Jedro

Tožena stranka se na okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, ki bi lahko vplivale na tožnikovo sposobnost in s tem možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, oziroma na njegov položaj v postopku sploh, ne ozre in se o njih v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo ne izreče. Tako ostajajo po presoji sodišča razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi v bistvenem in jih kot takšnih ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2076/2020/4 (1312-35) z dne 14. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve kot pristojni organ je z izpodbijanim sklepom tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1. 1990 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, pridržalo na prostore in območje Centra za tujce, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožnik se pridrži na prostore Centra za tujce od 13. 8. 2020 od 12.30 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 13. 11. 2020 do 12.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Po tem, ko povzame vsebino policijske depeše z dne 24. 7. 2020 in navedbe tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter po tem, ko povzame in presodi navedbe tožnika ob seznanitvi z omejitvijo gibanja z dne 13. 8. 2020, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Slovenijo vstopil ilegalno dne 21. 7 2020, nato nadaljeval pot v notranjost države in bil 23. 7. 2020 prijet s strani policije v bližini Ljubljane. Hodil je po gozdu v skupini drugih državljanov Maroka in Alžirije, ki so se izogibali naseljem in bolj obljudenim krajem. Ob prijetju ni izrazil namere za mednarodno zaščito, nakar sta bili tožniku v nadaljevanju policijske obravnave izdani odločba o nastanitvi in odločba o vrnitvi, obe z dne 24. 7. 2020. Tožnik je dne 28. 7. 2020 in torej šele štiri dni po prejemu omenjenih odločb podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, kar vse navedeno po presoji pristojnega organa kaže na očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite. Tožnik je namreč imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej, pa tega ni storil in je to tudi sam potrdil. Možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito je imel že ob vstopu v državo ter v dneh, ko se je nahajal v Sloveniji in ko se je namerno izogibal ljudem in policiji. Tega tudi ni storil ob prijetju s strani policije. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji in na Hrvaškem, ki ju je prečkal na poti. Da je bila njegova ciljna država Slovenija, kot je tožnik navedel v policijskem postopku, pa pristojni organ ne verjame, temveč meni, da je tožnik želel preko Slovenije zgolj nadaljevati pot proti svoji pravi ciljni državi. Zato pristojni organ utemeljeno sklepa, da je tožnik podal namero zgolj zaradi oviranja oziroma zavlačevanja postopka odstranitve iz države in mu zato omejuje gibanje na podlagi 3. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Tožena stranka nadalje na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 ugotavlja, da v obravnavanem primeru pridržanja na območje azilnega doma kot milejši ukrep, ni mogoče učinkovito izvesti. Pri tem obširno opiše razmere, kakršne so v azilnem domu ter ugotavlja, da z namestitvijo tožnika v azilni dom ne bi bilo mogoče zagotoviti, da bi tožnik ostal na območju Republike Slovenije in s tem izvršitve postopka odstranitve iz države. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kažejo na utemeljen sum, da tožnik vlaga prošnjo z namenom onemogočiti postopek odstranitve iz države. Zato pa je utemeljeno pričakovati tudi, da bi, če se mu gibanje ne bi omejilo, samovoljno zapustil azilni dom, saj je vložitev prošnje zanj le sredstvo, ki mu lahko omogoči svobodno gibanje. S tem pa bi onemogočil tako zaključek postopka mednarodne zaščite kot tudi postopka odstranitve iz države.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Tožbo vlaga iz tožbenih razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitev določb postopka.

5. V tožbi navaja, da je namero za mednarodno zaščito podal, kakor hitro je bilo mogoče glede na postopke, ki so se vodili zoper njega. Namero je podal sedem dni po vstopu v Slovenijo. Od tega je tožnik dva dneva taval po gozdu in bil izgubljen ter ob prijetju policije dne 23. 7. 2020 popolnoma izmučen, utrujen in bolan. Kljub takšnemu zdravstvenemu stanju je bil v postopku vračanja hrvaškim organom. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je bil prepeljan v Splošno bolnišnico C.. Med zdravstveno intervencijo se je tožnik tudi onesvestil. Zato se ne gre čuditi, da je namero podal šele 28. 7. 2020, saj je imel psihične težave in bolečine v glavi. Prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil zato, ker se boji preganjanja v izvorni državi, kjer razen tega nima kje živeti.

6. Dalje navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi (pravilno: sklepu) ni jasno in zadostno opredelila objektivnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko tožniku omejila gibanje. Po določbah Recepcijske direktive se osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito. Tožnik pa ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi oviral ali omejeval postopek vračanja in sta zato presoja tožene stranke in ugotovljeno dejansko stanje napačna.

7. V ZMZ-1 pa tudi ni opredeljeno, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zaradi otežitve ali zadržanja odločbe o vrnitvi. Pri čemer že iz uvodne izjave Recepcijske direktive izhaja, da je mogoče prosilca pridržati le v jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter pri tem upoštevati nujnost in sorazmernost. Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje tožnika niso ustrezno opredeljeni omenjeni objektivni kriteriji in zato za izdani sklep ni zakonske podlage.

8. Tožnik v nadaljevanju sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa, s tem da preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku v Centru za tujce. V tej zvezi navaja, da bo izvrševanje ukrepa tožniku, ki se v Centru za tujce počuti izredno slabo, prizadejalo nepopravljivo škodo. Dni brez osebne svobode pa mu nihče ne bo mogel nadomestiti.

9. Tožena stranka je dala odgovor na tožbo. V odgovoru vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitve tožbe.

10. Tožeča stranka v I. pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter poudari, da je tožnik podal tako hitro, kot je bilo mogoče glede na okoliščine. Navaja, da je kasnejši nameri botrovalo zdravstveno stanje tožnika, kot je opisano v tožbi in povzeto v zapisnikih. Dalje navaja, da je bil tožnik v postopku pridobitve mednarodne zaščite podvržen nerazumljivim postopkom, ki so njegovo zdravstveno stanje še poslabšali. Predvsem tožena stranka ni upoštevala, da gre pri tožniku za „ranljivo osebo s posebnimi potrebami“. Tožnik je v postopku jasno izrazil svoje zdravstvene probleme, kar so lahko tudi težave v duševnem razvoju (psihične težave in bolečine v glavi), pa tožena stranka v postopku ni primerno ravnala. Ranljivim osebam se po ZMZ-1 zagotavlja posebna skrb, nega in obravnava in se jim ne omejuje svobode gibanja na Center za tujce. V zvezi s tem tožeča stranka predlaga, da sodišče uradoma pridobi ali zaveže toženo stranko, da izstavi poročilo o opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu tožnika.

11. Na naroku za glavno obravnavo pooblaščenec tožnika vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe. Medtem ko tožnik osebno na naroku ne sodeluje in na vprašanja ne odgovarja, tako da njegovega zaslišanja ni bilo mogoče opraviti.

K I. točki izreka

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbah tretje alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je podlaga za izpodbijani sklep, lahko pristojni organ v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev, določenih v tem odstavku, prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, ki so opredeljeni v nadaljevanju, med drugim v primeru, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

14. V drugem odstavku istega člena pa je določeno še, da se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kolikor se ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

15. V konkretnem primeru je bilo tožniku po listinah, ki so v upravnih spisih, nedvomno in tudi nesporno omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in v tej zvezi izdani dve odločbi: odločba o nastanitvi št. 2253-70/2020/45 in odločba o vrnitvi št. 2253-70/2020/44, obe z dne 24. 7. 2020, kar pomeni, da je imel tožnik ob izreku izpodbijanega ukrepa oziroma ob seznanitvi s sporno omejitvijo gibanja dne 13. 8. 2020 že položaj, ki se zahteva po citirani 3. alinei prvega odstavka 84. člena za to, da se mu, tudi kot prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja, oziroma da se mu gibanje omeji.

16. Iz razlogov sklepa nadalje izhaja, da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. To možnost naj bi imel že ob prijetju s strani policije, oziroma naj bi to lahko storil že ob prestopu meje ter tudi kasneje, ko je nadaljeval pot po slovenskem ozemlju. Tako pa je mejo prestopil ilegalno, izven mejnega prehoda, nakar je hodil po gozdu in se izogibal naseljem ter policiji, kar vse po presoji pristojnega organa ne kaže na zatrjevani namen, da zaprosi za azil in ostane v Sloveniji, kot se zatrjuje v tožbi. Ker namere za mednarodno zaščito ni izrazil niti ob prijetju in namestitvi v Centru za tujce, temveč šele nekaj dni kasneje, po izdaji odločbe o vračanju, je po presoji pristojnega organa utemeljeno domnevati, da je tožnik izrazil namero in dal prošnjo zgolj zato, da se prepreči ali vsaj odloži njegova odstranitev iz države.

17. Pri tej in takšni presoji pa tožena stranka ni upoštevala in skupaj z ostalimi, že navedenimi, ni presodila okoliščin, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje in zaradi katerih naj bi tožnik po navedbah v tožbi in v pripravljalni vlogi zamujal z vložitvijo namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito. Tožnikovo slabo psihično stanje ter udarec v glavo se od tožnikovega prijetja dalje omenjata praktično v vseh vlogah oziroma zapisnikih (o seznanitvi z omejitvijo gibanja in o osebnem razgovoru), v prošnji celo, da je tožnik (v Maroku) zaradi psihičnih motenj jemal zdravila. Medtem ko iz zapisnika o seznanitvi celo izhaja tožnikova grožnja s samomorom. Sodišče sicer ni prezrlo zdravstvenega poročila z dne 13. 8. 2020, ki je v upravnih spisih in po katerem naj bi bil tožnik zdrav in brez posebnosti. Vendar pa je iz poročila razvidno tudi, da je bil tožnik obravnavan samo s strani zdravstvenega tehnika ter da preventivni pregled s strani zdravnika (drugače kot pri ostalih tujcih) ni bil opravljen, kar po presoji sodišča jemlje kvaliteto ugotovitvi o tožnikovem zdravstvenem stanju, kakršna izhaja iz poročila. Kljub temu in kljub tožbenim ugovorom se tožena stranka na okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, ki bi po presoji sodišča lahko vplivale na tožnikovo sposobnost in s tem možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, oziroma na njegov položaj v postopku sploh, ne ozre in se o njih v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo ne izreče. Tako ostajajo po presoji sodišča razlogi izpodbijanega sklepa pomanjkljivi v bistvenem in jih kot takšnih ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti tudi ni bilo mogoče odpraviti oziroma popraviti na naroku, saj tožnika zaradi nesodelovanja in nasploh nenavadnega obnašanja ni bilo mogoče zaslišati, tožena stranka, ki bi sodišču lahko pojasnila oziroma dopolnila razloge sklepa, pa na narok ni pristopila. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog, da se odločba odpravi.

18. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo potrebno skupaj z ostalimi oceniti tudi okoliščine, ki so povezane z zdravstvenim stanjem tožnika in po potrebi pridobiti v tej zvezi ustrezno strokovno mnenje. Takšen predlog naj bi se podal tudi po oceni uradne osebe, ki naj bi opravila osebni razgovor s tožnikom, pa tega zaradi tožnikovega nesodelovanja ni uspela storiti. Tako namreč izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom z dne 20. 8. 2020, ki se nahaja v spisih.

19. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo že iz tega razloga, se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo.

K II. točki izreka

20. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

21. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.