Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe.

Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki mu ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) ter odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka - sodno takso v višini 90,00 EUR, v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

S sklepom o popravi ZSV 186/2022 z dne 10. 6. 2024 je sodišče prve stopnje sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Celju z dne 27. 5. 2024 popravilo v uvodu tako, da se opravilna številka zadeve pravilno glasi ZSV 186/2022.

2.Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku, posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnih določb ZP-1 po 1., 2. in 3. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o storilčevi ZSV zoper PN z dne 3. 2. 2022, s katerim je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je dne 3. 2. 2022 ob 15.49 uri v naselju Celje, kjer je hitrost s prometnim znakom omejena na 70 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 83 km/h.

5.Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da se meritev hitrosti, izvedena ob 15.49 uri ne more nanašati nanj, saj je tega dne peljal hčer na trening in nikoli nista odšla od doma pred 16.00 uro, ker se je trening pričel ob 16.30 uri, telovadnica pa se je odprla šele ob 16.20 uri, v času ustavitve vozila pa je bila njegova hitrost manjša ali enaka omejitvi hitrosti, zato prekrška ni storil in zanj ne more biti odgovoren, dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem storilca, policista A. A., policistke B. B. ter vpogledom v listine spisa. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je v posledici z gotovostjo ugotovljenega, (-) da je bil storilec na kraju prekrška ustavljen, (-) da mu je bila izmerjena hitrost predočena in prikazana na merilniku hitrosti, prav tako mu je na kraju bil predočen prekršek, (-) da je bila v obravnavanem primeru hitrost storilčevega vozila najmanj 83 km/h ter (-) da je storilec PN brez pripomb podpisal, zaključilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje v PN z dne 3. 2. 2022 ugotovil pravilno.

6.Glede na izvedeni dokazni postopek sodišče prve stopnje ni podvomilo, da je bila hitrost izmerjena storilčevemu vozilu, saj sta navedeno potrdila oba zaslišana policista, njune izpovedbe pa so skladne z drugimi dokazi v spisu (zapisnik o izvajanju meritev hitrosti, opis dejanskega stanja). Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in življenjsko sprejemljiva, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

7.Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je nedopustno poseglo v njegovo pravico do obrambe ter očitek utemeljuje s trditvami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo po storilcu predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, storilčeve hčere C. C.

Skladno s prvim odstavkom 90. člena ZP-1 ima obdolženec pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva.

Načelo poštenega postopka pomeni, da je treba storilcu dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, da ima storilec pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Obdolženčeva pravica, da predlaga dokaze, pa ni absolutna. Omejena je s pravico sodišča, da ocenjuje, ali gre za pravno relevanten dokaz ali le za poskus obdolženca, da zavlačuje postopek, oziroma za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen, pri čemer mora biti ta ocena zaradi ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen URS) v sodni odločbi ustrezno obrazložena. Zato četudi sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh po storilcu predlaganih dokazov, navedeno samo po sebi ne pomeni kršitev storilčevih temeljnih jamstev poštenega postopka.

Glede na listine spisa je sodišče prve stopnje storilca in oba policista zaslišalo na naroku dne 23. 10. 2023, pri čemer je bil storilec ob zaslišanju policistov prisoten in je policistoma tudi postavljal vprašanja v zvezi s časom merjenja hitrosti ter hitrostjo, izmerjeno njegovemu vozilu. Glede na navedeno je tako storilcu bilo omogočeno, da se opredeli do vseh dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka storitve prekrška, zato je kršitev pravice do poštenega postopka v pritožbi očitana neutemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe.

8.Prav tako neutemeljeno pa pritožba očita, da sodišče ni enako skrbno preiskalo okoliščin in ugotovilo dejstva, ki so storilcu v korist, v primerjavi z okoliščinami in dejstvi, ki storilca obremenjujejo.

Dokazni predlog z zaslišanjem storilčeve hčerke je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neprimeren, ker gre za mladoletno osebo ter ker se prekršek prekoračitve hitrosti ugotavlja s tehničnimi sredstvi in bi priča lahko izpovedala le o dejstvih, ki so le posredno povezana s prekrškom.

Dokazno sredstvo je neprimerno za ugotovitev določenega dejstva, ko je gotovo, da z njegovo pomočjo zatrjevanega dejstva ni mogoče dokazati. Dokaz z zaslišanjem priče je lahko neprimeren, ker se dokazuje določeno dejstvo, ki priči ne more biti dostopno, ali ker za to obstajajo konkretne okoliščine objektivne narave (npr. slepa, gluha, duševno bolna priča)1. Ob povzetem stališču so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ker pritožniku ob obrazloženem z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem njegove hčere ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, pa tudi s pritožbenimi očitki o kršitvi 29. člena Ustave Republike Slovenije, zagovornik storilca ne more biti uspešen.

9.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

-------------------------------

1Tako: US RS Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009.

2"Dokazni predlog mora biti nedvoumen, jasen, opredeljen in substanciran." (VS RS Sodba IV Ips 107/2013)

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2, 68, 90, 90/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.