Jedro

Zavarovanec mora obvestiti policijo o prometni nesreči skladno z pogodbeno določbo zavarovanja AO-plus, ki zahteva obvestitev policije o prometni nesreči v primeru utrpelih telesnih poškodb, za katere je odgovoren zavarovanec, ker sicer izgubi zavarovalne pravice.

Taka pogodbena določba je povsem logična in razumljiva, saj zavarovalnica nima objektivnih možnosti dokazovati alkoholiziranosti zavarovanca v času prometne nesreče. Poleg tega za to ugotavljanje veljajo posebna pravila stroke, preiskava pa je tudi časovno omejena. Zato je zavarovancu s pogodbo naloženo tako ravnanje, da omogoči preiskavo oziroma možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. V to ravnanje spada tudi dolžnost o obvestitvi policije, ki lahko nato na predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača odškodnino v znesku 15.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila. Odločilo je, da tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 106,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Sodišče je brez utemeljenega razloga zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca psihologa oziroma psihiatra, ki bi ocenil tožnikovo duševno stanje po škodnem dogodku. Na zaslišanju in v tožbi je zatrjeval, da je bil v šoku, da je utrpel izjemno hudo prometno nesrečo, v kateri se je njegovo vozilo večkrat prevrnilo. Sodišče mu je s tem, ko je zavrnilo omenjeni dokazni predlog, onemogočilo, da dokaže svoje navedbe o nezmožnosti hitrega in pravilnega razsojanja po nesreči. Bil je v takšnem duševnem stanju, da ni mogel pravilno razsoditi ali naj pokliče policijo, ali naj o tem obvesti drugo stranko, da mu uredi vse, kar je potrebno. Ni se izmikal preiskavi alkoholiziranosti, saj je pravočasno prijatelju D. Naročil, naj pokliče policijo. Policisti so na kraju nesreče soglašali s predlogom D., da tožnika obiščejo na domu, takoj ko jih bo D. obvestil o tem, že vnaprej pa so se odločili, da alkotesta ne bodo opravili. Policisti so na kraju nesreče, to je okoli 6. ure zjutraj, vedeli, kdo je lastnik vozila in naslov. S tem, ko ga niso iskali na domu, pa so postopali v nasprotju s pravili. Policista bi lahko alkotest opravila tudi pri njem doma, zato ne more nositi posledic opustitve ravnanja policistov. Ni vedel, da je poškodoval ograjo oziroma ni vedel, kdo je lastnik ograje, svojo dolžnost obvestitve pa je izpolnil s tem, ko je pooblastil prijatelja, da pokliče policijo. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da posamezna določila pogodbenega zavarovanja ne morejo biti v nasprotju z zakonom oziroma nad zakonom. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Pr 575/07, izhaja, da gre v obravnavanem primeru za nesrečo z neznatno nevarnostjo, oziroma za nesrečo, ki ima za posledico le materialno škodo (prometna nesreča I. kategorije), kar pomeni, da tožnik v skladu s 4. alinejo drugega odstavka 135. člena ZVCP ni bil dolžan obvestiti policije. Ni izpodbijal vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo, uživanjem mamil ali psihoaktivnih snovi in nastankom škode, ker alkohola ni pil. Sodišče neutemeljeno zatrjuje, da ni dokazal, da ni kriv za to, da ni obvestil policije o nesreči, saj je to storil. Takoj po nesreči pa tega ni storil, ker je bil v izjemno hudem šoku in mu v skladu z ZVCP to ni bilo potrebno.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in navaja, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno. V obravnavanem primeru je šlo za pogodbeno zavarovanje in pogoji veljavni v času škodnega primera so določali, kakšne so zavarovančeve dolžnosti ob zavarovalnem primeru. Tožnik se teh določil ni držal, zato je izgubil zavarovalno zaščito in s tem pravico do pridobitve zavarovalnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje, da mora po 286.b členu ZPP stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, kar vključuje tudi pravna sredstva, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožbeni očitek tožnika v zvezi z zavrnitvijo dokaza s postavitvijo izvedenca psihologa oziroma psihiatra, ki bi ocenil njegovo duševno stanje, je prepozen, saj ga ni uveljavljal, ko je sodišče na koncu glavne obravnave dne 2.11.2009 zavrnilo ostale dokazne predloge in zaključilo dokazni postopek, hkrati pa ne pojasni, zakaj ni mogel brez svoje krivde pravočasno opozoriti na domnevno kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa je bil predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca psihologa ali psihiatra nesubstanciran, saj tožnik ni pravočasno pojasnil, katero pravno relevantno dejstvo naj bi dokazoval z izvedencem. Tožnik je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal zgolj le, da naj se, v kolikor bi bilo to potrebno, angažira psihologa ali psihiatra, ki bi podal oceno o šoku oziroma duševnem stanju, v katerem se je nahajal po prometni nesreči. Da naj bi bil po nesreči v takšnem stanju, da ni bil sposoben hitrega in pravilnega razsojanja, tožnik zatrjuje šele v obravnavani pritožbi. Gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), zato je sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Enako predstavljajo pritožbeno novoto tudi nadaljnje tožnikove navedbe o njegovi nezmožnosti pravilne razsoje, koga naj po nesreči pokliče. Sodišče tako ni bilo dolžno izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca psihologa, saj ni razpolagalo s primerno trditveno podlago, ki bi izvedbo dokaza upravičevala.

Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki poskušajo omajati zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik izmikal preizkusu alkoholiziranosti oziroma ugotavljanju prisotnosti mamil in psihoaktivnih snovi, kar je imelo za posledico izgubo zavarovalnih pravic (4. točka prvega odstavka 3. člena pogojev osnovnega zavarovanja). Iz v prvi sodbi ugotovljenih dejstev, ki jih tožnik v pritožbi ne izpodbija, izhaja, da je do prometne nesreče prišlo ob približno 0.30 uri zjutraj. Tožnik je po izstopu iz prevrnjenega vozila poizkušal ustaviti druga vozila, a neuspešno. Nato se je peš odpravil k bratu in očetu, kar je predstavljalo 20 do 30 minut hoje. Od tam je poklical A. in osebo B., šele ob 6. uri zjutraj pa je poklical prijatelja D., kateremu je naročil, naj pokliče policijo. D. je prišel na kraj nesreče, kjer je že bila policija, tožnik pa je bil ves ta čas in še vse do 11. ure, nedosegljiv. D. je tožnika neuspešno iskal tudi okrog njegovega doma. Policija je prišla do tožnika šele v popoldanskem času, tedaj pa ni bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, ki zaradi časovne razlike ne bi bil več smotrn. Vsi ti dejanski zaključki sodišča prve stopnje upravičujejo uporabo točke 4. c in e prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev PG-aod (B2), torej materialnopravnih določb, ki določajo izgubo zavarovalnih pravic, če se je voznik izmaknil preizkusu alkoholiziranosti ali ugotavljanju prisotnosti mamil ali psihoaktivnih snovi. Sodišče prve stopnje pravilno in življenjsko logično zaključi, da tožnik ni pravočasno (skoraj po 6. urah od nesreče) naročil prijatelju D. naj pokliče policijo. Tožnik tudi ni storil, kar je v primeru nesreče potrebno, saj je zapustil kraj nesreče. Bistveni očitek sodišča prve stopnje, kateremu sledi tudi sodišče druge stopnje, pa je v tem, da po prihodu k bratu in očetu pol ure po nesreči ni poklical policije, kar bi lahko storil, glede na to, da je poklical A. in B. V celoti so neutemeljeni očitki tožnika, da policisti niso postopali v skladu s pravili in opravili preizkusa alkoholiziranosti, kar prepričljivo zavrne že sodišče prve stopnje. Po poteku 12 ur od nesreče so namreč rezultati preiskave alkoholiziranosti v času nesreče nezanesljivi.

Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje očita tožniku opustitev pravočasnega obvestila lastnika ograje o nastali škodi. Sodišče očita tožniku neposredovanje osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Sodišče druge stopnje se strinja, da od povzročitelja prometne nesreče ni mogoče takoj po nesreči pričakovati vedenja o (vseh) oškodovancih prometne nesreče in tudi ni mogoče zahtevati, da povzročitelj (vse) oškodovance takoj obvesti o nastali škodi. Sodišče prve stopnje pa pravilno zaključi, da bi tožnik v predmetni zadevi svojo pogodbeno obveznost obvestila o osebnih podatkih in podatkih o zavarovanju izpolnil s tem, da bi poklical policijo in njim sporočil te podatke.

Zmotna so tudi pritožbena zatrjevanja, da so posamezna določila pogodbenega zavarovanja v nasprotju z zakonom, kar ni dopustno. Res je, da v skladu z določili Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 83/04, 35/05, 69/05 in 108/05; v nadaljevanju ZVCP-1) tožnik glede na dejstvo, da je predmetna nesreča označena za nesrečo I. kategorije, ni bil dolžan poklicati policije (4. alineja drugega odstavka 135. člena ZVCP-1). Mora pa zavarovanec obvestiti policijo o prometni nesreči skladno z pogodbeno določbo zavarovanja AO-plus (B1), ki zahteva obvestitev policije o prometni nesreči v primeru utrpelih telesnih poškodb, za katere je odgovoren zavarovanec, ker sicer izgubi zavarovalne pravice. Taka pogodbena določba je povsem logična in razumljiva, saj zavarovalnica nima objektivnih možnosti dokazovati alkoholiziranosti zavarovanca v času prometne nesreče. Poleg tega za to ugotavljanje veljajo posebna pravila stroke, preiskava pa je tudi časovno omejena. Zato je zavarovancu s pogodbo naloženo tako ravnanje, da omogoči preiskavo oziroma možnost ugotavljanja alkoholiziranosti. V to ravnanje spada tudi dolžnost o obvestitvi policije, ki lahko nato na predpisan način ugotovi, ali ima voznik v organizmu alkohol (povzeto po sodbi II Ips 547/2002). Enaka stališča se pojavljajo tudi v drugih judikatih v sodni praksi (sklep II 21/2002, sklep II Ips 258/99) in tudi v teoriji (Ristin in drugi: Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem; Slovensko zavarovalno združenje, 2008, str. 70). Dolžnost obvestiti policijo v skladu z ZVCP je tako povezana s pristojnostmi policije, ki ob prometni nesreči zbira in zavaruje dokaze zaradi potreb kazenskega postopka in postopka o prekršku. Zavarovanec pa mora za svoje interese, temelječe na pogodbi, v primeru nastanka škodnega primera poskrbeti sam (sodba II Ips 328/2000). Neutemeljena so tako vsa pritožbena zatrjevanja, ki poskušajo pravnomočne zaključke prekrškovnega organa vključiti kot pravno relevantne v predmetni pravdni postopek.

Končno sta neutemeljeni tudi pritožbeni navedbi, da tožnik ni izpodbijal pogodbeno določene vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo, uživanjem mamil ali psihoaktivnih snovi, ker alkohola ni pil ter da ni kriv za neobvestilo policije, ker naj bi to dejansko storil. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo nesporna dejstva, da tožnik tekom postopka ni uveljavljal ekskulpacijskih pogodbenih razlogov (1. točka drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev), tožnik pa teh dejstev v pritožbi niti ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni dokazal utemeljenosti svoje terjatve, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).