Jedro

Stališče prvostopnega in drugostopnega sodišča, da so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS 27/91; v nadaljevanju ZDen) lahko le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen, je materialnopravno pravilno. V spornem primeru je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve dne 20.5.1975, ko je veljal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe - Ur.l.SRS 27/72 in 29/72. Tega predpisa pa po nadaljnjih pravilnih ugotovitvah obeh sodišč ni mogoče uvrstiti v časovni okvir, kot ga določata določbi 3. in 4. člena ZDen. Zahtevek predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, ki so na podlagi navedene pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, prešle v družbeno lastnino v letu 1975, je bil zato pravnomočno pravilno zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevek predlagateljev za denacionalizacijo zoper A. Postopek po zahtevi predlagatelja je izločilo in bo o tej zahtevi odločilo posebej. Zahtevo vseh treh predlagateljev proti B za denacionalizacijo stanovanj s pritiklinami v zgradbi ... na parceli št. ..., vl.št. ... k.o. pa je tudi zavrnilo.

Zoper prvostopni sklep o odločitvi o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo stanovanj s pritiklinami v zgradbi ... so vložili pritožbo predlagatelji. Njihovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Proti sklepu sodišča druge stopnje so predlagatelji vložili revizijo. Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev drugostopnega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Poudarjajo, da je potrebno 5. člen Zakona o denacionalizaciji obravnavati kot posebno določilo, ki ni vezano na 3. člen istega zakona. Tudi sicer se je postopek za razlastitev začel na podlagi Zakona o razlastitvi (Ur.l. FLRJ 12/57) oz. novele tega zakona (Ur.l. SFRJ 53/62), kar je razvidno iz odločbe OBLO ... št. 04/4-MSA-5/2 z dne 27.5.1960. Ker se predlagatelji niso mogli več upirati in so videli, da bodo nepremičnino izgubili, so sklenili pogodbo, s katero so nepremičnino prodali. Ta pogodba pa je formalno pogodba namesto razlastitve.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotnima udeleženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Stališče prvostopnega in drugostopnega sodišča, da so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS 27/91; v nadaljevanju ZDEN) lahko le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDEN, je materialnopravno pravilno. Določilo 5. člena ZDEN se res ne sklicuje na določili 4. in 5. člena ZDEN oz. časovne meje ne navaja, kot to sicer točno ugotavljajo predlagatelji v reviziji. Vendar pa vse druge razlage tega določila, ki jih navaja sodišče druge stopnje, potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve, ki določbo 5. člena ZDEN povezuje z določbama 3. in 4. člena istega zakona. Upravičenci, ki uveljavljajo svoje zahtevke na podlagi 5. člena ZDEN, so glede na ostale določbe tega zakona v svojem položaju povsem izenačeni z vsemi drugimi upravičenci iz zakona, za katere veljata določbi 3. in 4. člena ZDEN, saj zakon vse pravne naslove, na podlagi katerih je bilo podržavljeno premoženje, obravnava enako. Način podržavljenja premoženja torej ne more biti pomemben. Če ne bi bila sklenjena pogodba namesto razlastitve, bi bili predlagatelji na podlagi razlastitvenega zakona pač razlaščeni z odločbo pristojnega organa. Ni logično, da bi se oba primera obravnavala na različen način. Tudi s stališča namena zakonodajalca ni mogoč drugačen zaključek. Sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da je zakonodajalec očitno menil, da so po koncu določenega obdobja izvedeni primeri podržavljenja bili praviloma zakoniti, legitimni in v skladu s standardi v civilizirani in demokratični družbi. Nobenih razlogov ni, da časovna meja, določena za predpise o podržavljenju, ne bi veljala tudi za podržavljenja na podlagi pravnih poslov; takšni posli namreč niso povzročali nič večjih krivic kot podržavljenja na podlagi odločb državnih organov.

V spornem primeru je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve dne 20.5.1975, ko je veljal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe - Ur.l.SRS 27/72 in 29/72. Tega predpisa pa po nadaljnjih pravilnih ugotovitvah obeh sodišč ni mogoče uvrstiti v časovni okvir, kot ga določata določbi 3. in 4. člena ZDEN. Zato ne more biti pravno pomembno revizijsko sklicevanje na odločbo OBLO ... iz leta 1969, ko naj bi se potrditvah revidentov začel razlastitveni postopek za sporne nepremičnine. Zahtevek predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, ki so na podlagi navedene pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, prešle v družbeno lastnino v letu 1975, je bil torej pravnomočno pravilno zavrnjen.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopku storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.