Jedro

Iz določbe drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) izhaja, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen če gre za pravico do denarne terjatve. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni vložil nikakršnega ugovora v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena ZTPDR, s katerim bi ugovarjal zoper odločitve tožene stranke, je glede na to, da je predhodno izveden postopek procesna predpostavka za dopustnost tožbe, pravilna odločitev nižjih sodišč, da tožba ni bila dopustna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, ko je ugotovilo, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja pred vložitvijo tožbe ni obrnil na pristojni organ pri delodajalki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da mu sodišče ni dalo možnosti sodnega varstva, ker ni izvedlo predlaganega dokaza, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da delavec ni dolžan delodajalcu pisati posebne zahteve, da ga mora vzeti nazaj, saj tega zakon ne zahteva. Zadošča, da se je s svojim problemom obrnil na inšpektorja. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker revizija ne pove, katera določba 339. člena ZPP naj bi bila kršena in vsebinsko ne obrazloži zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Iz določbe drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.) izhaja, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen če gre za pravico do denarne terjatve. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni vložil nikakršnega ugovora v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena ZTPDR, s katerim bi ugovarjal zoper odločitve tožene stranke, je glede na to, da je predhodno izveden postopek procesna predpostavka za dopustnost tožbe, pravilna odločitev nižjih sodišč, da tožba ni bila dopustna. To velja, ne glede na zmotno stališče tožnika, da v primeru, če se je tožnik obrnil na inšpektorja, z zakonom predvidenega postopka ni treba izvesti oziroma, da je ta nesmiseln, ker je delodajalec že zavrnil, da bi ga sprejel nazaj na delo. Postopek bi moral biti izveden in navedbe o tem, kaj se je dogajalo izven delodajalca in po čigavi pobudi, za odločitev v tem sporu niso pomembne. Res pa je, da tožniku ni bila dana pravica do sodnega varstva, ker pač ni bila izpolnjena procesna predpostavka, vendar ne zaradi kršitve pravil postopka s strani sodišča, ampak zaradi napačnega ravnanja tožnika samega.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustvnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I; 45/I/94).