Jedro

Trditev o višini stroška čiščenja tehnološke odpadne vode v Občini predstavlja element dejstvenega substrata, ki utemeljuje tožbo v smislu zagotovitve njene sklepčnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da takšno breme nosi tožnica.

Očitek o nepravilni razporeditvi procesnega (oziroma subjektivnega) trditvenega in dokaznega bremena utemeljuje obstoj relativne kršitve postopka, ta pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 106841/2008 z dne 2. 12. 2008 tudi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, ter glede stroškov upnika (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni plača tožnici 763,57 EUR ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih delnih zneskov (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 139,28 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 244,87 EUR od 9. 1. 2008 do 15. 5. 2008, od 33,89 EUR od 26. 3. 2008 dalje, od 28,46 EUR od 19. 4. 2008 dalje, od 27,36 EUR od 26. 6. 2008 dalje, od 16,52 EUR od 27. 8. 2008 dalje, od 8,21 EUR od 24. 9. 2008 dalje in od 24,84 EUR od 22. 10. 2008 dalje (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženki je naložilo plačilo stroškov tožnice v višini 253,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev iz III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je v zvezi z obračunavanjem čiščenja odpadnih voda z upoštevanjem 20-odstotnega pribitka na dejansko porabo (dobavo) pitne vode po števcu že tekom postopka navedla, toženka pa temu ni konkretizirano nasprotovala, da ta pribitek tožnici obračunava tako upravljalec kanalizacijskega omrežja, K. p. K., d.d., kot izvajalec čiščenja odpadnih voda na območju občine K. tj. Javno Podjetje C.. Izvajalca obračunavata pribitek, ker v tej industrijski coni odpadne in padavinske vode niso speljane v ločen odvajalni sistem in posledično prihaja do položaja, ko K. p. K. odvede., Javno Podjetje C. pa prečisti več odpadnih voda, kot je dobavljene čiste vode, ki jo v predmetni kompleks dobavlja K. p. K., d.d.. Nemogoče je namreč trditi, da se meteorne vode stekajo samo na določene nepremičnine. Razen tega dejstvo, da je tožnica zadolžena za ureditev infrastrukture, ne pomeni, da toženka ni dolžna plačevati pribitkov, ki jih tožnici zaračunavata izvajalca komunalnih storitev. Pogodba o uporabi infrastrukture namreč ne vsebuje določb, ki bi posebej urejale storitve kanalščine oziroma čiščenja odpadnih tehnoloških voda, kar je tudi razumljivo, saj je tožnica v zvezi z navedenimi storitvami vedno izvajala le prefakturiranje stroškov posameznim dejanskim uporabnikom teh storitev v industrijski coni in zato tudi ne potrebuje posebne pogodbene podlage. Gre namreč le za nujno in koristno gestijo, za katero tožnica zaračuna približno tri odstotke manipulativnih stroškov, ki jih sodišče prve stopnje prav tako ni priznalo, češ da pogodba teh stroškov ne določa. A pri teh manipulativnih stroških gre zgolj za potrebne in koristne izdatke (papir, poštnina, plačilo potrebnih delavcev) oziroma za minimalno plačilo za trud v zvezi s storitvami prefakturiranja, ki tožnici pripadajo že na podlagi 202. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).(2) Pri tem je posledično nepomembno, ali jih pogodbam ki tako in tako zadeva le gradbeni del infrastrukture (zelenice, parkirišča in dovoze) posebej omenja ali ne. Neresnična je tudi trditev toženke, da naj bi strošek čiščenja tehnološke odpadne vode v občini K. znašal le 0,32 EUR/m3. Za takšno trditev toženka ni predložila nobenega dokaza, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo dokazno breme v tem delu na tožnici oziroma da slednja le-temu ni zadostila. Tožnica je za svojo trditev, da v svojih računih zgolj prefakturira stroške izvajalcev, predložila potrebno specifikacijo za vsakega od vtoževanih računov, ki predstavljajo ustrezne računovodske, verodostojne listine in ki v smislu svoje dokazne vrednosti zagotovo presegajo golo, splošno in z ničemer izkazano trditev toženke o nižji ceni čiščenja odpadnih tehnoloških voda. Če pa je sodišče prve stopnje o tej okoliščini dvomilo, bi moralo izvesti narok in zaslišati predlagane priče, ne pa zgolj na podlagi trditve toženke odločiti v breme tožnice. Priglaša stroke s pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnica ni obrazložila višine manipulativnih stroškov, ki jih vtožuje, saj ni konkretno navedla, na podlagi česa so ji nastali ti stroški in po katerem ključu jih je delila med uporabnike svoje infrastrukture. Glede obračunavanja vode in kanalščine ter pripadajočih stroškov pa pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnica tista, ki je zadolžena za ureditev infrastrukture na področju, ki ga uporablja toženka. Ker ni upravnik poslovnih prostorov pa nima pravice obračunavati skupnih stroškov. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem gospodarskem sporu vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 4.000,00 EUR, zato se skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP postopek vodi po posebnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti in ki zaradi bagatelnosti takšnih sporov racionalizirajo oziroma reducirajo posamezne faze postopka. Za pritožbeni postopek to med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 358. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V takšnem primeru namreč sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje.

6. Sodišče je v izpodbijani sobi ugotovilo, da tožnica po pogodbi oddaja v najem toženki gradbeno infrastrukturo, tj. cestišče, parkirišče in zelenico, za kar sta stranki dogovorili mesečno plačilo uporabnine v višini 62,638 EUR. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 20-odstotnega pribitka na količino odvajanja in čiščenja odpadnih voda, manipulativnih stroškov v zvezi s prefakturiranjem stroškov uporabe infrastrukture ter stroškov zaradi plačila kanalščine oziroma čiščenja meteornih voda, ki presegajo zmnožek količine prečiščene vode ter cene storitve v višini 0,32 EUR/m3. Toženec sodišču prve stopnje očita spregled možnosti, da zahtevek v tem delu subsumira pod določbe o koristni ali nujni gestiji. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka v tem delu utemeljilo na ugotovitvi, da dogovor o manipulativnih stroških ni bil dosežen, plačilo 20-odstotnega pribitka na količino čiščenih odpadnih voda pa bremeni tožnico, saj se je s pogodbo zavezala, da bo urejala infrastrukturo na področju, ki ga uporablja toženec, kar pa ne more biti v škodo toženca.

7. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. O gestiji je mogoče govoriti zgolj takrat, ko se prikrajšani loti tujega posla (199. člen Obligacijskega zakonika - OZ).(3) Predpostavka za uporabo takšne podlage je torej dejanska ugotovitev o tem, da je tožnik opravil dejanski ali pravni posel, ki bi sicer bremenil toženca, zaradi česar je tožnica prikrajšana, toženec pa obogaten. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zaključilo ravno nasprotno. Namreč da takšnega bremena toženec ni nosil. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je sodišče druge stopnje, kot že pojasnjeno, vezano in ki samodejno izključuje možnost uporabe pravil o poslovodstvu brez naročila.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stališča sodišča prve stopnje o razporeditvi dokaznega bremena glede vprašanja višine stroška čiščenja tehnološke odpadne vode v Občini K. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega sodišče druge stopnje pojasnjuje, da predstavlja trditev o višini takšnega stroška element dejstvenega substrata, ki utemeljuje tožbo v smislu zagotovitve njene sklepčnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da takšno breme nosi tožnica. Pritožbeno opozarjanje tožnice, da je sáma zatrdila višino postavke tega stroška, za kar je predložila tudi dokaze, toženec pa je zgolj zatrdil, da znaša cena za čiščenje odpadnih voda v Občini K. manj, kot izhaja iz računov tožnice, ne da bi zato predložil kakršen koli dokaz, pa predstavlja očitek o nepravilni razporeditvi procesnega (oziroma subjektivnega) trditvenega in dokaznega bremena, kar utemeljuje obstoj relativne kršitve postopka, ne pa absolutne.(4) Gre torej za očitek o kršitvi, ki v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti – kot je bilo že pojasnjeno v točki 5 obrazložitve te sodbe – ni dopusten.

9. Tudi sicer takšen očitek v konkretni zadevi ni utemeljen. Tožnik je zatrdil višino stroška iz naslova čiščenja odpadnih voda, ne da bi v svoji trditveni podlagi konkretiziral postavke takšnega izračuna. Toženec je vtoževani višini tega stroška nasprotoval s trditvijo, ki je bila določna, pri čemer bi za prevalitev aktualnega trditvenega in dokaznega bremena zadoščalo že, da bi ugovarjal nepojasnjenost načina njegovega izračuna (v smislu odprave nesklepčnosti zahtevka v tem delu). V konkretnem primeru, ko je to storil celo določneje, kot bi bil dolžan, je torej očitno, da do prevalitve trditvenega in dokaznega bremena sploh še ni moglo priti, saj tožnik v postopku sploh še ni zatrdil cene takšne postavke, niti za to ni predložil dokazov. Pojasnjena analiza sporne procesne situacije torej pokaže, da bi naložitev dokaznega bremena tožencu v tem primeru pomenilo razbremenitev tožnice, da je tista, ki prva postavi okvir pravdi in začrta meje dolžni procesni aktivnosti toženca, če naj si le-ta zagotovi aktualni in posledično končni uspeh v pravdi.

10. Ker torej uveljavljene in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora stroške, ki so ji nastali v postopku s pritožbo, kriti sama. Sodišče druge stopnje tožencu ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

12. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Da je splošno pravilo iz 212. člena ZPP procesni izraz materialnega trditvenega in dokaznega bremena in je del procesnega prava na primer sodba II Ips 504/2005 ter sodba in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 ter J. Zobec v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran 380; enako Siniša Triva in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 498.