Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa toženca na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je z dela izostal neopravičeno zaporedoma pet delovnih dni. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Nižji sodišči sta res ugotovili, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičenih razlogov, čeprav ZDR določa neupravičeno odsotnost, vendar je vsaka odsotnost, ki ni opravičena, neupravičena. Tožnik pa ni opravičil odsotnosti z dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razvejavitev sklepa toženca z dne 20.5.1992, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja, na plačilo prispevkov pri SPIZ-u in na plačilo plače od 20.5.1992 dalje z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ugodi tožbi in pritožbi tožnika v celoti in se naloži tožencu povračilo vseh stroškov postopka. Navajal je, da je v sodbi ugotovljena neopravičena odsotnost tožnika z dela, čeprav zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa v 5. in 6. točki prvega odstavka 100. člena, da preneha delavcu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Neupravičenost je nekaj drugega kot neopravičenost. Pojem neupravičenosti je pogosto uporabljen v Kazenskem zakonu in pomeni nekaj protipravnega. S tem, ko je tožnik obiskal družino, pa ni kršil nobenega predpisa, zato z dela ni izostal neupravičeno.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je na revizijo odgovoril. Navajal je, da 61. člen ZDR določa, v katerih primerih ima delavec pravico do odsotnosti z dela, s pravico do nadomestila oziroma brez nadomestila plače. To določilo pove, kdaj je delavec upravičen do odsotnosti z dela. Tožnik ni dobil soglasja za odsotnost z dela, zato do odsotnosti ni bil upravičen. Predlagal je, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne pove, v čem naj bi bil postopek kršen. Revizijsko sodišče je preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, preizkusilo pa je izpodbijano sodbo tudi glede v reviziji uveljavljene bistvene kršitve pravdnega postopka, vendar kršitev ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. ZDR v 6. točki prvega odstavka 100. člena res določa neupravičeno odsotnost z dela. Treba je ugotoviti, da je neupravičena odsotnost z dela vsaka odsotnost, ki ni bila opravičena. Odsotnost z dela je upravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt, upravičena pa je tudi odsotnost z dela, ki jo odobri pristojni organ, oziroma pooblaščeni delavec, delodajalca. Velja načelo, da je neupravičen vsak izostanek z dela, ki ni bil vnaprej dovoljen oziroma, katerega delavec ne opraviči z zdravniškim spričevalom, da je bil začasno zadržan z dela ali s pozivom državnega organa, ki se mu je moral odzvati. Tak poziv ni potrdilo o udeležbi tožnika v oboroženih silah Bosne in Hercegovine, ki ga je predložil, saj ga je izdal organ tuje države. Tožnik navaja, da je bil upravičeno odsoten z dela zaradi vojnih razmer na področju, kamor je odpotoval. Toženec tega razloga ni upošteval kot opravičljivega, saj je bil tožnik opozorjen na možnost, da se na delo ne bo mogel pravočasno vrniti. Revizijsko sodišče se pridružuje mnenju nižjih sodišč, da je to sprejemljivi razlog za to, da toženec izostanka z dela tožniku ni opravičil in je štel izostanek kot neupravičen. Delodajalec ni dolžan vzdržati v veljavi delovnega razmerja z delavcem, ki brez njegove odobritve potuje v tujo državo, v kateri so vojne razmere in se na delo ne vrne pravočasno, pri čemer pravno ni pomemben razlog, zaradi katerega se je delavec odločil za potovanje. Tožnik je ob odhodu v ... vedel, da so tam vojne razmere in njegova izpovedba, da v ... ne bi odpotoval, če bi vedel, da bo mobiliziran, pravno ni upoštevana.

Glede na obrazloženo, je revizijsko sodišče na podlagi določila 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).