Jedro

Presoja o vprašanju, ali so stroški analize "potrebni stroški", ki jih mora naročnik po 1. odst. 841. čl. ZOR povrniti špediterju, je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bil špediter pri sestavljanju ECL dovolj skrben.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi spremljajočih listin tožeča stranka pravilno sestavila ECL in da je pri tem uporabila vse podatke. Hkrati pa je ugotovilo, da bi špediter lahko podvomil v pravilnost navedene tarifne številke carinske tarife, ker da je že večkrat carinil "enako blago". Ti dve bistveni dejanski ugotovitvi pa se izključujeta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Ig 98/00185 z dne 8.4.1998 in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 120.948,00 SIT. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, ker je presodilo, da je bila tožeča stranka kot deklarant premalo skrbna ob izpolnjevanju enotne carinske listine: zato mora sama nositi stroške v zvezi z odvzemom vzorcev blaga, ki je bilo predmet carinskega postopka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Nasprotna stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je presoja o vprašanju, ali so stroški analize "potrebni stroški", ki jih mora naročnik po 1. odst. 841. čl. ZOR povrniti špediterju, odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bil špediter pri sestavljanju ECL dovolj skrben. Pravilnik o pregledu blaga ter pogojih in načinu jemanja vzorcev blaga (Ur.l. 56/95) namreč v 1. tč. 3. odst. 19. čl., določa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da se obračun stroškov preiskave izda samo, če se s preiskavo ugotovi, da je bila v carinski deklaraciji navedena napačna tarifna številka nomenklature carinske tarife.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora špediter kot strokovnjak poznati nomenklaturo carinske tarife. Toda, špediter lahko blago, ki se carini, uvrsti v pravilno skupino nomenklature le, če pozna lastnosti blaga. Te navadno lahko ugotovi iz spremljajočih listin (npr. računov). Ni pa izključeno, da spremljajoče listine blaga ne opisujejo na tak način, da bi špediter lahko blago z gotovostjo zgolj na podlagi teh listin uvrstil v ustrezno skupino po nomenklaturi carinske tarife.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi spremljajočih listin tožeča stranka pravilno sestavila ECL in da je pri tem uporabila vse podatke. Hkrati pa je ugotovilo, da bi špediter lahko podvomil v pravilnost navedene tarifne številke carinske tarife, ker da je že večkrat carinil "enako blago". Ti dve bistveni dejanski ugotovitvi pa se izključujeta. Če bi namreč tožeča stranka res poznala lastnosti blaga, potem ECL ni sestavila v skladu s temi podatki. Dejanska ugotovitev, češ da je tožeča stranka poznala lastnosti blaga, je bila odločilna za izpodbijano presojo o njeni premajhni skrbnosti pri sestavi ECL. Ta dejanska ugotovitev pa je v nasprotju z ugotovitvijo, da je bila ECL sestavljena v skladu s podatki, s katerimi je tožeča stranka razpolagala. Zato pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Podana je bistvena kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 369. čl. ZPP/77. Pritožnica pravilno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo razlike v carini v znesku 90.948,00 SIT.

Tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 369. čl. ZPP/77. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V novem postopku bo moralo sodišče opisane pomanjkljivosti odpraviti.

Kaj je pomembno za odločitev o "potrebnih stroških" spornega carinskega postopka v zvezi z odvzemom vzorcev, je razvidno že iz dosedanje obrazložitve. V zvezi s tem pa se utegne izkazati za pomembno še, ali je opis blaga na računu omogočal nedvoumno uvrstitev uvažanega blaga v ustrezno skupino nomenklature carinske tarife (prim. račun in pa nomenklaturo carinske tarife pod tarifno oznako 5408 Carinske tarife - Ur.l. RS 75/95), ali je bila tožeča stranka seznanjena z opredelitvijo tarifne oznake za blago na originalnem računu, kar trdi tožena stranka, ter zakaj se tožeča stranka, če je bila seznanjena s to tarifno številko, ni odločila za uvrstitev blaga pod to tarifno številko.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77.