveno testiranje. Izvid obeh preiskav izkazuje, da sta prej citirana izvida pri lečečih specialistih podobna izvidoma preiskav, ki jih je opravil sodni izvedenec. Izvidi govorijo za stabilno kardiovaskularno stanje. Tudi obremenitveni test, ki ga je opravil sodni izvedenec je pokazal, da je tožnik dosegel obremenitev 7 MET (92 %) predvidene najvišje obremenitve, porast srčne frekvence do 106 (66 %), porast RR do 200/100 mm Hg. Test je bil prekinjen zaradi utrujenosti in bolečin v prsnem košu. Glede na doseženo obremenitev 7 MET, brez znakov rezidualne ishemije in praktično ohranjeno srčno funkcijo, sodni izvedenec ugotavlja, da pri tožniku ne obstajajo objektivni kazalci tako oslabljene srčne funkcije, da bi mu pripadala invalidnost oziroma da bi prišlo do izgube delazmožnosti zaradi srčne bolezni. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodnega izvedenca, ki ugotavlja, da glede na obremenitvene teste pri tožniku ni podana izguba delazmožnosti. Tožnik je namreč že pri testiranju pri lečečem specialistu dne 5. 11. 2010 (priloga A/5) dosegel obremenitev 7 MET, enako tudi ob obremenitvenem testiranju, ki ga je opravil sodni izvedenec. Gre za 92 % predvidene najvišje obremenitve. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, pri tožniku zaradi težav s srcem ni podana izguba delazmožnosti. Izvedensko mnenje je torej skladno z medicinsko dokumentacijo v spisu, medtem ko tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo drugih dokazov za ugotavljanje dejanskega stanja ni predlagal. Tudi v sami pritožbi ne navaja v čem bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo oziroma nepopolno. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ne pomeni, da je tako mnenje nepopolno oziroma pomanjkljivo oziroma da bi bilo potrebno dejansko stanje razčiščevati s postavitvijo izvedenskega organa, kot to tožnik predlaga šele v pritožbi.

Glede pritožbenih navedb, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s 37. členom Sporazuma z BIH pa pritožbeno sodišče poudarja, da se navedeni člen nanaša na ponovno odmero pokojnin. V 2. odstavku 37. člena je določeno, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz 1. odstavka tega člena v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega Sporazuma. Za odločitev o zadevi torej ni odločilno, da je bil tožnik v BIH že spoznan za invalida prve kategorije invalidnosti in da mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine v BIH. Za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji je bistveno, ali so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1, za priznanje omenjene pravice. Glede na ugotovitev, da pri tožniku še ni prišlo do izgube delazmožnosti, torej da ni podana I. kategorija invalidnosti, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.