Jedro

1. Dne 28.1.1991 sklenjenega dednega dogovora ni mogoče šteti kot dednega dogovora, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju predstavljal primeren izvršilni naslov. Stranke se namreč glede roka izpolnitve obveznosti niso natančno dogovorile, poleg tega pa se tudi niso določno dogovorile glede višine denarne obveznosti. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dedovanja, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o desetletnem zastaralnem roku. Terjatev tožeče stranke tako zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku.

2. Opredelitev v dednem dogovoru, da sta toženki dolžni, kakor hitro bo mogoče, prodati sporne parcele, ne pomeni, da je tožnikov prednik lahko uveljavljal svojo pravico takoj naslednji dan. V konkretnem primeru rok res ni natančno določen, vendar pa ni mogoče zaključiti, da v konkretnem primeru namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka (314. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (2. in 3. točka izreka) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek

15.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v roku 15 dni toženki K.S. povrniti pravdne stroške v znesku 253.750,00 SIT in toženki M.U. pravdne stroške v višini 453.596,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za sodno poravnavo 10 letni, vendar pa nima prav glede tega, kdaj je začel ta rok teči in ali je bil pretrgan ali ne. Po mnenju tožeče stranke prav gotovo z dne

28.1.1991, ko je bil sklenjen sporazum, zastaranje ni začelo teči. Tega dne tožnik oz. njegov prednik prav gotovo ni imel nikakršne opore, da vloži kakršenkoli zahtevek zoper toženo stranko in nikakor ne moremo govoriti o njegovi dospelosti.

Terjatev dospe v konkretnem primeru šele s prodajo oz. po mnenju tožnika, če ni v normalnem roku prišlo do prodaje določenih parcel. Predvsem je pomembno, da se lahko zahtevek uveljavlja šele, ko je določen in prav takšen ni bil ob sklenitvi dednega dogovora, tj. dne 28.1.1991 in vsled tega zastaranje prav gotovo s tem datumom ni začelo teči. Po mnenju tožeče stranke je zastaranje začelo teči šele po pozivih s strani prednika tožnika. Tožnik je v dokaz predložil takšne listine, predvsem dopis z dne 30.11.1995 s strani prednika tožeče stranke. Šele od tu naprej bi se štelo, da je zastaranje začelo teči in je evidentno, da je tožba vložena pravočasno. Pa tudi v primeru, če bi držalo, kot pravi sodišče, da gre za začetek zastaranja z dne

28.1.1991, tožeča stranka meni, da je prišlo do pretrganja zastaranja. V konkretnem primeru je bilo izvršeno delno plačilo, česar ne zanika niti tožena stranka, le s popravkom, da naj bi šlo za celotno plačilo, kar pa ne drži. Tožeča stranka celo meni, da je začelo zastaranje teči šele

3.10.2002, ko se je zastopnik tožeče stranke obrnil na obe toženki s pozivom, da so prešli vsi razumni roki za prodajo zemljišč in naj nemudoma pokrijeta svoj dolg. Sodišče bi moralo dopolniti dokazni postopek v smeri predlogov s strani tožeče stranke in angažirati izvedenca za oceno vrednosti in je vsled tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa glede na navedeno zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženki sta v odgovoru na pritožbo predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje in pritožbe, da gre v konkretnem primeru za judikatno terjatev, ki zastara v roku 10 let. Dne 28.1.1991 sklenjenega dednega dogovora namreč ni mogoče šteti kot dednega dogovora, ki bi imel vse potrebne elemente za izvršitev in bi v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predstavljal primeren izvršilni naslov (21. člen ZIZ). Stranke se glede roka izpolnitve obveznosti niso natančno dogovorile, poleg tega pa se tudi niso določno dogovorile glede višine denarne obveznosti. Na to kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka morala za uveljavljanje terjatve vložiti tožbo, sicer bi glede na zatrjevano dejstvo, da ima judikatno terjatev, lahko vložila predlog za izvršbo in za vložitev tožbe ne bi imela interesa. Ob pomanjkanju vseh za izvršitev potrebnih elementov pa terjatve, ki jo je tožeča stranka pridobila na podlagi dedovanja, ni mogoče opredeliti kot terjatev, ki je bila ugotovljena s poravnavo pred sodiščem, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 379. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o desetletnem zastaralnem roku. Terjatev tožeče stranke tako zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (primerjaj odločbi II Ips 619/95 in I Cp 949/2001).

Pritrditi pa je pritožbi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči takoj naslednji dan po sklenitvi dednega dogovora. Zastaranje namreč začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR).

Opredelitev v dednem dogovoru, da sta toženki dolžni, kakor hitro bo mogoče, prodati sporne parcele, ne pomeni, da je tožnikov prednik lahko uveljavljal svojo pravico takoj naslednji dan. V konkretnem primeru rok res ni natančno določen, vendar pa ni mogoče zaključiti, da v konkretnem primeru namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka (314. člen ZOR). V tem primeru mora sodišče prve stopnje, če točen datum zapadlosti ni določen, najprej ugotoviti, ali je ta določljiv, zapadlost pa nato ugotavljati na podlagi okoliščin primera in na podlagi namena, ki sta ga stranki pri sklenitvi pogodbe zasledovali (primerjaj 314. člen ZOR).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, in sicer, kdaj bi bili toženki glede na okoliščine primera dolžni prodati sporne parcele ter nato kupnino izročiti predniku tožnika oz. tožniku. Pritožbi tožeče stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje določiti rok zapadlosti glede na vse okoliščine primera, pri odločanju o ugovoru zastaranja pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi presojati trditve tožeče stranke, da je bilo na račun terjatve že plačan določen znesek (pretrganje zastaranja; drugi odstavek 387. člena ZOR), o čemer sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da zastaranje ni nastopilo, bo moralo biti v ponovnem sojenju pozorno tudi na sklepčnost tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo kupnine za parcele, ki še niso bile prodane (tožeča stranka namreč sama zatrjuje, da sta toženki prodali le del spornih parcel). Obveznost toženk je bila namreč prodaja spornih parcel ter nato izročitev ustreznega dela kupnine.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.