Jedro

Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, na katero je v pravdi vezano, pravilno uporabilo materialno pravo. V kolikor pa pritožba meri na uporabo instituta spregleda pravne osebnosti po čl. 6 ZGD oz. čl. 8 ZGD-1, bi morala konkretne trditve, vključno z dokazi za takšne trditve, tožeča stranka, v skladu s procesnimi pravili (286. čl. ZPP), navajati že pred sodiščem prve stopnje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da glasi: “Predlog tožene stranke za dodatno odmero pravdnih stroškov z dne 1.2.2007 se zavrže.” Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške pritožbe zoper sklep v višini 70,23 EUR v roku 15 dni od prejema drugostopne odločbe.

Obrazložitev

K tč. I) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v drugem sojenju ponovno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke proti tožencu, ker je zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana in zato ni odškodninsko odgovorna po čl. 154 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za nastalo škodo v posledici obravnavanega škodnega dogodka, ki se je zgodil 26.7.2001, niti odškodninsko ne odgovarja na podlagi dol. čl. 170 ZOR.

Proti sodbi se iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338/I ZPP pritožuje tožeča stranka.

Trdi, da je sodišče prve stopnje le do neke mere pravilno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa ga je nepravilno ugotovilo v tem postopku. Trdi, da je obrazložitev v nasprotju z odločitvijo. Navaja, da ni sporno, da je v juliju od 13.7. do 28.7. bil opravljen remont hidroelektrarne V., ki ga je opravljal samostojni podjetnik B. R. Sodišče ugotavlja, da je do nastanka škode prišlo zaradi nekoordinacije in neusklajenega dela med naročnikom in izvajalcem, med toženo stranko in B. R., seveda pa ostaja vprašanje, kdo je bil naročnik opravljenih del. Sodišče zaključuje, da je to bila družba E. d.o.o., večina dokumentacije v spisu pa kaže nasprotno. Priča R. je jasno povedala, da je naročilnico izdal toženec kot s.p. oziroma je toženec tudi osebno pri njem naročal v svojem imenu in zahteval tudi remont. Očitno je kasneje plačilo sprovedlo podjetje E., vendar pritožba navaja, da gre za nepravilnost poslovanja in za temeljito mešanje poslov fizične osebe s posli pravne osebe. V takšnem primeru pa zakon potrditvi pritožbe jasno določa, da kadar gre za posle, ki jih ni možno ločevati med fizičnimi osebami in pravno osebo in kadar fizična oseba kot družbenik svoje posle meša s posli pravne osebe, gre v tem primeru za zaščito upnikov in tudi odgovornost družbenika, ne glede na to, da je formalni nosilec pravic in obveznosti pravna oseba. To materialno pravo bi sodišče moralo uporabiti v tem primeru, ker pa tega ni storilo, je podana kršitev materialnega prava. Večina dokumentacije govori ravno o tem, da je bil toženec tisti, ki je celotno zadevo urejal. Sodišče samo ugotavlja, da je na podlagi dopisa Ministrstva za okolje in prostor ugotoviti, da v času škodnega dogodka, v juliju 2001, ni imel nihče statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije, kar pa pomeni, da ni mogoče reči, da je podjetje E. bil proizvajalec in kot proizvajalec tudi odgovoren za škodo tretjim osebam. Dokaz o tem, da ni kvalificiranega proizvajalca in da je v tem času ponovno nastala zmeda in neopredeljena odgovornost in opravljanje poslov med fizično osebo tožencem in pravno osebo podjetjem E. d.o.o.. Sodišče tudi samo ugotavlja, da je šele leta 2005 toženec pridobil status kvalificiranega proizvajalca in je torej očitno sam takrat urejal dokumentacijo v svojem imenu, statusa pa še ni imel urejenega, čeprav je elektrarna že obratovala. Samo dejstvo, komu se je znesek nakazoval, ne pomeni dejanskega nosilca pravic in obveznosti, kajti to so lahko nadaljnje poteze družbenika glede finančnega poslovanja in prenakazila proizvedene električne energije na drugo osebo. Sam prejem plačila proizvedene električne energije še ne pomeni istočasno tudi biti nosilec obveznosti iz naslova poslovanja, kajti to je lahko nekdo drug in v tem primeru je to toženec. Kontinuiteta, da v letu 2000 ni statusa kvalificiranega proizvajalca in da je ta status toženec pridobil šele v letu 2005 kaže na dejstvo, da je on sam takrat pripravljal te stvari in iz praktičnih razlogov ustanovil tudi firmo, katere posli pa so se očitno prepletali z njegovimi osebnimi. Tudi status družbenika kaže na njegov položaj in na njegovo vezanost in zavajanje upnika, v tem primeru tožeče stranke. Glede dokaza o plačilu zneska podjetju E. pa pritožba poudarja, da se datumsko ne ujema. Faktura podjetja E. datira iz meseca februarja 2001, škodni dogodek pa se je zgodil šele v juliju 2001. Sodišče je v celoti spregledalo dopis E. C. z dne 31.5.2004, iz katerega je razvidno, da je po njihovih podatkih lastnik male hidroelektrarne v Ž. toženec. Ta dopis je v spisu, vendar ga sodišče ne povzema in ne upošteva in je v nasprotju z odločitvijo sodišča in izvedenimi dokazi. Upoštevaje potrdilo E. C., naročilnico, izjavo izvajalca-priče R., dopis Ministrstva za okolje in prostor o nekvalificiranem proizvajalcu električne energije v spornem obdobju, je potrebno zaključiti, da so se vse te stvari nanašale na toženca, da pa je edini argument o nepodani pasivni legitimaciji dejansko in izključno samo potrdilo E. C. o tem, da je elektrika bila plačevana podjetju E. in da je podjetje E. plačalo remont izvajalcu R. Z navedenim je zagotovo odločitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi v nasprotju z uporabo materialnega prava glede podane odgovornosti in pa prepletanja poslov med pravno in fizično osebo. Sodišče se na to podlago ne sklicuje in se sklicuje zgolj na odgovornost izvajalca del, za katerega pa tudi odgovarja naročnik tako za njegovo vsebino kot tudi za njegovo izvedbo tretjim osebam. Iz tega vidika bi bilo potrebno presojati odgovornost tožene stranke. Nesporno je sodišče ugotovilo, da je šlo za nesporazum med naročnikom in izvajalcem in tako ob zaprtju struge nihče ni obvestil ribičev, ki bi moral opraviti obvezen odlov v izogib nastali škodi. Pritožba še trdi, da je v tem delu podana tudi bistvena kršitev, saj sodba ni razumljiva. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče toženo stranko spozna za odgovorno za plačilo vtoževanega zneska in tožencu naloži v plačilo ta znesek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke kot lastnika male hidroelektrarne Vrbje in naročnika remonta te elektrarne zahtevala odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi pogina rib dne 26.7.2001 v P. strugi. Tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo in trdila, da ni lastnik te elektrarne niti naročnik remonta, temveč je to bila družba E. d.o.o., remont pa je opravil samostojni podjetnik B. R. Sodišče prve stopnje je ugovoru pasivne legitimacije utemeljeno sledilo, dokazna ocena sodišča o tem pa je prepričljiva in jo pritožba neutemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, kdo je v tem sporu pasivno legitimiran, utemeljeno oprlo na dejstvo, da je imela družba E. d.o.o. v času škodnega dogodka sklenjeno pogodbo o dobavi električne energije iz male hidroelektrarne V. z E. C., v tej pogodbi pa je bila ta družba navedena tudi kot lastnica male hidroelektrarne (obrazložitev na ... str. sodbe s sklicevanjem na dopis na l. št. ... spisa in prilogo ... spisa). Dokazno podprto je ugotovilo, da je bil tudi račun za opravljeno storitev izdan po družbi E. d.o.o., ta račun pa je bil datiran z dne 30.7.2001 (priloga ... spisa) in ne s februarjem 2001, kot zmotno trdi pritožba. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno in prepričljivo dokazno ocenilo celotno izpovedbo priče R., torej tudi tisto, dopolnjeno na naroku dne 16.10.2006, ki jo pritožnik spregleda, kjer pa je tudi ta priča izpovedala, da pisne naročilnice ni dobila, da je račun izstavila družba E., ki ga je tudi plačala. Ob nadaljnjem dejstvu, ki pa pritožbeno ni sporno, da je bil v času škodnega dogodka zastopnik in ustanovitelj družbe E. toženec, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je prepričljiv in utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v stik z izvajalcem toženec stopil kot zastopnik družbe E. d.o.o., torej v imenu in na račun te družbe in ne v svojem imenu in na svoj račun. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila naročnik remonta družba E. d.o.o in torej ne toženec utemeljen in pravilen, kar pa pomeni, da tudi tožeči stranki toženec kot fizična oseba odškodninsko ne odgovarja, saj v času škodnega dogodka ni bil ne lastnik male hidroelektrarne niti ni bil naročnik remonta.

Dejstvo, da iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor izhaja, da v času škodnega dogodka niti družba E. d.o.o. niti toženec nista imela statusa kvalificiranega proizvajalca električne energije, toženec pa ga je kot samostojni podjetnik pridobil šele leta 2005, za odškodninsko odgovornost do tožeče stranke ni odločilno.

Za presojo odločilnih dejstev glede ugovarjane pasivne legitimacije je relevantno stanje ob škodnem dogodku, torej v juliju leta 2001, ki ga je sodišče prve stopnje tako glede lastništva kot glede naročila remonta male hidroelektrarne ob izvedenih dokazih dovolj prepričljivo ugotovilo. Pri tem je izhajalo tudi iz podatkov, pridobljenih pri družbi E. C., ki so bili posredovani sodišču, sam dopis te družbe, datiran z dne 31.5.2004 (pril. ...), ki ga je tožeča stranka predložila v spis in katerega izpostavlja v pritožbi, pa glede na to, da ne vsebuje odločilnega podatka o tem, ali s tem dopisom posredovan podatek datira na čas škodnega dogodka, tako ne more ovreči prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, na katero je sodišče v pravdi vezano (čl. 7 in 212 ZPP) pravilno uporabilo tudi materialno pravo (čl. 154, 207 in 170 ZOR v zv. s čl. 1060 OZ). Zaključkov sodišča prve stopnje, ko je presojalo odškodninsko odgovornost toženca tudi po določilu 170 ZOR pritožba ne izpodbija. Ob prepričljivo ugotovljenem dejstvu, da toženec ni bil ne naročnik remonta niti lastnik hidroelektrarne v času škodnega dogodka, pa je tudi materialnopravni zaključek sodišča, da tožeči stranki zato za škodo ne odgovarja po čl. 154 ZOR, niti solidarno po čl. 207 ZOR, pravilen.

Pritožba ob sklicevanju na mešanje poslov toženca kot fizične osebe z družbo kot pravno osebo in zato obstoječo odgovornostjo toženca kot družbenika do upnika sicer ne definira pravne podlage, za katero trdi, da bi jo sodišče v tej pravdi moralo uporabiti. V kolikor pa ob tem meri na spregled pravne osebnostni (dol. čl. 6 v času škodnega dogodka veljavnega ZGD ali sedaj dol. čl. 8 ZGD-1), pa bi konkretne trditve o tem, ki jih sicer sedaj deloma ponuja z lastno dokazno oceno šele v pritožbi, vključno s predlaganimi dokazi za takšne trditve, za uporabo tega materialnega prava tožeča stranka morala postaviti pred sodiščem prve stopnje v okviru procesnih pravil, ki jih opredeljujeta dol. čl. 286 ZPP, v novem sojenju pa še ob dodatnem pogoju iz čl. 362/2 ZPP, kar pa ni bilo storjeno.

Ob obrazloženem tako tudi obrazložitev v sodbi ni v nasprotju z odločitvijo, kot to neutemeljeno trdi pritožba, tako da tudi kršitev iz 14. tč. II. odst. čl. 339/II ZPP, ki jo s tem smiselno zatrjuje pritožba, ni podana. Sodišče je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialno pravo pravilno uporabilo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa tudi ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam (čl. 165/I ZPP v zv. s čl. 154/I ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa bo morala tožena stranka kriti sama, saj ta vsebinsko ni v ničemer doprinesel k odločitvi na pritožbeni stopnji (čl. 155 ZPP). Zato mora vsaka pravdna stranka kriti svoje stroške, ki jih je imela v pritožbenem postopku zoper sodbo.

II. K pritožbi zoper sklep Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 19.2.2007 odločilo o predlogu tožene stranke z dne 1.2.2007 za odmero dodatnih stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na predlog tožeče stranke za ponovno otvoritev glavne obravnave in sicer tako, da je toženi stranki priznalo stroške v višini 123,20 EUR in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Proti sklepu se tožeča stranka pravočasno pritožuje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, da je bil postopek pravnomočno zaključen, dodatni stroški pa niso nastali. Zmotno in napačno je stališče sodišča prve stopnje, ko je štelo vlogo tožeče stranke z dne 1.2.2007 kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških. Glede na takšne okoliščine in na dejstvo, da je bil postopek zaključen, sploh pa ne na način, kot je napisano v obrazložitvi, je potrebno sklep v celoti razveljaviti.

Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o priznanju z vlogo dne 1.2.2007 zahtevanih stroškov tožene stranke obrazložilo z dvema materialnopravnima podlagama, in sicer najprej s sklicevanjem na VII. odst. 163. čl. ZPP, nato pa še s tem, da je štelo vlogo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških na podlagi čl. 325 v zv. s čl. 332 ZPP.

Nobena od navedenih pravnih podlag pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje na podlagi dol. čl. 163 ZPP o povrnitvi stroškov odloči na podlagi zahteve stranke (I. odst.), ki pa mora biti pravočasno podana. Tako je v III. odst. čl. 163 ZPP določeno, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, pa mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V VII. odst. istega zakonskega določila pa je določeno, da če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka.

Že iz obrazložitve sklepa kot tudi iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil predmetni pravdni postopek na prvi stopnji zaključen s sodbo, ki jo je sodišče izdalo 10.11.2006. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je glavno obravnavo zaključilo 16.10.2006 (l. št. ... spisa), nato pa kljub predlogu za ponovno otvoritev glavne obravnave tožeče stranke glavna obravnava ni bila ponovno otvorjena in torej temu predlogu, ki ga za stranke ZPP sicer ne predvideva, sodišče prve stopnje ni sledilo. Tako ima pritožba prav, ko smiselno trdi, da VII. odst. 163. čl. ne more predstavljati pravilne pravne podlage za sprejeto odločitev o stroških tožene stranke, ki jih je zahtevala z vlogo z dne 1.2.2007. Predmetni pravdni postopek je bil končan s sodbo po opravljeni glavni obravnavi, ne pa zunaj glavne obravnave, kot je napačno razlogovalo sodišče prve stopnje, glede na datum zaključka glavne obravnave, datum izdaje sodbe in datum vložitve predloga za izdajo dodatnega sklepa o stroških, o katerem je sodišče z izpodbijanim sklepom odločalo, pa ni dvoma, da gre za stroške, ki so bili zahtevani že po končani glavni obravnavi.

Ravno tako pa tudi ni podlage za priznanje teh stroškov v dol. čl. 325 ZPP v zv. s čl. 332 ZPP. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo s sodbo, v sodbi je odločilo tudi o pravdnih stroških, priglašenih do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, zato ne more iti za situacijo iz čl. 325 ZPP, ki daje podlago za izdajo dopolnilne sodbe ali v zvezi s členom 332 ZPP tudi sklepa takrat, kadar sodišče s sodbo ali s sklepom, s katerim je bil postopek končan, ne odloči o vseh (do takrat) postavljenih zahtevkih.

Ob obrazloženem in ob dejstvu, da je sodišče z izpodbijanim sklepom priznalo toženi stranki stroške, ki jih je ta priglasila po glavni obravnavi, ki ni bila na novo otvorjena, postopek pa je bil končan s sodbo, ki je bila izdana pred vložitvijo obravnavanega predloga, je ob upoštevanju čl. 163/III ZPP zato ugotoviti le, da je zahteva tožene stranke prepozna, saj ZPP ne daje podlage za naložitev teh stroškov v breme nasprotni stranki. Na podlagi čl. 358/4 ZPP v zv. s čl. 366 ZPP in na podlagi čl. 365/3 ZPP je bilo zato pritožbi ugoditi in ob pravilni uporabi dol. čl. 163/III ZPP odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je predlog tožene stranke za odmero dodatnih stroškov z dne 1.2.2007 kot prepozen zavreči. Ker je pritožnik s pritožbo uspel mu bo morala nasprotna stranka povrniti potrebne pritožbene stroške pritožbe zoper sklep, ki predstavljajo odvetniške stroške za pritožbo 125 odvetniških točk po veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2003) skupaj z 2 % materialnimi stroški in priznanim 20 % DDV pa torej skupaj 153 odvetniških točk, kar predstavlja ob vrednosti točke 0,459 EUR znesek 70,23 EUR.