Jedro

Obtoženec je v bistveno zmanjšani prištevnosti (alkohol) poskusil vzeti življenje oškodovancu, ki je vanj silil, vendar mu ni grozil ali uporabil sile ali ga poškodoval - eventuelni naklep kot krivdna oblika je obtožencu dokazana s tem, da zatrjuje, da je hotel ustreliti v tla, imel pa je ves čas tudi prst na sprožilcu pištole in je bila na ta način vseskozi podana možnost, da jo sproži, tudi ob morebitnem prerivanju za orožje - ni podana okoliščina ravnanja tudi ne v prekoračenem silobranu.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 5.000,00 (pet tisoč) tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Obtoženca je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7.5.1992 že spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti in v okoliščinah iz III. odst. 46. člena KZ RS. Takrat mu je izreklo pogojno obsodbo po določbi III. odst. 46. člena KZ RS in mu v njej določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo petih let. Na pritožbo javnega tožilca je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, ker je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 364. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni navedlo tistih posebnih okoliščin, ki naj bi opravičevale pravno opredelitev dejanja po III. odst. 46. člena KZ RS, ko po drugi strani javni tožilec takšne pravne opredelitve ni zatrjeval. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, da v kolikor se bo v ponovljenem dokaznem postopku odločilo za privilegirano obliko poskušanega kaznivega dejanja umora, je potrebno v izreku sodbe opisati tiste posebne olajševalne okoliščine, ter jih po svojih tehtnostnih in pomembnostih tudi podrobno obrazložiti.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo le obtoženca, za katerega je ugotovilo, da se zagovarja enako kot doslej, sicer pa drugih dokazov neposredno ni izvajalo, ampak je prebralo dokaze, ki jih je izvajalo v prejšnjem postopku. S sodbo, ki je navedena v uvodu je nato obtoženca spoznalo za krivega po obtožbi, da je storil v bistveno zmanjšani prištevnosti poskus kaznivega dejanja umora ter mu izreklo omiljeno kazen enega leta zapora ter odvzelo revolver, ki ga je pri tem dejanju uporabil. Takšno sodbo izpodbija sedaj obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke I. odst. 364. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlaga pa obtoženčevo oprostitev ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje, meni pa tudi, da je kazen previsoka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema okoliščine, v katerih je do dejanja prišlo. Ni dvoma, da je oškodovanec v obtoženca silil in mu hotel celo preprečiti, da bi iz gostinskih prostorov odšel, čeprav sicer nanj kakšnega fizičnega napada ni izkazoval. Obtoženec pa priznava, da je hotel oškodovancu preprečiti siljenje vanj, zato je res nameraval ustreliti z revolverjem proti njemu, vendar naj bi meril v tla, do sproženja orožja pa naj bi prišlo ob prerivanju zanj, ne da bi obtoženc sprožil sam od sebe. Sodišče prve stopnje je s strokovno pomočjo in razlago delovanja samokresa - revolverja ugotovilo, da ga je moč sprožiti na dva načina in sicer z močnejšim pritiskom na sprožilec ali pa s potegom udarnega kladivca (petelina) v skrajni zgornji položaj, ko je revolver na ta način v napetem položaju. Gre sicer za predelano orožje, ki pa deluje po omenjenem principu. V nobenem primeru se torej orožje ne sproži, v kolikor ni pritiska na sprožilec. Obtoženec pa pove, da je imel orožje uperjeno proti oškodovancu, da je hotel v njegovi smeri tudi ustreliti, vendar ne vanj. Ob okoliščini, za katero je obtoženec vedel, ki je v tem, da je hotel sprožiti, vedel je tudi, kako se orožje lahko sproži (na opisana načina), je dopusten zaključek, da se je ob puljenju za napeto orožje, ko je bila cev usmerjena v trebuh oškodovanca zavedal, da se lahko orožje sproži, saj je imel prst na sprožilcu, sam pa tudi pove, da je pred tem itak mislil ustreliti. Ugotovljeno je tudi bilo, da je šlo za strel iz neposredne bližine do 5 cm, kot je opisano in pojasnjeno v strokovnem mnenju Ministrstva za notranje zadeve, Centra za kriminalistično tehnične preiskave, sprožen pa je bil tudi drugi strel v oškodovančevo dlan s takšne bližine, da je ostala na ustju cevi celo oškodovančeva kri. Obtoženec tudi po prvem strelu, ki je oškodovancu povzročil notranje poškodbe, ni odmaknil prsta od sprožilca, zato je prišlo tudi do drugega strela, ko je oškodovanec držal za cev revolverja. Glede na to, da je bil oškodovanec zaslišan le v preiskavi, kasneje pa sodišču ni bil več dosegljiv, je s pričami, ki so bile ob dogodku v gostilni navzoče, v pomembnih okoliščinah dejansko stanje zanesljivo ugotovljeno. Prav v tem, da je imel obtoženec revolver vseskozi pripravljen za strel (prst je imel na sprožilcu) in je tudi hotel streljati, čeprav le plašilno, kot zatrjuje, so podani vsi znaki, da je obtoženec, čeprav je bil zaradi alkoholiziranosti bistveno zmanjšano prišteven, dopustil možnost, da se je revolver usodno sprožil tudi v oškodovančevo telo in ne samo v nekem plašilnem smislu. Prav v tem je podano obtoženčevo ravnanje s krivdno obliko eventuelnega naklepa, kot pravilno ugotavlja napadena sodba. Tudi ne gre za prekoračen silobran, kar je povsem pravilno ugotovljeno v napadeni sodbi. Drugačnim pritožbenim izvajanjem obrambe iz povedanih razlogov ni moč pritrditi.

Kar zadeva izrečeno kazen enega leta zapora, za katero pritožnik meni, da je prestroga, pa je treba pojasniti, da za kaznivo dejanje umora, čeprav ostane pri poizkusu in čeprav je storjeno v bistveno zmanjšani prištevnosti, nižje kazni od enega leta zapora sploh ni moč izreči. Za kaznivo dejanje umora po I. odst. 46. člena KZ RS predpisuje zakon kazen zapora najmanj 5 let. Za poskušano nameravano kaznivo dejanje in tudi za kaznivo dejanje, storjeno v bistveno zmanjšani prištevnosti se sme storilec kaznovati mileje. Meje omilitve kazni pa določa I. odst. 43. člena KZ SFRJ v točkah 1 do 6. Tako je določeno v točki 1 navedene določbe, da se sme kazen ob zakonitih pogojih omiliti v primeru, kadar je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisana kazen zapora treh let ali več, največ do enega leta zapora. Glede na takšno zakonsko ureditev je bila torej obtožencu izrečena najnižja možna kazen zapora, zato je bilo treba pritožbo obrambe tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati, temelji na določbah 95. člena, I. odst. 98. člena in na 101. členu ZKP.