Jedro

Če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, gre upravičencu odškodnina v smislu določb 42. člena ZDen. Ker tožeča stranka svojega zahtevka za plačilo odškodnine v obliki nadomestne nepremičnine tudi po opozorilu upravnega organa, da za to ni zakonskih pogojev, do izdaje prvostopenjske odločbe ni spremenila v zahtevek za odškodnino v obliki obveznic, je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevo za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 601/97-6 z dne 6.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.1997, s katero je ta zavrnila pritožbi tožnic zoper odločbo Upravne enote J. z dne 3.10.1996, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za vrnitev podržavljenih nepremičnin v obliki nadomestne stanovanjske hiše P.g. 13, J., stoječe na parc. št. 318 k.o. J. s pripadajočim zemljiščem. Iz obrazložitve odločbe prve stopnje izhaja, da je bila tožnicama zaplenjena stavba na P. 19 na J., porušena, zaplenjena zemljišča s parc. št. 158/2, 158/1 in 159/6, vl. št. 952 k.o. J. pa so sedaj pozidana z infrastrukturnimi objekti, zato teh nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Občina J., ki je na navedenih nepremičninah imela pravico uporabe, je v postopku denacionalizacije izjavila, da ni zavezanka za vračilo, pa tudi sicer nima enakovrednih nadomestnih nepremičnin. Tožnici bi zato lahko zahtevali odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, vendar sta vztrajali pri svoji zahtevi, da se jima vrne nadomestna nepremičnina: stavba P.g. 13 na parc. št. 318 s pripadajočim zemljiščem parc. št. 319 in 320 k.o. J. Toda na tej nepremičnini je v zemljiški knjigi vknjižena pravica uporabe v korist Društva upokojencev J. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila in pravilno obrazložila, zakaj takšna oblika denacionalizacije, kot to zahtevata tožnici, ni mogoča. O denacionalizaciji v obliki nadomestne zgradbe z zemljiščem namreč ne odloča upravni organ, ampak se glede tega lahko sporazumeta v smislu 3. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) le upravičenec in zavezanec. Zahtevek za vrnitev nadomestnih nepremičnin je po ZDen odškodninski zahtevek in pomeni poravnalni predlog upravičenca zavezancu za sklenitev poravnave (69. člen ZDen). Takšen predlog je mogoč le proti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se po ZDen lahko vrnejo upravičencu (1. odstavek 51. člena ZDen), torej podržavljeno premoženje, glede katerega po ZDen ni ovire za vrnitev. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na mnenje Slovenskega odškodninskega sklada, ki zavrača vlogo zavezanca v denacionalizacijskem postopku, to pa zato, ker tožeča stranka ne postavlja zahtevka v obliki odškodnine, pač pa vztraja na izročitvi nadomestne nepremičnine v last in posest. Tožeča stranka je bila v postopku na prvi stopnji opozorjena, da bo v tem primeru izgubila pravico zahtevati odškodnino v obveznicah, vendar svoje zahteve kljub temu ni spremenila. Sodišče je o tožbi odločilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Pritožbo je vložila prvotožnica V.P. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe o plačilu odškodnine v obliki nadomestnih nepremičnin, v konkretnem primeru visokopritlične stanovanjske hiše P.g. 13, J. s pripadajočim zemljiščem. Navedba, da Občina J. nima nadomestnih zgradb, ne drži. Pri gradnji k. predora je bilo porušeno več hiš, vse primere razen njenega so rešili v zadovoljstvo prizadetih. Upravno sodišče ni povabilo tožeče stranke, da bi lahko dokazala nepravilnosti postopka upravnega organa, prav tako pa ni bil povabljen predstavnik Slovenskega odškodninskega sklada in ni bilo upoštevano njegovo mnenje. Sodišče lahko odloči, da opravi ustno obravnavo, če je to potrebno za razjasnitev stanja. Po mnenju Slovenskega odškodninskega sklada je bil ves postopek pred izdajo odločbe nepravilen, dejansko in pravno stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno oziroma je napačno uporabljeno materialno pravo. Občina J. je v tem postopku priznala, da ima status zavezanca. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da sodišče odloči, da je Občina J. dolžna plačati denacionalizacijskima upravičenkama odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine: visokopritlične stanovanjske hiše P.g. 13, J., s pripadajočim zemljiščem.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer svojo odločitev razlaga, kot da bi šlo za denacionalizacijo stavbe na J., P.g. 13, s pripadajočim zemljiščem in ne za denacionalizacijo stavbe na J., na P. 19, s pripadajočim zemljiščem, vendar ne glede na to, tudi po presoji pritožbenega sodišča, drugačna odločitev, glede na določbe ZDen, ni bila možna. Po ZDen se sicer vrača prvenstveno v naravi v last in posest, vendar le premoženje, ki je bilo podržavljeno denacionalizacijskemu upravičencu. ZDen namreč določa vrnitev premoženja v naravi, oziroma vrnitev lastninske pravice praviloma na istem premoženju, kot je bilo podržavljeno. Če pa nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, gre upravičencu odškodnina v smislu določb 42. člena ZDen. V konkretnem primeru zaplenjenega premoženja ni bilo mogoče vrniti v naravi, ker je bila zaplenjena stavba na P. 19, na J., porušena, na zaplenjenih zemljiščih pa obstaja ovira za vrnitev. Tožeča stranka je vztrajala pri plačilu odškodnine v obliki nadomestne nepremičnine, stavbe na naslovu: P.g. 13, J., s pripadajočim zemljiščem parc. št. 319 in 320 k.o. J. Enako zahtevo uveljavlja v pritožbi, vendar je ne more uveljaviti v smislu določb ZDen, saj ta stavba ni bila zaplenjena denacionalizacijskemu upravičencu. Ker svojega zahtevka za plačilo odškodnine v obliki nadomestne nepremičnine tudi po opozorilu upravnega organa, da za to ni zakonskih pogojev, do izdaje prvostopenjske odločbe ni spremenila v zahtevek za odškodnino v obliki obveznic, je upravni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo kot neutemeljeno. Sklicevanje na mnenje Slovenskega odškodninskega sklada v tem postopku niti ni bistveno, ker ni uveljavljala odškodnine v obliki obveznic, temveč je zahtevala odškodnino v obliki nadomestne nepremičnine. Glavna obravnava, na katero se v pritožbi sklicuje, ni bila predlagana niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo (2. odstavek 50. člena ZUS). Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, če je odločilo brez glavne obravnave, ki ni bila zahtevana. Opustitev glavne obravnave po presoji pritožbenega sodišča ni vplivala, ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.