Jedro

Gradbenega dovoljenja ni mogoče izreči za ničnega po 88. členu ZDen, če je investitor (krajevna skupnost) po 78. členu ZGO ob njegovi izdaji izpolnil vse zakonske pogoje in med drugim izkazal pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini, v zvezi s katero je bil vknjižen v zemljiški knjigi še pred uveljavitvijo ZDen (7.12.1991). Razlog ničnosti (5. točka 267. člena ZUP) ni podan glede na določbo 2. odstavka 88. člena ZDen, saj gradbeno dovoljenje ni pravni posel in tudi ne enostranska izjava volje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo prvega in drugega tožnika po 5. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za izrek ničnosti odločbe Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine Domžale št. ... z dne 17.4.1992, s katero je bilo izdano investitorju - Krajevni skupnosti T.B. - gradbeno dovoljenje za gradnjo večnamenskega objekta v športnem parku na zemljišču parc. št. 1185/3 k.o. .... Po presoji tožene stranke se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotavlja le, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po zakonu o graditvi objektov. Zakonitosti gradbenega dovoljenja v smislu navedenega zakona pa prva tožnika kot predlagatelja v svoji zahtevi ne izpodbijata. Predlagatelja ne moreta uspeti z razlogom, da je gradbeno dovoljenje nezakonito, ker sta vložila zahtevo za denacionalizacijo. Investitor - Krajevna skupnost T. B. iz Vira pri Domžalah - je namreč v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja predložil kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem zemljiškoknjižni izpisek za zemljišče, za katerega je izdano gradbeno dovoljenje. Zahtevek predlagateljev za denacionalizacijo bo obravnavan v postopku po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91)) in ne more vplivati na gradbeno dovoljenje. Za izdajo gradbenega dovoljenja so bili izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, saj je investitor v svoji zahtevi predložil vso predpisano dokumentacijo, med drugim tudi dokaz o razpolaganju z zemljiščem. Glede na navedeno zahtevi predlagateljev ni bilo mogoče ugoditi.

Tožniki v tožbi menijo, da je pravilna in zakonita odločba Ministrstva za okolje in prostor v Ljubljani št. ... z dne 25.1.1993, s katero je navedeni upravni organ izrekel za nični odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine Domžale št. ... z dne 18.12.1991 in 15.1.1992, s katerima je navedeni prvostopni organ navedenemu investitorju izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo navedenega objekta v športnem parku na zemljišču parc. št. 1185/3 k.o. .... Če je temu tako, to pomeni, da je nično tudi navedeno gradbeno dovoljenje prvostopnega organa. Res je sicer, da je navedeni investitor, ko je zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja, prvostopnemu organu predložil zemljiškoknjižni izpisek, torej dokaz o razpolaganju z zemljiščem. Vendar pa po njihovem mnenju določba 88. člena ZDen temelji prav na predpostavki, da sicer bodoči investitor formalno razpolaga z zemljiščem, da pa mu se prav iz tega razloga prepoveduje razpolaganje z zemljiščem, in to tako investitorju, kot tudi upravnemu organu, v konkretni zadevi z izdajo gradbenega dovoljenja. V nasprotnem primeru pa ta določba niti ne bi bila potrebna, saj mora upravni organ vedno, ko bodoči investitor ne priloži dokazila o razpolaganju z zemljiščem, njegovo zahtevo zavrniti tako, da v tem primeru niti ne bi prišlo do potrebe, da se uporabi določba 88. člena ZDen. To pa iz razloga, ker navedena določba ZDen izhaja iz predpostavke, da ima investitor izkazano pravico razpolaganja, vendar pa mu ta določba preprečuje, da bi jo uresničil. Menijo, da je tožena stranka napačno uporabila materialnopravni predpis. Predlagajo sodišču, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. točke 267. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrečni zakoniti določbi razlog za ničnost. Tožniki citirano določbo v konkretnem primeru povezujejo z določbami 88. člena ZDen, ki v 1. odstavku izrecno prepoveduje razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, v 2. odstavku pa določa, da so nični pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom. ZDen je začel veljati 7.12.1991. Gradbeno dovoljenje z dne 17.4.1992, katerega ničnost uveljavljajo tožniki, je bilo izdano Krajevni skupnosti Toma Brejca na podlagi določb 1. odstavka 77. in 78. člena zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86). Navedeni investitor je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja predložil kot dokaz o razpolaganju z zemljiščem zemljiškoknjižni izpisek opr. št. 2145/92 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah z dne 26.3.1992, iz katerega izhaja, da se je v zemljiškoknjižnem vložku 4165 pri zemljišču 1185/3 k.o. ... po pogodbi z dne 29.3.1991 (po zatrjevanju tožnikov sklenjeni med H.- O. in investitorjem) o brezplačnem prenosu pravice uporabe dne 5.4.1991 vknjižil navedeni investitor kot imetnik pravice uporabe.

Seveda pa v konkretnem primeru ne gre za presojo zakonitosti navedenega gradbenega dovoljenja, pač pa za presojo, ali je to dovoljenje nično glede na citirano določbo ZUP, v povezavi z določbami 88. člena ZDen.

V konkretnem primeru ni mogoče izreči navedenega gradbenega dovoljenja za ničnega po določbi 5. točke 267. člena ZUP v zvezi z določbo citiranega 2. odstavka 88. člena ZDen. Gradbenega dovoljenja po presoji sodišča namreč ni mogoče šteti za pravni posel ali enostransko izjavo volje. Zato je pravilna odločitev tožene stranke v izreku izpodbijane odločbe, pomanjkljiva pravna obrazložitev glede neobstoja uveljavljanega ničnostnega razloga pa ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.

Tožniki ne morejo uspeti s tožbenim ugovorom o tem, da sta z drugo odločbo drugega upravnega organa izrečeni za nični obe lokacijski dovoljenji, saj na to, da bi se izreklo za nično tudi gradbeno dovoljenje v konkretnem postopku zaradi navedenih razlogov ne morejo vplivati. Za ta postopek pa ni bistveno vprašanje v zvezi z zatrjevano očitno kršitvijo materialnega zakona in ne vprašanje, ali bi tožniki sploh lahko nastopali kot stranke v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. Saj tudi v primeru, da bi lahko bili stranke v tem postopku, glede na določbo 2. odstavka 264. člena ZUP ne bi mogli zahtevati razveljavitve gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici (2. odstavek 263. člena ZUP), kar podrejeno predlagajo v zahtevi za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja. Odločbo o razveljavitvi po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega zakona izda pristojni organ le po uradni dolžnosti ali na zahtevo javnega tožilca.

Glede na obrazloženo je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbo ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).