Jedro

Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obsojenega S. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju KZ-1 (za kar je določilo kazen osem mesecev zapora), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (za kar je določilo kazen dva meseca zapora), kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (za kar je določilo kazen devet mesecev zapora) in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ (za kar je določilo kazen tri leta in devet mesecev zapora), pri čemer je obsojencu po določilih o steku (2. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) izreklo enotno kazen v trajanju pet let zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 07.00 ure dne 21. 8. 2012 dalje. Odločilo je, da je obsojenec mladoletnemu oškodovancu A. A. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 15.000 EUR, s presežkom je A. A., Z. B. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50.000 EUR, napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice pa bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega S. B. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, pri čemer potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenec S. B., pri čemer ne navaja, iz katerih razlogov jo vlaga. Iz same obrazložitve zahteve pa izhaja, da ni zadovoljen z delom razpravljajočega sodnika, ki ni poslušal in upošteval izpovedbe njegove hčerke C., da dejanj, ki so predmet tega kazenskega postopka ni storil, da sta mu žena in sin vse skupaj „namestila“, da sodišče ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal, ter da je v zvezi z ravnanjem njegove žene, ki ima določene psihične težave, prišlo do določenih dogodkov, ko je morala posredovati policija.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenec s povzemanjem dogajanja v svoji družini in opisovanjem posameznih dogodkov, tudi tistih, ki niso pod obtožbo, podaja lastno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov nasprotno dokazni oceni sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev tega pravnega sredstva. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe (ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal) pa obsojenec ni navedel, zakaj naj bi takšno ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost sodbe. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenec S. B., v izjavi podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej zatrjevanje, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče je zato pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik določno pojasniti oziroma utemeljiti in ne zgolj poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo Vrhovno sodišče lahko preizkusilo utemeljenost v zahtevi uveljavljanih kršitev. Vrhovno sodišče zato ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke. Obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. 6. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Vložnik ne navaja, iz katerih razlogov vlaga zahtevo. Iz same obrazložitve zahteve, ko obsojenec oporeka pravilnosti materialnopravne presoje sodišča prve stopnje na podlagi katere je bil spoznan za krivega obravnavanih kaznivih dejanj, ko navaja, da ga razpravljajoči sodnik ni poslušal in tudi ni poslušal oziroma ni upošteval njegove hčerke C., z navajanji, da ni kriv, da česa takega, kar se mu očita ne bi storil in da pol domačega kraja ve, kakšen človek je ter da sta mu žena in sin vse skupaj „namestila“, podaja lastno oceno verodostojnosti izvedenih dokazov, ki je nasprotna dokazni oceni sodišča prve stopnje. S tem uveljavlja razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki po že citirani določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Z navajanji, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič, med drugim soseda M. S. in oškodovankinega brata N. A., ki naj bi po zatrjevanju vložnika povedal, kako si njegova sestra (torej oškodovanka Z. B.) vse izmišljuje, uveljavlja vložnik kršitev pravice do obrambe po 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza posebej, ki ga predlaga obramba. To pa mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je dokaze za zaslišanje prič, ki jih je predlagal vložnik, zavrnilo kot nepotrebne zaradi jasnosti zadeve in zaradi sprejete ocene vseh izvedenih dokazov, vključno s preverjanjem in oceno obsojenčevega zagovora, kot je navedlo na šesti strani sodbe. Tej odločitvi je kot utemeljeni pritrdilo višje sodišče (11. točka drugostopenjske sodbe) z obrazložitvijo, da je obsojenec kazniva dejanja, ki jih je izvršil na škodo svoje žene Z. B., priznal, o tem dogajanju sta obširno izpovedovala tako oškodovanka kot mld. A. A., drugih očividcev pa v inkriminiranem času ni bilo. Zato zgolj z navajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal, vložnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal materialnopravne relevantnosti predlaganih dokazov. Zato samo s temi navedbami ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, ki je o navedenih dokaznih predlogih pravilno odločilo in svojo odločitev razumno obrazložilo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ta pa je tudi pretežno vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

10. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.