Jedro

Tožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Ugoditev tožbi zoper odločbo, s katero je bilo tožnikovi vlogi v upravnem postopku v celoti ugodeno, bi pomenilo poslabšanje njegovega premoženjskega položaja.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je upravni organ v celoti ugodil predlogu tožnika, da se mu prizna status invalida in pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Odločitev je bila sprejeta na podlagi mnenja rehabilitacijske komisije št. 1412-505/2025-5 z dne 16. 6. 2025, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa invalida s pravico do zaposlitvene rehabilitacije po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Tožnik je zoper izdano odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski upravni organ zavrnil.

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej je navedel, da mu zdravstveno stanje ne omogoča udeležbe v zaposlitveni rehabilitaciji. Izrazil je skrb, da bi se mu s sodelovanjem v njej zdravstveno stanje poslabšalo. Dodal je še, da želi, da bi se ocena njegovih zaposlitvenih možnosti opravila že pred izvedbo zaposlitvene rehabilitacije in ne po njej. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno reševanje prvostopenjskemu organu oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mu pravica do zaposlitvene rehabilitacije ne prizna.

3.Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim želi odložiti začetek izvajanja zaposlitvene rehabilitacije, saj bi z njenim izvajanjem nastala nepopravljiva škoda na njegovem zdravstvenem stanju.

4.Toženka je v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da je zaposlitvena rehabilitacija pravica invalida, ki se uveljavlja na njegovo željo. Tudi v obravnavanem primeru je vlogo za njeno priznanje podal tožnik, tej vlogi je bilo v celoti ugodeno. Odločitev je bila sprejeta na podlagi mnenja rehabilitacijske komisije, v njenem postopku pa je tožnik sodeloval. Dodaja še, da lahko upravni organ skladno s 33. členom ZZRZI šele po zaključeni poklicni rehabilitaciji izdela oceno invalidovih zaposlitvenih možnosti. Odveč je tudi tožnikova skrb, da bi lahko proces zaposlitvene rehabilitacije negativno vplival na njegovo zdravje. Sodišče še obvešča, da je tožnik v vmesnem času že samovoljno prekinil postopek zaposlitvene rehabilitacije. Posledično je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Sodišču je še predlagala, naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka

5.V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči.

6.Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tožnik tako nima pravnega interesa, če se njegov položaj, tudi če s tožbo uspe, ne more izboljšati.

7.V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo zoper odločbo, ki je njegovi vloženi vlogi v upravnem postopku v celoti ugodila. Ugoditev njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku bi pomenila, da o njegovi vlogi še ne bi bilo pozitivno odločeno, oziroma (po podrednem tožbenemu zahtevku), da bi bila njegova vloga za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije zavrnjena. Oboje bi pomenilo, da bi se tožnikov pravni položaj z ugoditvijo njegovi tožbi dejansko poslabšal.

8.Sodišče tožniku pojasnjuje, da mu je bila priznana pravica do zaposlitvene rehabilitacije in ne dolžnost ali zahteva. V primeru, da si je v vmesnem času premislil (kot si, po navedbah toženke, tudi je), glede njenega izvajanja tega ne more urejati s tožbo v upravnem sporu zoper zanj v celoti pozitivno upravno odločbo. Iz 3. alineje 16. člena ZZRZI sicer izhaja, da ima invalid pravico in obveznost, da v zaposlitveni rehabilitaciji aktivno sodeluje, vendar po presoji sodišča ta obveznost ne pomeni, da bi moral invalid v njej sodelovati proti svoji volji, temveč zgolj, da aktivno sporoča svoje želje in potrebe. To izhaja iz preostalih zakonskih določb, ki neudeležbe v nobenem delu ne sankcionirajo; določena je zgolj individualna obravnava vsakega udeleženca ter njegovo aktivno spodbujanje in motiviranje k sodelovanju.

1.Možno je tudi večkratno uveljavljanje te pravice.

9.Sodišče še dodaja, da se vsak program zaposlitvene rehabilitacije pripravi individualno glede na sposobnosti invalida, pri njegovi pripravi pa invalid tudi aktivno sodeluje.

1.Program se lahko vseskozi prilagaja sposobnostim invalida (drugi odstavek 32. člena ZZRZI). Zaposlitvena rehabilitacija je torej individualno usmerjen program, ki je v celoti prilagojen zmožnostim posameznega udeleženca in poteka le ob njegovem aktivnem sodelovanju. Posledično je tožnikova skrb, da bi ravno zaposlitvena rehabilitacija škodila njegovemu zdravju, odveč.

10.Prav tako ni mogoče, da bi se ocena zaposlitvenih možnosti izdelala pred samo izvedbo zaposlitvene rehabilitacije. Čas njene izdelave izrecno določa 33. člen ZZRZI, poleg tega ta ocena predstavlja zaključek celotnega procesa rehabilitacije, zato ne bi imelo nobenega smisla, da se izdela pred njeno izvedbo.

11.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj si tožnik svojega položaja s tožbo ne more izboljšati (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12.Če sodišče tožbe iz procesnih razlogov ne sprejme v obravnavo, tudi ni podlage za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe je namreč obstoj upravnega spora. Predlog za izdajo začasne odredbe je dopustno vložiti hkrati s tožbo ali po vložitvi tožbe, vse do pravnomočne odločitve o tožbi. Če pa tožba in s tem upravni spor nista dopustna, in se tožba, kot v konkretnem primeru, zavrže, je kot nedopusten treba zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

-------------------------------

1.Navedeno izhaja tudi iz Poročevalca DZ št. 110, 11. 12. 2003, str. 32.

2.Poročevalec DZ št. 110, 11. 12. 2003, str. 33.

3.Poročevalec DZ št. 110, 11. 12. 2003, str. 33.