Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sodišče odmerja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po stanju ob odločanju, ki je po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe pri tožniku trenutno takšno, da njegove osnovne življenjske aktivnosti niso okrnjene - le da se mora zaradi stalnih bolečin v prsih, napadov suhega kašlja in znojenja paziti pred prehladom, ter da gre pri tožniku za blago restrikcijo pljučne funkcije, ki še ne bi smela povzročati težav. Z zgoraj obrazloženim pa je že odgovorjeno tudi na revizijske očitke o neupoštevanju dejstva, da se je kot relativno mlad upokojenec predčasno znašel v položaju tiste kategorije ljudi, ki so za okolico v delovnem oziroma produktivnem smislu odpisani, saj ugotovljene aktivnosti tožnika kot upokojenca tega ne potrjujejo, med tem ko je predčasna upokojitev tožnika po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) odraz njegove lastne odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je zbolel zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu pod diagnozo plaki parietalne plevre in se 16.2.1997 pri 47 letih predčasno upokojil s polno pokojnino pod ugodnimi pogoji Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - s plačevanjem mesečne rente. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo celotno (za to obliko nepremoženjske škode) zahtevano odškodnino 1.500.000 SIT, za strah 4.000.000 SIT (od zahtevanih 12.000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 5.000.000 SIT (od zahtevanih 10.000.000 SIT) in toženi stranki tako naložilo plačilo skupne odškodnine za nepremoženjsko škodo 10.500.000 SIT, medtem ko je presežno zahtevanih 13.000.000 SIT za nepremoženjsko škodo in vseh zahtevanih 422.390 SIT za premoženjsko škodo, vključno z zahtevkom za plačevanje 27.251 SIT mesečne rente od 1.6.1998 dalje, zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (le glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožniku na prvi stopnji prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 6.000.000 SIT - torej na 4.500.000 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija jo le v delu, v katerem je bilo z njo ugodeno pritožbi tožene stranke in tožniku s sodbo sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znižana za 6.000.000 SIT s pripadki, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. S sodbo sodišča druge stopnje prisojeno mu odškodnino za strah le v znesku 2.000.000 SIT ocenjuje kot prenizko, saj gre pri tožniku za strah v obliki stalne zaskrbljenosti za zdravje in življenje. S tem v zvezi se sklicuje na mnenje izvedenke, da so podane objektivne možnosti za tragičen razvoj njegove bolezni, na kar kaže tudi nadpovprečno umiranje relativno mladih ljudi v tožnikovi okolici zaradi raka na pljučih. Opozarja še na po njegovem mnenju neusklajeno prisojanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v enakih ali zelo podobnih primerih in se sklicuje na dve konkretno navedeni zadevi, v katerih je bila pred istim sodiščem druge stopnje tožnikoma prisojena odškodnina za strah v zneskih 3.000.000 SIT oziroma 2.300.000 SIT. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila tožniku z izpodbijano sodbo znižana na znesek le 1.000.000 SIT, pa očita sodišču druge stopnje, da je bilo pod vtisom tožnikove izpovedbe o njegovi avtomehaniški dejavnosti na terenu očitno mnenja, da njegove življenjske aktivnosti sploh niso bistveno okrnjene. Treba je upoštevati, da je tožnik relativno zelo mlad upokojenec in da bi bilo zanj vdajanje brezdelju in posedanje po lokalih s starejšimi upokojenci ubijajoče. Sicer pa gre le za občasno aktivnost, ko se odzove kakšnemu klicu zaradi okvare vozila na cesti in ki jih v današanjem času ni prav veliko. Zato pa je tožnik omejen pri številnih drugih aktivnostih, ki jih je izvajal v preteklosti in s katerimi bi lahko še nadaljeval, če mu ne bi tega preprečevalo njegovo bolezensko stanje. Kot primerno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode ocenjuje odškodnino, prisojeno mu s sodbo sodišča prve stopnje. Sicer pa se tudi v zvezi z odškodnino za to obliko škode sklicuje na že navedena primera iz sodne prakse, v katerih je isto sodišče druge stopnje obema primerljivima tožnikoma prisodilo iz tega naslova znatno višjo odškodnino. Na materialnopravno zgrešenost izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje pa kaže po mnenju tožnika tudi neustrezno upoštevanje dejstva, da se je kot relativno mlad upokojenec predčasno znašel v položaju tiste kategorije ljudi, ki so za okolico v delovnem oziroma produktivnem smislu odpisani, saj upokojitve tožnik ne doživlja kot dobrine, temveč kot nezasluženo kazen. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo drugostopne sodbe - to je v smeri zavrnitve pritožbe tožene stranke in vzpostavitve sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki je podala odgovor nanjo in predlagala njeno zavrnitev (tožnik pa še repliko na revizijski odgovor) ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker se tožnik v oporo svojemu mnenju o prenizko mu odmerjenih odškodninah tako za strah kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti med drugim sklicuje na konkretno navedena primera iz sodne prakse, v katerih je isto sodišče ob siceršnji primerljivosti s primerom tožnika odmerilo višje odškodnine, je treba najprej in na splošni ravni opozoriti na temeljni, iz določb 200. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) izpeljani načeli za odmero odškodnine - to sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Nobenega dvoma ni, da mora sodišče v okviru slednje navedenega načela skrbeti, da je odškodnina določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Vendar pa mora sodišče v okviru načela individualizacije upoštevati tudi različne okoliščine posameznega primera.

V obravnavanem primeru je tožniku za strah prisojena odškodnina v višini 2.000.000 SIT odraz usklajenega in uravnoteženega upoštevanja obeh pravkar povzetih temeljnih načel za odmero odškodnine. Vse v reviziji ponovljene okoliščine o tožnikovi stalni zaskrbljenosti spričo neugodne prognoze razvoja njegove bolezni, stopnjevani z nadpovprečno umrljivostjo relativno mladih ljudi v tožnikovi okolici zaradi raka na pljučih, je sodišče druge stopnje obrazloženo upoštevalo ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Po drugi strani pa so morale vsaj v določeni meri priti do izraza tudi ugotovljene okoliščine, po katerih se tožnikovo bolezensko stanje vendarle razlikuje od primerov sicer množičnega in po izvoru istovrstnega obolenja. Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o vrsti in naravi tožnikovega dela v času zaposlitve pri toženi stranki ni mogoče prezreti dejstva, da tožnik v pretežnem obdobju svoje zaposlitve pri toženi stranki kot avtomehanik - vodja oddelka vzdrževanja vozil ni bil izpostavljen škodljivim učinkom azbesta v enaki meri kot delavci, neposredno udeleženi v proizvodnem procesu ter dejstva, da gre pri tožniku trenutno za blago obliko azbestnega obolenja. Če bi se ta dejstva ob vrednotenju objektivnih podlag za oceno intenzitete tožnikovega strahu zanemarila (podobno velja tudi za iz dedne obremenjenosti izvirajoč strah v primerjavi s posamičnimi, na tej podlagi še bolj ogroženimi oškodovanci), bi prav to privedlo do neenotnega obravnavanja oškodovancev glede na druge primerljive primere iz sodne prakse.

Enaka izhodišča je treba upoštevati tudi ob preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini tožniku prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ugotovljena dejstva, da se tožnik po upokojitvi ukvarja z obrtno dejavnostjo avtomehaništva na terenu in (ob tem) da dokončuje gradnjo hiše, kažejo na drugačnost tožnikovega doživljanja pri njemu prisotnih posledic poklicne bolezni v primerjavi z obolelimi s podobno diagnosticirano boleznijo, kar tožnik tudi sam ponazarja z revizijskimi navedbami o "ubijajoči" alternativi vdajanja brezdelju in posedanja po lokalih. Sodišče odmerja odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po stanju ob odločanju, ki je po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe pri tožniku trenutno takšno, da njegove osnovne življenjske aktivnosti niso okrnjene - le da se mora zaradi stalnih bolečin v prsih, napadov suhega kašlja in znojenja paziti pred prehladom, ter da gre pri tožniku za blago restrikcijo pljučne funkcije, ki še ne bi smela povzročati težav. Z zgoraj obrazloženim pa je že odgovorjeno tudi na revizijske očitke o neupoštevanju dejstva, da se je kot relativno mlad upokojenec predčasno znašel v položaju tiste kategorije ljudi, ki so za okolico v delovnem oziroma produktivnem smislu odpisani, saj ugotovljene aktivnosti tožnika kot upokojenca tega ne potrjujejo, med tem ko je predčasna upokojitev tožnika po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) odraz njegove lastne odločitve. Tako se izkaže, da je tudi odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti materialnopravno pravilna - skladna z določbami 200. in 203. člena ZOR.

Ker uveljavljani in po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika, ki z revizijo ni uspel, temelji na določbah 154. člena ZPP, o stroških tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na stanje stvari ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.