Jedro

Organ sploh ni ugotavljal, s kakšnimi sredstvi je dotrajanost ali poškodovanost spomenika mogoče popraviti. Navaja sicer, da je iz zaključka poročila o ogledu dne 23. 3. 2012, ki ga je opravila strokovna služba, razbrati, da je objekt možno (po zavarovanju poškodovanega dela) obnoviti z znanimi in običajnimi metodami statične sanacije objektov, vendar ne pojasni katere metode naj bi to bile.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 62242-10/2012/9 z dne 9. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev kulturnega spomenika A. (EŠD ...) na parceli št. 1331, k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka izdajo soglasja zavrnila, ker zanj ni izpolnjen prvi pogoj iz drugega odstavka 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1).

Navaja, da odločitev temelji na dokazni oceni, da je navedeni objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki. Sklicuje se na ugotovitve o ogledih objekta z dne 27. 1. 2011 in 23. 3. 2012. Iz zaključka poročila o ogledu 27. 1. 2011 naj bi bilo razvidno, da objekt ni v slabem splošnem gradbenem stanju in da je treba objekt v poškodovanem delu zavarovati, sicer obstaja nevarnost, da bi prišlo do nadaljnjega rušenja delno že porušenega zidu, vogalnega dela uličnega zidu, stropov nad vogalnim prostorom tako v pritličju kot v nadstropju in posledično strešne konstrukcije. Poročilo z dne 23. 3. 2012 pa ugotavlja, da je bila na delu poškodovanega zidu izvedena pozidava z modularno opeko, da je stik z originalnim kamnitim zidom na straneh in na vrhu zgolj zakrpan in da ni videti, da bi bil stik injiciran. Ugotavlja tudi, da razpokan zid nad mestom porušitve in izbočen del čelnega zidu nista sanirana. Iz zaključka poročila o ogledu 23. 3. 2012 naj bi bilo razbrati, da je objekt možno (po zavarovanju poškodovanega dela) obnoviti z znanimi in običajnimi metodami statične sanacije objektov. Dodaja, da je predlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev spomenika iz istih razlogov zavrnila že 16. 5. 2011, in da bi tožnica ob nakupu morala vedeti, da je objekt varovan kot spomenik, ki ga mora lastnik varovati v sorazmerju s svojimi zmožnostmi.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in ji v tožbi očita, da temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Navaja, da je nepremičnino kupila z namenom obnove, vendar naj bi se kasneje izkazalo, da obnova zaradi načina gradnje ter dotrajanosti zidov in materiala ni mogoča. Objektu naj bi manjkali temelji kot bistveni deli stavbe. Da je objekt že zelo poškodovan in dotrajan naj bi izhajalo tudi iz inšpekcijske odločbe z dne 24. 2. 2011. Pojasnjuje, da je težko dobila izvajalca za odrejena nujna vzdrževalna dela, ker je delo nevarno, izvajalci pa nevarnega dela nočejo sprejeti. Trdi, da objekt ne ustreza normativom in zahtevam gradenj, da je brez statičnih izračunov, novogradnja pa bi bila zgrajena v skladu s predpisanimi zahtevami.

Oporeka poročilu B.B., ker naj ne bi imel ustreznega znanja, da bi lahko dal mnenje, ali je obnova objekta mogoča in izvedljiva. Njegovo poročilo naj bi temeljilo le na ogledu objekta brez dodatnih preiskav, merjenj in statičnega izračuna. Tožnica zato sodišču predlaga, naj postavi izvedenca gradbene oz. ustrezne stroke. Poleg tega meni, da objekt ne predstavlja takšne kulturne dediščine, ki bi upravičevala izpodbijano odločbo, kar naj bi potrdile poizvedbe pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Objekt naj bi bil med enote kulturne dediščine uvrščen zaradi bližine gradu in ulične fasade, zato tožnica zagotavlja, da bo izgled novogradnje na ulični strani enak kot je izgled dotrajanega objekta. Meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, ker je objekt dotrajan in poškodovan, česar ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ampak so za to potrebni posebni postopki in tehnike, ki so dragi, kar lahko potrdi izvedenec. V zvezi s tem se tožnica sklicuje tudi na ponudbe za obnovo in ponudbe za novogradnjo. Objekt naj bi tudi ogrožal varnost ljudi in premoženja, tožnica pa bo objekt lahko varovala le v sorazmerju s svojimi zmožnostmi. Navaja še, da je objekt 13. 10. 2010 kupila za 420.000,00 EUR, sedaj pa ga ni uspela prodati za 189.012,00 EUR. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotavljala vse elemente po 31. členu ZVKD-1 s strokovno pomočjo Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine, podlaga za to pa naj bi bila 13. točka prvega odstavka 84. člena ZVKD-1. Povzema ugotovitve strokovnega mnenja, ki temelji na ogledu objekta 23. 3. 2012, in pojasnjuje, da je dolžnost lastnika, da stavbo ustrezno vzdržuje in da je zato zadevo predala pristojnemu inšpektoratu. Meni, da so bila vsa dejstva, pomembna za izdajo odločbe, ugotovljena pravilno in popolno ter nasprotuje pridobivanju drugega strokovnega mnenja. Pooblaščena oseba Zavoda, ki je opravila ogled objekta, naj bi bila strokovnjak s področja gradbeništva z dolgoletnimi izkušnjami na terenu z objekti kulturne dediščine in ocenjevanjem njihovega splošnega gradbenega stanja. Meni, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Meni še, da so tožničine tožbene navedbe kontradiktorne, saj naj bi iz njih izhajalo, da je obnova objekta mogoča, toženka pa ji je tudi že izdala kulturnovarstveno soglasje za njo. Ne strinja se s tožničinim mnenjem, da objekt ni takšna kulturna dediščina, da bi bila izpodbijana odločba opravičljiva in navaja, da objekt ni bil zavarovan le zaradi bližine gradu in zunanjega videza ulične fasade. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi nasprotuje stališču toženke, da drugo strokovno mnenje ni potrebno. Ker toženka ne prereka tožbenih trditev, da je objekt brez temeljev in navedb o stanju zidov, sklepa, da tudi ni mogoče opravičevati sanacije objekta.

Tožba je utemeljena.

Kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovolita raziskava in odstranitev spomenika ali registrirane nepremične dediščine se lahko izda, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost spomenika ali dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje (prva alineja drugega odstavka 31. člena ZVKD-1) in če je bil spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje.

Toženka je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi ugotovitve, da je obravnavani objekt v takšnem stanju, da ga je mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ povzema vsebino zaključkov poročil o ogledih objekta 27. 1. 2011 in 23. 3.2012, ki pa po presoji sodišča ne omogočajo ugotovitve, da navedeni zakonski pogoj ni izpolnjen. Iz povzetka navedb poročila o ogledu dne 27. 1. 2011 izhaja le, da je objekt v takšnem stanju, da obstaja nevarnost verižne reakcije rušenja po celem objektu, iz povzetka navedb ogleda dne 23. 3. 2012 pa le ugotovitve o tem, kakšna pozidava je bila izvedena in da nista sanirana razpokan zid nad mestom porušitve in izbočen del čelnega zidu. Ta dejstva in okoliščine pa po presoji sodišča ne omogočajo sklepanja, da je objekt mogoče obnoviti z znanimi in običajnimi sredstvi in postopki.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da organ sploh ni ugotavljal, s kakšnimi sredstvi je dotrajanost ali poškodovanost spomenika mogoče popraviti. Navaja sicer, da je iz zaključka poročila o ogledu dne 23. 3. 2012, ki ga je opravila strokovna služba, razbrati, da je objekt možno (po zavarovanju poškodovanega dela) obnoviti z znanimi in običajnimi metodami statične sanacije objektov, vendar ne pojasni katere metode naj bi to bile. Iz povzetka navedenega poročila je namreč razvidno, da je bilo ugotovljeno stanje objekta, ter katera dela so bila opravljena in katera ne, ni pa strokovna služba ugotavljala, s kakšnimi sredstvi je mogoče odpraviti dotrajanost in poškodovanost objekta.

Po drugi strani je tožnica v vlogi za izdajo soglasja navajala tako stanje dotrajanosti objekta kot gradbene posege, ki naj bi bili so potrebni za njegovo obnovo, organ pa se do teh navedb po vsebini ni opredelil in ni ocenil, ali ti gradbeni posegi pomenijo običajna sredstva. Dejstvo, da je objekt mogoče obnoviti, na kar naj bi kazalo že izdano kulturnovarstveno soglasje, pa ne zadošča za utemeljitev izpodbijane odločitve, saj možnost obnove sama po sebi še ne pomeni, da je obnova mogoča z običajnimi sredstvi. Glede na pogoje iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 v obravnavani zadevi tudi nepravilnosti vzdrževanja spomenika ne morejo biti pravno odločilne.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na predhodno odločitev o zavrnitvi izdaje soglasja v drugem postopku, čeprav gre za isti kulturni spomenik. Poleg tega organ ne navaja niti, da bi bilo že v postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 16. 5. 2011, ugotovljeno, kakšna sredstva so potrebna za obnovo kulturnega spomenika.

Ker je bilo glede na navedeno v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče že iz tega razloga tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka, v katerem naj po potrebi izvede potrebne dokaze, naj organ ponovno oceni, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se lahko izda zahtevano kulturnovarstveno soglasje, pri tem pa naj se opredeli tudi do okoliščin, ki jih navaja tožnica in ki se nanašajo na sredstva, ki so potrebna za obnovo obravnavanega kulturnega spomenika.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).