Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek, ki je od 27.7.1999 prekinjen s sklepom opr. št. II P 137/97-15 s 13.11.2003, nadaljuje od 18.8.2005 dalje z dedičem V. T., B. 27, L..

Zoper navedeni sklep sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil zapuščinski postopek po umrlem F. L. K. prekinjen dne 5.2.2002 s strani A. K., ki je oporekala veljavnost oporoke. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna dne 16.6.2005, vendar pa je A. K. zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. Sklicuje se tudi na sklep pritožbenega sodišča v tej zadevi z dne 6.10.2004, s katerim je razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča z dne 16.2.2004, s pojasnilom, da bodo pogoji za nadaljevanje postopka izkazani šele, ko bodo v zapuščinskem postopku pravnomočno ugotovljeni dediči, ki bodo ta pravdni postopek prevzeli z ustrezno izjavo oziroma, ko jih bo sodišče povabilo, da to storijo. Pravi, da se zaveda, da dedič prevzema aktivo in pasivo oporoke in da si želi, da bi se ta postopek končal, saj teče sedmo leto od smrti pokojnika. Zato predlaga, da se terjatev vloži v zapuščinski postopek.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdni postopek nadaljuje zoper osebo, katero je pravdno sodišče samo ugotovilo za dediča po pokojnem tožencu, pri čemer pa o dedovanju po pokojnem tožencu ni bilo pravnomočno odločeno. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo počakati na pravnomočen zaključek zapuščinskega postopka, saj je šele s sklepom o dedovanju ugotovljeno, kdo so tiste osebe, na katere preide zapuščina v trenutku zapustnikove smrti. Zato bi se lahko po stališču prvostopenjskega sodišča zgodilo, da bi se pravdni postopek na podlagi pravnomočnega sklepa o nadaljevanju nadaljeval zoper eno osebo, kasneje pa bi bilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju ugotovljeno, da ta oseba sploh ni dedič. V tem primeru bi bila tožeča stranka v položaju, ko bi bil tožbeni zahtevek zoper osebo, ki ne bi bila dedič neutemeljen, na drugi strani pa bi morala zoper osebe, ki bi bile spoznane za dediče, vlagati nove tožbe, pri čemer pa bi bila verjetno njena terjatev zoper njih zastarana. Zato meni, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določbo 1. odst. 208. v zvezi s 1. točko 1. odst. 205. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004). Sodišče prve stopnje je z vpogledom v spis zapuščinskega postopka po pokojnem F. L. K. opr. št. II D 3/2000, oporoko z dodatki ter kopijo sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. V P 1126/2002 z dne 21.5.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1751/2004 z dne 16.6.2005 pravilno ugotovilo, da je V. T. Zapustnikov oporočni dedič. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede te ugotovitve, saj iz fotokopije zapustnikove oporoke (priloga C4) izhaja, da je bil Vl. T. postavljen za oporočnega dediča, tožba A. K. za ugotovitev neveljavnosti te oporoke pa je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V P 1126/2002 z dne 21.5.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1751/2004 z dne 16.-6.2005 pravnomočno zavrnjena (priloge C8 in C9). Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje z dnem 18.8.2005 z dedičem V. T., saj je V. T. tega dne prejel dopis z dne 15.7.2005, s katerim ga je prvostopenjsko sodišče pozvalo, da vstopi v pravdo. S tem dnem se je ta pravdni postopek glede na določbo 1. odst. 208. člena ZPP tudi nadaljeval. Ker pritožbi tako nista utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.