Jedro

Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče z obrazložitvijo, da ta ne bo izpovedala drugače, kot je navajala že tožnica in bo le potrdila tožničine navedbe. Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da je sodišče že prepričano v nasprotno oziroma, da izpovedba priče ne bi uspela omajati nasprotnih dokazov, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče, s katero je tožnica dokazovala pravno pomembno dejstvo, katerega dokazanost bi lahko privedla do drugačne rešitve spora. Izpodbijani del sklepa je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v I. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Pritožba zoper II. točko izreka se zavrne in se sklep v tem delu (II. točka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi s 14. 6. 2016 v delu, s katerim tožnica zahteva, da se tožencu naloži, naj preneha s fizičnim nasiljem zoper njo, ko izvršuje solastninska oziroma lastninska upravičenja na nepremičninah parc. št. 13/1, 13/2 in 13/3, vse k.o. X in se je dolžan takih dejanj vzdržati tudi v bodoče (I. točka izreka). Predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni je sodišče zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni iskalo materialne resnice in ni izvedlo vseh dokazov. Sodišče mora v primeru spora o dejstvih izvesti relevantne dokaze, ne pa ustvariti dokazne stiske in odločiti na podlagi verjetnosti. Toženec je najprej lagal, da na kraju dogodka sploh ni bil prisoten, sodišče pa je pravilno ugotovilo, da je bil njegov alibi prirejen za potrebe uspeha v postopku. Nato pa je poklonilo vero tožencu, ki ni resnicoljuben in dokazov tožnice, ki bi dokazovali nasprotno, sploh ni izvedlo. Neživljenjski je zaključek sodišča, da bi lahko tožnica slikala, če bi toženec res metal kamenje vanjo. Vsako živo bitje bi nagonsko bežalo, če bi se vanj metalo kamenje. Tožnica ni zmogla slikati še toženca, kako je metal kamenje vanjo in v njeno hčerko A. A., saj je bila v skrajni sili zaposlena z reševanjem življenja. Sodišče bi lahko z najmanjšim naporom zaslišalo pričo A. A. in jo vprašalo, kaj se je kritičnega dne dogajalo, kdo je metal kamenje, zakaj tožnica ni slikala še toženca in je raje bežala. Gre za kršitev načela audiatur et altera pars in načela poštenega postopka, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 33. členom ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Namesto dokaznega postopka, v katerem bi sodišče raziskalo sporna dejstva, se je sodišče raje odločilo, da dokazov ne bo izvajalo in je dokazno oceno oprlo na dokaze, za katere je samo predhodno ocenilo, da so sporni. Gre za kršitev 22. člena Ustave RS. Dokazna ocena je nepopolna.

3. Napačna je tudi odločitev glede izreka denarne kazni. Sodišče je denarno kazen določilo s sklepom s 14. 6. 2016. Če je sodišče ugotovilo, da je toženec 19. 7. 2016 ponovno oviral nemoten dostop tožnice do stanovanja, je na mestu izrek že določene denarne kazni in ne čakanje, da toženec s kršitvijo preneha. V nasprotnem primeru je določitev denarne kazni sama sebi namen. Tako sodno varstvo je pisano na kožo kršiteljem in upnikom ne nudi učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Če je dolžnik kršil prepoved sodišča in je bila denarna kazen že določena, je edina pravilna pravna posledica izrek že določene denarne kazni. Razlaga pravil glede izreka denarne kazni, ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, z jezikovno razlago določb ZIZ ni mogoča. Taka razlaga je neustavna in ruši načela pravne države in pravne varnosti. Takoj ko sodišče ugotovi, da je bila prepoved kršena, se izreče določena denarna kazen.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom s 14. 6. 2016 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja na nepremičnini parc. št. 13/1 k.o. X in tožnici omogočiti dostop do stopnišča, ki vodi v stanovanje v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe tako, da s skupne nepremičnine parc. št. 13/1 k.o. X umakne v izreku sklepa navedene stvari. Tožencu je naložilo tudi, naj preneha z verbalnim in fizičnim nasiljem zoper tožnico, ko ta izvršuje solastninska upravičenja na navedenih nepremičninah ter se takih dejanj vzdrži tudi v bodoče. S sklepom z 10. 11. 2016 je delno ugodilo ugovoru toženca in začasno odredbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na fizično nasilje. Pritožbeno sodišče je s sklepom z 29. 3. 2017 pritožbi tožnice delno ugodilo in prvostopenjski sklep v delu, ki se nanaša na fizično nasilje razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo tudi v delu, ki se nanaša na fizično nasilje.

7. Tožnica trdi, da toženec zoper njo izvaja fizično nasilje1, ko sama izvršuje lastninsko oziroma solastninsko upravičenje na nepremičnini parc. št. 13/1, 13/2 in 13/3, vse k.o. X in zahteva, naj se toženec takih dejanj vzdrži v bodoče. Tožnica je glede zatrjevanega fizičnega nasilja predlagala zaslišanje priče A. A., ki je bila navzoča ob dogajanju 28. 5. 2016, vendar je sodišče v okviru dokaznega postopka ni zaslišalo. Tožničin predlog po zaslišanju je zavrnilo z obrazložitvijo, da se za zaslišanje ni odločilo, ker je prepričano, da priča ne bo izpovedala drugače, kot je navajala že tožnica. Pritožnica tako ravnanje prvostopenjskega sodišča v pritožbi utemeljeno graja.

8. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze, dolžnost sodišča pa je, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev upravičena ter ustrezno obrazložena. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; če je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; če je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali če je prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.2 Če sodišče ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče A. A. z obrazložitvijo, da ta ne bo izpovedala drugače, kot je navajala že tožnica in bo le potrdila tožničine navedbe. Zavrnitev dokaza z obrazložitvijo, da je sodišče že prepričano v nasprotno oziroma, da izpovedba priče ne bi uspela omajati nasprotnih dokazov, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. A., s katero je tožnica dokazovala pravno pomembno dejstvo, katerega dokazanost bi lahko privedla do drugačne rešitve spora. Izpodbijani del sklepa je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo treba pritožbi tožnice v tem delu ugoditi, izpodbijani del sklepa razveljaviti in zadevo vrniti v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom o izdani začasni odredbi s 14. 6. 2016 določilo tudi denarno kazen, ki se bo izrekla, če bo toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo iz začasne odredbe. Tožeča stranka je z vlogo 1. 8. 2016 predlagala izrek denarne kazni, sodišče pa je z izpodbijanim sklepom njen predlog zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo stanje po vložitvi predloga za izrek denarne kazni spremenjeno tako, da tožnici ni bil več onemogočen dostop do njenega stanovanja, zato s predlagano izvršitvijo denarne kazni ne bi bil dosežen njen namen, ampak bi bila njena izvršitev kaznovalne narave, kar je v nasprotju z institutom denarne kazni.

11. Po določilu drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sme sodišče dolžniku, ki v določenem roku ne izpolni obveznosti, izreči denarno kazen. Bistvo kazni, določene v 226. členu ZIZ je v tem, da je to edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen v skladu z izvršilnim naslovom. Ko gre za nenadomestno izpolnitev, so namreč denarne kazni edino sredstvo, s katerim sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Prvenstveni namen kazni iz 226. člena ZIZ torej ni kaznovanje dolžnika, pač pa vpliv na njegovo voljo, da bo zaradi teh kazni vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova3. 12. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer fotografij v spisu v prilogah B39 do B46 in zaslišanja toženca je sodišče ugotovilo, da je dejansko stanje od časa, ko so bile posnete fotografije (19. 7. 2016) pa do naroka, ki ga je sodišče opravilo glede ugovora in predloga za izrek kazni, spremenjeno. Betonska ploščad, na kateri so bile postavljene ovire, je sedaj skoraj prazna, tožnici pa nič več ne ovira dostopa do njene nepremičnine, česar tožeča stranka v pritožbi niti ne zanika. Pritožnica sodišču očita, da bi moralo izreči denarno kazni ob ugotovitvi, da je bila prepoved kršena. Ravno tega pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. Ugotovilo je, da je toženec svojo obveznost izpolnil in tožnica ni več ovirana v dostopanju do svoje nepremičnine. V pritožbi zatrjevana kršitev Ustave in zmotna uporaba materialnega prava s tem ni podana. Pritožbo je bilo zato treba v tem delu zavrniti in izpodbijani del sklepa potrditi (3. točka 365. člena ZPP).

1 V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedla, da je toženec 28. 5. 2016 skupaj s svojimi izpolnitvenimi pomočniki vanjo in v njeno hčer začel metati debelo kamenje in opeko, zato sta morali za zavarovanje zdravja in življenja zbežati s tožničinih solastnih nepremičnin na varno. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007, II Ips 588/2007 ter teorijo Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 357 in 358. 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-339/98.