Jedro

Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitve v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 40426/2017 z dne 24. 10. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenec je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in plačila sodne takse, razen stroškov, k jih je povzročil po svoji krivdi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 40426/2017 z dne 8. 5. 2025 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na osem mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2.Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter posredno zaradi druge kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Vrhovemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, vložnica pa v delu zahteve nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

4.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložnici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5.Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da je vložnica tudi v postopku s pritožbo zatrjevala kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa jo je na sedmi strani pritožbe obrazložila z oceno posnetka, po kateri je šlo le za prerekanje med posnetimi osebami o tem, komu in koliko denarja je oškodovanec dolžan in ne za resno grožnjo, ki bi skladno s sodno prakso slehernika pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Zatrjevano kršitev je torej obrazložila z nedokazanostjo enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 213. člena KZ-1, ki je predmet zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, medtem ko je kršitev kazenskega zakona iz navedene 1. točke 372. člena ZKP podana v primeru, ko dejanje po njegovem opisu v izreku sodbe nima vseh zakonsko opisanih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost (prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 800). Pritožbena ost je bila tako dejansko uperjena v predmetno drug izpodbojni razlog od razloga, ki ga je vložnica v pritožbi sicer zatrjevala. Ugotovitev je pomembna z vidika omejitve obsega vložene zahteve za varstvo zakonitosti iz petega odstavka 420. člena ZKP, po kateri se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vložnica je namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP obrazložila drugače kot v postopku s pritožbo, saj je navajala, da po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe obsojenec ni bil oškodovančev upnik, niti ni jasno, na kakšen način naj bi zoper oškodovanca ravnal. S takšno obrazložitvijo je bilo po vsebini zadoščeno predmetu zatrjevanega izpodbojnega razloga v zahtevi, ni pa bilo zadoščeno materialni izčrpanosti zahteve po navedeni omejitvi iz petega odstavka 420. člena ZKP, ker se vložnica v postopku s pritožbo dejansko ni sklicevala na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, niti ni v zahtevi navedla ovir, ki so ji to preprečevale.

6.Enako je Vrhovno sodišče ugotovilo glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve obsojenčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vložnica je v postopku s pritožbo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obrazložila z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih in s t. i. protispisnostjo. Po obrazložitvi na tretji strani pritožbe dokazni zaključki sodišča prve stopnje o obdolženčevi storitvi kaznivega dejanja nimajo opore v vsebini posnetka, po katerem je mogoče slišati preplet glasov več oseb, ki so govorile druga čez drugo in tako nikakor ni bilo mogoče ugotoviti, kdo točno je kaj rekel in kdaj. Razen tega je po obrazložitvi na šesti strani pritožbe sodišče prve stopnje v razlogih prvostopenjske sodbe zgolj povzemalo obremenjujoče dele oškodovančeve izpovedbe, medtem ko je razbremenjujoče dele izpovedbe priče B. B. zanemarilo. Navedeno je imelo za posledico še kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, do katere je po pritožbeni obrazložitvi prišlo tudi zato, ker so dokazni zaključki sodišča prve stopnje o obdolženčevi storitvi kaznivega dejanja v nasprotju z domnevo nedolžnosti in iz nje izhajajočega načela in dubio pro reo. V zahtevi za varstvo zakonitosti je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložena z nasprotjem med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe in z odsotnostjo vsakršnih razlogov o obsojenčevem ravnanju, ki bi kvečjemu ustrezalo zakonskim znakom kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki pa zaradi zastaranja ne sme biti več preganjano. Kršitev je v zahtevi obrazložena še z nasprotjem v razlogih sodbe ter z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih. Priča C. C. ni mogel potrditi oz. prepoznati obsojenčevega glasu na navedenem posnetku, oškodovančeva potrditev pa ne more biti verodostojen dokaz, saj je ta subjektivno zainteresiran za izid kazenskega postopka. Zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe pa je v zahtevi obrazložena s pavšalnostjo očitka, po katerem ni jasno, komu naj bi bil oškodovanec dolžan oziroma za koga in na kakšen način način naj bi se denar izsiljeval od oškodovanca, oziroma kdo naj bi koliko od tega denarja prejel.

Primerjava med povzetima obrazložitvama v vložničini pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovnemu sodišču pokazala, da se ne prekrivata. Različno kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložnica v pritožbi ni navajala i) nasprotja med izrekom in razlogi v prvostopenjski sodbi, ii) da sodba nima nobenih razlogov, iii) prileganja dejanskega opisa v izreku prvostopenjske sodbe z zakonskimi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kar je sicer predmet izpodbojnega razloga po 4. točki 372. člena ZKP oz. po 3. točki tega člena, če naj bi kazenski pregon za to kaznivo dejanje zastaral in iiii) nasprotja med razlogi v prvostopenjski sodbi. Je pa z obrazloženo selektivnostjo dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe priče B. B. in ne morebiti priče C. C., navajala odsotnost odločilnih dejstev v razlogih te sodbe, medtem ko je navajana odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih v zahtevi vsebinsko obrazložena z nedokazanostjo obsojenčevega ravnanja, kar je znova predmet izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Končno, vložnica je v pritožbi navajano kršitev obsojenčeve pravice do obrambe obrazložila z navedeno selektivnostjo dokazne ocene ter s kršitvijo domneve nedolžnosti, medtem ko je bila po obrazložitvi v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenčeva pravica do obrambe kršena zaradi pavšalno opisanega očitka obsojencu. Slednje je po vsebini predmet nerazumljivosti izreka in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je vložnica v zvezi z izrekom v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni navajala. Ker je bil z ugotovljeno nekonsistentnostjo obrazložitev v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti hkrati pretrgan niz (gl. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 35850/2016 z dne 20. 9. 2018) v zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka tega člena, ju Vrhovno sodišče, enako kot pred tem zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, po vsebini ni preizkusilo.

B.-1

Drugače je glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je vložnica v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti primerljivo enako obrazložila. Po njenem je prvostopenjska sodba oprta na vsebino pogovora, ki ga je ob dogodku v začetku septembra 2015 nezakonito posnela oškodovančeva mama. S posnetkom je bilo nesorazmerno in nepotrebno poseženo v obsojenčevo pravico do zasebnosti, saj bi lahko oškodovanec pravico do osebne varnosti in dostojanstva uresničil že s takojšnjo prijavo dogodka ali neposredno po njem. Ker pa je to storil šele po dveh mesecih, ker dogodka ni posnel sam, temveč njegova mama, in ker dogodek v splošnem ni bil posnet v stiski, njegovo snemanje ni bilo upravičeno, zaradi česar niti prvostopenjska sodba na vsebino posnetega pogovora ne bi smela biti oprta.

Čeprav se je Vrhovno sodišče strinjalo z vložnico, da je bilo s posnetim dogajanjem v začetku septembra 2015 poseženo v obsojenčevo pravico do zasebnosti in bržkone še v katero od osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava), hkrati vztraja pri ustaljenem razlikovanju med posegi, ki so posledica ravnanj državnih organov, od posegov, ki so posledica ravnanj posameznikov (prim. sodbi I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 20654/2010 z dne 7. 4. 2016). V pravni državi iz 2. člena Ustave, njeni organi ne smejo ravnati izven ali v nasprotju z zakonom iz drugega odstavka 15. člena Ustave, sicer so njihova ravnanja nedovoljena, učinki le teh pa sankcionirani. V kazenskem postopku je denimo nedovoljenost ravnanj državnih organov pogosto sankcionirana s prepovedjo iz 18. člena ZKP, po kateri se sodna odločba ne sme opirati na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Prepoved velja za državne organe brez izjeme (absolutno), medtem ko je treba pri presoji ravnanj posameznikov in njihove dovoljenosti izhajati iz tretjega odstavka 15. člena Ustave in ugotoviti, ali in v kolikšni meri je bilo pred tem poseženo v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. V primerih, ko to ni bilo, je nedovoljenost ravnanj posameznikov enaka nedovoljenosti ravnanj državnih organov, kar pomeni, da niti njihovi učinki v kazenskem postopku ne morejo biti različno sankcionirani. Podobno je v primerih, ko so se posamezniki na poseg v njihove človekove pravice in temeljne svoboščine odzvali neprimerno ali nesorazmerno. V vseh ostalih primerih so ravnanja posameznikov upravičena in s tem dovoljena, kot so dovoljena ravnanja državnih organov znotraj in v skladu z zakonom. Kakršnakoli sankcija učinkov ravnanj je v teh primerih seveda izključena.

C.

9.Po obrazloženem je zahteva v pretežnem delu vsebinsko neizčrpana, v preostalem pa je bila vložena zaradi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 15, 15/3, 420, 420/2-1, 420/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.