Jedro

Na kakšen način in s kakšnimi ukrepi bi tožnik kot vodilni delavec dosegel pričakovane in dogovorjene rezultate, ni bistveno. Bistveno je le, da teh rezultatov ni dosegel, pa pri tem niso bile podane objektivne okoliščine, na katere ne bi mogel vplivati, tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 11. 9. 2006, zato mu je tožena stranka dolžna za čas od 5. 9. 2006 do 11. 9. 2006 obračunati razliko med bruto plačo direktorja OE ... in bruto plačo v višini 521,62 EUR (125.000,00 SIT) ter mu po plačilu davkov in prispevkov od te razlike izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2006 do plačila. V preostalem delu je zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na vrnitev nazaj na delo direktorja in na obračun bruto razlike v plači, plačila davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlik v plači s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12. 9. 2006 dalje, zavrnilo. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni razčistilo, kdaj in na kakšen način je bila tožniku vročena pisna obdolžitev z vabilom na zagovor. Zagovor je bil predviden za 3.5.2006, medtem ko tožniku nobeno pisanje tožene stranke ni bilo vročeno pred 11.5.2006. Tožnik je bil v času od 21.4.2006 odsoten in po odredbi tožene stranke na izrednem plačanem dopustu. Ni mu bilo odrejeno, da mora biti dosegljiv oziroma da se mora javljati po mobilnem telefonu. Bil je na morju in se je vrnil šele po prvomajskih praznikih. Tedaj mu je mama sporočila, da so ga iskali neki ljudje, žena pa, da ima pri njej v Žalcu pošiljko. V tej pošiljki, datirani z 28.2.2006 je bilo navedeno, naj v 15 dneh dvigne pisanje pri delodajalcu. Zato se je tam dne 11.5.2006 zglasil in izvedel, da mu je bila je že dne 5.5.2006 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na tak način vročanje ni potekalo pravilno, kar pomeni, da mu pisna obdolžitev in vabilo na zagovor nista bila vročena. Že to zadostuje za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Nadalje je tožena stranka prekoračila 30 dnevni rok iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj za poročilo J.D. ni izvedela šele dne 4.4.2006 ampak že prej. Dokument, ki je predložen sodišču, nosi datum 4.4.2006, ni pa podpisan, čeprav je J.D. zaslišan izpovedal, da ga je podpisal. Izpovedbe strank in priče J.D. kažejo, da so bili J.D. izsledki predstavljeni že na sestanku dne 13.3.2006, kar pomeni, da je bilo poročilo takrat že narejeno. Sicer pa je tožena stranka z vsemi podatki razpolagala sproti, mesečno. Dne 13.3.2006 je bilo tudi sklenjeno, da naj bi se izvedla nepristranska notranja revizija, kar pa J.D. dokument ni bil. Tudi to kaže, da je tedaj že obstajal. Nadalje pa pritožba meni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko nezakonita. Iz nje ne izhaja, da naj bi tožnik dela ne opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ni tudi razjasnjeno, kaj sploh pomeni „področje civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih“, ki naj bi bilo predmet ocene. O tem niti izvedenec ni dal jasnega odgovora in glede tega tudi sodba nima razlogov, čeprav gre za odločilno dejstvo. Drugo pomembno vprašanje pa je, kateri kriteriji in ponderji so bili uporabljeni za ugotavljanje doseganja rezultatov na področju civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, za katere rezultate naj bi šlo, oziroma da naj bi šlo za rezultate, o katerih je izpovedoval priča A.K.. Priča J.D. je izpovedal, da pri izdelavi poročila ni imel vpogleda v aneks k pogodbi o zaposlitvi in mu konkretno ni bilo predočeno, kateri kriteriji in ponderji naj se uporabijo. Vedel je le, da mora narediti primerjavo med premijami in odškodninami. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri predpis naj bi opredeljeval sporne rezultate, kriterije in ponderje. Zato razlogov za odpoved ni bilo mogoče preveriti. Priča A.K. je izpostavil tri vrste ukrepov, ki naj bi vplivali na izboljšanje poslovanja. Glede na okoliščine pritožba meni, da s temi ukrepi na poslovanje ni bilo mogoče vplivati oziroma ni dokazano, na kakšen način bi bilo to mogoče in kaj naj bi tožnik opustil. Ugotovljeno je bilo, da izvedenec vse dokumentacije ni pregledal sam in da mu je pomagal delavec tožene stranke. Poleg tega s področja zavarovalništva nima posebnih izkušenj. Zato bi moral biti izločen. Pritožba izpostavlja tudi, da A.K. ni mogel pojasniti, zakaj se rezultati niso preverjali že po enem letu, če je šlo za tako pomembno stvar. Ni pojasnjeno, zakaj je tožnik dobival nagrade za uspešno delo, če je bila uprava z rezultati mesečno seznanjena. Ob letnem razgovoru ta problematika ni bila niti z besedo omenjena. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ker je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v listine, ki jih je predlagal tožnik v zvezi s podanim izvedeniškim mnenjem. Izvedenec na vrsto vprašanj, ki jih je postavilo sodišče, ni jasno odgovoril ali pa se jim je izognil, češ da niso pomembna. Njegov pristop je bil zgrešen, kar pokaže že primerjava uradnih podatkov o razmerju med doseženim škodnim rezultatom in uspešnostjo po posameznih OE. Uradni podatki ne kažejo, da je imel škodni rezultat tak pomen, kot ga prikazuje izvedenec. Izvedenec je v mnenju napisal, da je bilo odvetniku odstopljenih 38 spisov, pooblastila pa da je podpisal tožnik. To ni res, saj je spisov preko 1200, tožnik pa ni podpisal niti enega pooblastila, ampak vse predsednik in en član uprave. Izvedenec tudi ne zna uporabljati zavarovalniške terminologije, v kar se je sodišče prve stopnje lahko samo prepričalo. Zato se pritožba ne more strinjati, da je izvedenec pripravil mnenje v skladu s pravili in načeli ekonomske stroke. Tožeča stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikove ustavno zajamčene pravice in svoboščine (14., 22. in 23. člen Ustave RS). Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tako okoliščine v zvezi z vročanjem, kot tudi okoliščine glede seznanitve tožene stranke z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z odpovednim razlogom pa navaja, da se je od tožnika kot vodilnega delavca pričakovalo, da bo samostojno sprejemal take odločitve, ki bodo privedle do pričakovanih rezultatov. Na takem delovnem mestu je potrebno ravnati skrbno in odgovorno. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Tožniku niso bile z ničemer kršene z ustavo zajamčene pravice in svoboščine. Sodišče prve stopnje ga ni obravnavalo neenako v smislu 14. člena Ustave RS. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je imelo podlago za to v 2. odstavku 213. člena ZPP. Izvedlo je tiste dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Zagotovilo mu je enako varstvo pravic, kot drugim udeležencem v tovrstnih postopkih, odločilo je brez nepotrebnega odlašanja in nepristransko.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razčistilo, kdaj in na kakšen način je bila tožniku vročena pisna obdolžitev z vabilom na zagovor, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je razčistilo, na kakšen način in kdaj je potekalo vročanje ter to v izpodbijani sodbi tudi natančno obrazložilo (na strani 8 in 9). Vročanje „obvestila o odpovedi“, ki je po vsebini pisna obdolžitev (priloga B8) in vabila na zagovor (priloga B7) je potekalo na več načinov – po kurirju in po posebnem vročevalcu. Po določbah 87. člena ZDR mora redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Osebno vročanje ureja 142. člen ZPP. Po 3. odstavku te določbe v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP pod pogoji, navedenimi v tem členu pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročitev sporočila na ta način ni možna, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. členu oziroma 141. členu ZPP in velja, da je vročitev s tem opravljena. Prvo vročanje, ki ga je opravil B.K., ni bilo uspešno in tudi ne pravilno, saj je vročevalec po tem, ko tožnika ni našel v stanovanju, v nabiralnik vrgel pisanje, namesto da bi mu pustil sporočilo, naj bo določenega dne v stanovanju, da sprejme pisanje. Pravilno pa je vročanje potekalo po pooblaščeni vročevalski službi, ki je dne 25.4.2006 poskušala z vročitvijo in ker tožnika tega dne ponovno ni bilo na naslovu bivališča, pustila sporočilo, naj bo naslednjega dne na naslovu bivališča zaradi vročanja od 17.30 do 19.00 ure (3. odstavek 142. člena ZPP). Ker naslednjega dne tožnika še vedno ni bilo na naslovu bivališča, njegova mama pa je sprejem pisanja odklonila, je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku (144. člen). Na ta način je bila osebna vročitev pravilno opravljena, kljub temu pa je tožena stranka, ker naj bi bil tožnik na dopustu na morju, datum zagovora preložila na 3.5.2006 in tožnika vabila ponovno na enak opisan način tako, da mu je dne 26.4.2006 pustila na naslovu bivališča obvestilo, naj bo dne 28.4.2006 doma od 12.00 do 15.00 ure. Ker ga ob vročanju ob 14.30 ni bilo doma, mama pa ponovno pisanja ni želela sprejeti, je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Na podoben način je bil poskus vročitve oziroma vročitev opravljena tudi na naslovu ..., ki je bivališče tožnikove žene, s tem, da je bilo pisanje vrnjeno toženi stranki (1. odstavek 141. člena ZPP), ker na tem naslovu vročevalec ni našel nikogar. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka storila vse, da bi tožniku vročila pisno obdolžitev in mu omogočila zagovor.

Dejstvo, da je tožnik pisanje sprejel šele 11.5.2006 ne spremeni ničesar. Tožnikovo bivališče (izhajajoč iz pogodbe o zaposlitvi in nenazadnje tudi iz tožbe) je na naslovu ..., na tem naslovu pa je bila opravljena (nadomestna) osebna vročitev 28.4.2006. Tudi, če bi bila v tem primeru vročitev opravljena šele 11.5.2006 pa bi glede na prizadevanja tožene stranke, da tožniku pravilno in pravočasno vroči pisno obdolžitev in ga povabi na zagovor, v okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in izhajajo iz izvedenih dokazov, od nje neupravičeno pričakovali, da tožniku zagovor omogoči. Dolžna se je bila namreč držati določbe 5. odstavka 88. člena ZDR, po kateri mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z odpovednim razlogom. Glede na to, da se je s 3.5.2006 iztekal 30 dnevni rok in ker tožnika na noben način ni bilo mogoče doseči (bodisi da se je res izmikal vročitvi, kar naj bi izhajalo iz izpovedi priče B.K. bodisi da je bil ves ta čas nedosegljiv, ker je bil na morju), je tožena stranka morala podati odpoved, ne da bi počakala na tožnikovo vrnitev oziroma odziv na vabilo.

Tudi datum seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Dejstvo, da izvod poročila, ki ga je izdelal J.D. in ki je podlaga za ugotovitev razloga nesposobnosti, ni podpisan, ne dokazuje, da to poročilo ni bilo izročeno toženi stranki dne 4.4.2006, saj nosi ta datum. J.D. je sicer res izpovedal, da je poročilo podpisal, ne pa tudi, da je datum prirejen. Tudi drugi izvedeni dokazi ne dajejo podlage za dvom v to, da je bilo poročilo res izdelano 4.4.2006. Možno je sicer, da so bili določeni podatki znani že 13.3.2006 in da je s podatki tožena stranka razpolagala ter bila z njimi mesečno seznanjena. Vendar pa je treba upoštevati, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi oziroma aneksom z dne 31.3.2004 zavezal urediti rezultate na področju civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih v roku dveh let po podpisu aneksa, ta rok pa se je iztekel šele 31.3.2006. Pred tem datumom torej še ni bilo mogoče ugotoviti, da rezultati, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma aneksom niso doseženi. Tudi iz samega poročila izhaja, da se nanaša na obdobje od 31.3.2004 do 31.3.2006, zato bi bil eventualno prvi dan seznanitve z odpovednim razlogom možen šele 1.4.2006 in nikakor ne že 13.3.2006. Poročilo nosi datum 4.4.2006 in ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bilo izdelano in oddano pred tem, je to datum seznanitve tožene stranke z odpovednim razlogom. Tudi, če je bila tožena stranka z vsemi podatki seznanjena že 1.4.2006, je bila odpoved, podana dne 3.5.2006 pravočasna, saj je bil ob izteku 30 dnevnega roka praznik (1. in 2. maj), odpoved pa je bila podana takoj naslednjega dne.

Glede pritožbenega ugovora o vsebini odpovednega razloga pa pritožbeno sodišče opozarja na to, da je bistvenega pomena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik pričakovanih rezultatov ni dosegel. Kakšni bodo ti rezultati na področju „civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih“, je določeno v aneksu k pogodbi o zaposlitvi. Rezultati naj bi bili takšni, kot so v povprečju na nivoju celotne zavarovalnice. Tožnik kot direktor OE se je k dosežku teh rezultatov zavezal in le objektivne okoliščine, ki bi mu to preprečile, bi ga lahko opravičevale. Nobenega dvoma ni, kaj predstavlja „področje civilne odgovornosti v premoženjskih zavarovanjih“. To izhaja iz same tožnikove izpovedi, pa tudi iz poročila z dne 4.4.2006 in izvedeniškega mnenja. Poročilo in pregled rezultatov je pripravil J.D., izvršni direktor za premoženjska zavarovanja. Poročilo je obsegalo rezultate vseh odgovornostnih zavarovanj - šifra 10 - 13 (oziroma 10101 - 13820), vključno z avtomobilskimi zavarovanji, posebej pa še podvrsto splošne odgovornosti (šifra 13302). V vseh primerih so bili rezultati OE ... slabši, kot v povprečju zavarovalnice. To pa je bistveno, ne glede na to, katere kriterije in ponderje sta tožena stranka in izvedenec uporabila. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da zaveza iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi – torej izenačenje rezultatov s povprečjem zavarovalnice – ni bila dosežena. Da je „rezultat“ končni izid poslovanja in da ne gre morda za neke vmesne postavke, ne more biti dvoma in ga tudi ni bilo. Izvedeniško mnenje o tem je jasno in tudi izpoved A.K., čeprav pritožba zatrjuje nasprotno. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, se je primerjal končni rezultat, to je razmerje med premijami in izplačanimi škodami, v ekonomskem smislu rezultat poslovanja ali dobiček. Ta – bistven – rezultat se ni približal povprečju zavarovalnice, kar zadošča za ugotovitev da pogodbena zaveza ni izpolnjena.

Dvom, ki ga izraža pritožba v zvezi z izvedeniškim mnenjem ni utemeljen. Pritožba skuša izvedenca neupravičeno prikazati kot nestrokovnjaka za področje zavarovalništva, kar naj bi imelo za posledico mnenje, na katerega se ni mogoče opreti. Vendar pa pritožbeno sodišče pripominja, da to, da ni uporabil zavarovalniške terminologije, še ne pomeni, da se izvedenec do vprašanj, ki so mu bila zastavljena, ni mogel (prav) opredeliti ali celo, da naloge ni dobro razumel. Ravno nasprotno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedeniškega mnenja dobilo le še širši vpogled v zadevo, ki je bila s poročilom J.D. predstavljena s strogo zavarovalniškega vidika, medtem ko jo je izvedenec predstavil s širšega, ekonomskega vidika. Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da so bili rezultati tako na ravni zavarovalnice kot na ravni OE ... merjeni na enak način, torej po enakih kriterijih in med seboj primerjane iste vrste zavarovanj. Zato je bistvenega pomena, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da zaveza iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi – torej izenačenje rezultatov s povprečjem Zavarovalnice – ni bila dosežena.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do subjektivnega elementa pri vprašanju nesposobnosti delavca – ali je do neizpolnitve pogodbene zaveze prišlo zato, ker tožnik dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno. Pri tem ni pomembno stališče izvedenca, saj gre za vprašanje, na katerega mora po izvedbi dokazov odgovoriti in se do njega opredeliti sodišče samo. To pa je tudi storilo, čeprav morda nekoliko preskopo. Stranki sta se z aneksom k pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da pomeni neizpolnitev te obveznosti odpovedni razlog po 2. alineji 88. člena ZDR (III. točka). Na podlagi te določbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ker pričakovani rezultati niso bili doseženi.

Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša. Ko sta stranki določili vsebino III. točke aneksa in opredelili neizpolnitev rezultatov kot odpovedni razlog iz 2. alineje 88. člena, sta predpostavili, da nedoseganje pričakovanih rezultatov izhaja iz nekvalitetnega, nestrokovnega ali nepravočasnega dela direktorja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta se stranki za tako obveznost v smislu 72. člena ZDR lahko dogovorili, saj sta s tem, ko sta podpisali III. točko predpostavili, da tožnik s kvalitetnim, strokovnim in pravočasnim izvajanjem nalog direktorja doseže želene rezultate. Gre za naloge in dolžnosti direktorja kot odgovorne osebe za uspešno poslovanje – pod „kvalitetno delo“ se samo po sebi razume tako delo, s katerim je mogoče doseči rezultate, ki se objektivno pričakujejo. Objektivno pa je mogoče pričakovati take rezultate, kot so doseženi – v spornem primeru – v povprečju zavarovalnice. Na kakšen način in s kakšnimi ukrepi bi tožnik kot vodilni delavec dosegel pričakovane in dogovorjene rezultate, ni pomembno. Pri delu je bil samostojen, zato je bila v njegovih rokah odločitev, kako bo izboljšal rezultate OE. Lahko bi sprejel ukrepe, na katere nakazuje A.K. v izpovedi ali izvedenec v izvedeniškem mnenju; lahko pa bi se odločil tudi za drugačne ukrepe. Pomembno je le to, da bi pripeljali do končnega rezultata, ki je bil sporazumno dogovorjen z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je aneks podpisal, kar pomeni, da se je čutil sposobnega obvezo izpolniti. Takemu stališču v prid govori tudi določba aneksa z dne 8.11.2005, s katero je bil dopolnjen in spremenjen 16. člen pogodbe o zaposlitvi in iz katere izhaja, da tožnika lahko razbremenijo le „eksterne okoliščine“, kar pomeni, da odpovedni razlog nesposobnosti ne bo utemeljen, če tožnik pričakovanih rezultatov ne bo dosegel zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Objektivnih okoliščin pa tožnik ni dokazal. Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo. Na podlagi navedenega je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.