Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi svojega delodajalca predhodno seznanil z doseženo delovno dobo v Srbiji, niti da bi kdajkoli prej od toženke zahteval plačilo dodatka za delovno dobo. Zato je bil tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od neto zneskov pred 4. 10. 2016 zavrnjen. Zamudne obresti začnejo teči takrat, ko pride dolžnik v zamudo s plačilom ali če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti. Ker toženka s strani tožnika ni bila seznanjena o dolžini delovne dobe, mu ob vsakokratnem izplačilu plače tudi ni mogla plačati pripadajočega dodatka za delovno dobo. Toda OZ v drugem odstavku 299. člena določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Zato je tožnik do zamudnih obresti upravičen od vložitve tožbe, torej od 4. 10. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje oktober - december 2011, za leto 2012 in za obdobje januar - julij 2013 obračunati iz naslova dodatka za delovno dobo v izreku določene bruto zneske, odvesti davke in prispevke in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek od prisojenega za obračun in plačilo dodatka za delovno dobo ter za obračun in plačilo zneskov regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 161,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka navaja, da se sodba glede I. točke izreka opira na listino v tujem jeziku, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je toženki naložilo plačilo dodatka za delovno dobo, ki naj bi jo tožnik dosegel v Srbiji, kljub temu, da je tožnik listino "Podaci o penzijskom stazu" v celoti predložil le v srbskem jeziku. V nasprotju z navodilom sodišča je tožnik predložil le prevod zadnje strani listine ZPIZ-a, na kateri pa ni napisanega tožnikovega imena, da bi se lahko zaključilo, da se ta listina res nanaša nanj. Zato je potrebno šteti, da tožnik dejstev, ki jih je zatrjeval in naj bi jih z listino dokazal, ni dokazal. Čeprav je sodišče navedlo, da ni vpogledalo listin, ki jim ni bil priložen overjen prevod, je sodišče na sporno listino oprlo svojo odločitev, saj iz nobenega drugega dokaznega predloga tožnika ni mogoče razbrati njegove delovne dobe v Srbiji. Zaradi tega je storjena celo absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni obrazložilo zaključka, zakaj ne gre slediti izpovedbi A.A., ki je izpovedal, da so bili v dogovorjeni znesek izplačila tožniku vključeni vsi dodatki in regres. Priča je tudi povedal, da ni bil nikoli seznanjen s tožnikovo delovno dobo v Srbiji. Ta izpoved je povsem logična glede na dejstvo, da je tožnik domnevne listine o delovni dobi v Srbiji uspel predložiti šele z zadnjo vlogo. Zato toženka ni bila in tudi ni mogla biti seznanjena s tožnikovo delovno dobo. Tudi če je zahtevek za vtoževani dodatek utemeljen, v nobenem primeru ni utemeljen zahtevek za zamudne obresti, saj toženka ni imela podatkov za izračun dodatka in zato ne more biti odgovorna za zamudo z izplačilom. Tožnik je tudi zamudil rok za predložitev listin (delovna knjižica, izpisek ZPIZ Srbija). Rok, ki ga je dalo sodišče na obravnavi 13. 4. 2018, se je iztekel 14. 5. 2018, tožnik pa je listine predložil z vlogo, ki jo je oddal neposredno na sodišču 15. 5. 2018. To procesno kršitev je toženka uveljavljala že v vlogi z dne 27. 6. 2018. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Sodišče je v I. točki izreka delno ugodilo zahtevku za izplačilo dodatka za delovno dobo, kar pa je v nasprotju z obrazložitvijo v 5. točki, kjer sodišče ugotavlja, da je šlo v tožnikovem primeru za dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo in da je toženka ta dogovor izvrševala. V kolikor gre za neto plačilo pa je povsem jasno, da so v tem plačilu zajeti tudi vsi dodatki. Upoštevaje navedeno bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, posledično tudi v stroškovni odločitvi naložiti tožniku, da toženki povrne pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je bila listina v bistveni vsebini vložena v spis v prevodu. Neprevedena stran se nanaša le na številke ter ime in priimek tožnika in se torej ve, na koga se listina nanaša. Listine so bile vložene pravočasno, saj je bilo pisanje oddano na pošto 14. 5. 2018, torej znotraj postavljenega roka. Sodišče ni razsodilo z neupoštevanjem dogovora o neto izplačilu. Odločitev temelji na podlagi Pravilnika o notranji kontroli, kjer je določeno (dogovorjeno), da se v plačo všteje tudi regres, ne pa drugi zakonski dodatki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 226. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na listino, sestavljeno v tujem jeziku brez predloženega overjenega prevoda. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe navedlo, kateri dokazi so bili izvedeni. Med njimi je vpogledalo tudi v prevod "zadnja stran podatkov o zavarovancu B.B." (A 9/1), ki se nanaša na podatke o skupni pokojninski dobi in ki jo je tožnik dosegel v Republiki Srbiji do 31. 12. 2006. Na podlagi te listine in drugih je sodišče lahko odločilo o dolžini tožnikove delovne dobe in pripadajočem dodatku za delovno dobo. Res je tožnik v spis vložil original listine v srbskem jeziku "Izpis podataka o osiguraniku" (A/9), v prevodu pa le zadnjo stran te listine (A 9/1), na kateri ni navedeno, da se nanaša na tožnika. Sodni tolmač je na prevodu zapisal, da je bila le zadnja stran prevedena na zahtevo tožnika. Kljub temu pa je navedel tudi osebno številko, matično številko ter priimek in ime tožnika, torej podatke, ki so zapisani na prvi strani originalne listine. To pa ne pomeni, da je tolmač listino prirejal oziroma povzemal vsebino listine ali jo celo interpretiral, kot navaja toženka. Tolmač je ne glede na zahtevo tožnika "prevedel" tudi določene podatke s prve strani listine, očitno zaradi boljše razumljivosti. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s tožnikom, da neprevedena prva stran vsebuje le številke ter ime in priimek tožnika, tako da teh podatkov niti ni bilo potrebno prevajati.

7. Neutemeljeno pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s prekluzijo (286.a člen ZPP). Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2018 skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP predlagal vpogled v potrdilo ZPIZ Srbije glede dolžine delovne dobe, dosežene v Srbiji. Sodišče mu je naložilo, da navedeno dokazilo predloži v roku 30 dni, ki se je iztekel 14. 5. 2018. Tega dne je tožnik na pošti oddal vlogo z dne 11. 5. 2018 (list. št. 64), kot izhaja iz štampiljke sodišča, s to vlogo pa sodišču poslal sporno listino. To pomeni, da je bilo listinsko dokazilo predloženo pravočasno.

8. Neutemeljeno je uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve res zapisalo ugotovitev, da je med strankama obstajal dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo. Obstoj dogovora o neto izplačilu ne pomeni tudi dogovora o tem, kaj je v takem izplačilu zajeto. Po drugi strani pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je med strankama bilo dogovorjeno, da je v neto izplačilu vključen tudi dodatek za delovno dobo, doseženo pri slovenskih delodajalcih. Navedena ugotovitev temelji na izpovedi A.A., ki je izrecno povedal, da je bil dodatek za delovno dobo izplačan v višinah za delovno dobo, ki jo je dosegel v Sloveniji. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka dolguje tožniku izplačilo tega dodatka tudi za delovno dobo, ki jo je dosegel v Srbiji.

9. Toženka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Tako kot zatrjuje toženka v pritožbi, je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da bi svojega delodajalca predhodno seznanil z doseženo delovno dobo v Srbiji, niti da bi kdajkoli prej od toženke zahteval plačilo dodatka za delovno dobo. Zato je bil tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od neto zneskov pred 4. 10. 2016 zavrnjen. Zamudne obresti začnejo teči takrat, ko pride dolžnik v zamudo s plačilom ali če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti. Ker toženka s strani tožnika ni bila seznanjena o dolžini delovne dobe, mu ob vsakokratnem izplačilu plače tudi ni mogla plačati pripadajočega dodatka za delovno dobo. Toda Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) v drugem odstavku 299. člena določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Na podlagi navedenega določila je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da je tožnik do zamudnih obresti upravičen od vložitve tožbe, torej od 4. 10. 2016 dalje.

10. Ker je tožnik v postopku delno uspel, je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo upoštevaje uspeh obeh strank, torej na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k njeni rešitvi, zaradi česar je bil odgovor nepotreben in zato tudi on krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).