Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, odloča tožena stranka o prošnji v tako imenovanem pospešenem postopku in ugotavlja le okoliščine, ki so za tako odločitev pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.12.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - UPB1), ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje; na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil pa mu je določila tridnevni rok od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavnem primeru. Strinjalo se je, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil, prav tako se je strinjalo, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje in da je torej podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena za zavrnitev prošnja za azil. Tudi po presoji prvostopnega sodišča tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi v smislu ZAzil. Ni namreč izkazal, da gre za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel probleme z Albanci, in sicer je omenil grožnje po mobilnem telefonu in v pismu s slikami, vse v albanskem jeziku. Na zaslišanju pa je tožnik na posebno vprašanje tožene stranke izpovedal, da v izvorni državi ni imel problemov zaradi rase, vere, narodnosti ali pripadnosti posebni družbeni skupini, prav tako pa ni bil izpostavljen mučenju ali nehumanemu ravnanju. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi oprla na aktualno poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji, iz katerega izhaja, da ne obstojajo nikakršne informacije, da policija in sodstvo ne bi opravljala svojega dela. Glede na navedeno je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožnikove tožbene navedbe.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi oprostitev sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov. Meni, da so bile kršitve postopka storjene že s tem, ker je organ odločal v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem je tožnikovo prošnjo za azil zavrnil, ker da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Poudarja, da veže organe odločanja načelo materialne resnice. Zato bi moral organ tudi v pospešenem postopku ugotoviti dejanski namen vloge in utemeljiti, zakaj prosilec dejansko ne potrebuje zaščite, pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 386/2002-2. Ali mu grozi preganjanje v njegovi izvorni državi je mogoče ugotoviti le ob izpeljavi celotnega postopka in zaslišanju prosilca ter skrbni proučitvi razmer v njegovi izvorni državi, tako razmer na splošno kot tudi osebnih okoliščin prosilca, in razmer, katerim bi bil podvržen v primeru vrnitve. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi pretirano poenostavilo tožnikovo konkretno situacijo in razloge, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo, pri tem pa ni upoštevalo resnosti groženj. Ne gre namreč le za nadlegovanje in šikane, ampak za ponavljajoče in stopnjujoče se grožnje s smrtjo. Ponovno poudarja, da je bil že izpostavljen resnim in ponavljajočim se grožnjam, da se ne more brez spremstva in oborožitve sprehajati po mestu, ker ga policija, na katero se je obrnil, ni sposobna zaščititi oziroma ni sposobna preprečiti ponavljanja in stopnjevanja groženj, kar je tožnik še posebej poudaril in obrazložil že na zaslišanju. Pripadniki albanske narodnosti so mu pred odhodom iz izvorne države večkrat in redno preko mobilnega telefona grozili z maščevanjem, grozili so, da ga bodo ubili oziroma, da bo plačal s krvjo. Prejel je tudi grozilno pismo z enako vsebino na naslov svojih staršev. Navedel je, da se je moral zaradi groženj s smrtjo umakniti iz V., kje je sicer živel s starši, na vikend v okolici V., ker v mestu ni bil več varen. Navaja tudi, da je moral biti vedno, kadar se je moral odpraviti v mesto, oborožen in v spremstvu petih prijateljev. To kaže na utemeljenost njegovega strahu. Makedonska policija, na katero se je obrnil po pomoč, ni storila popolnoma nič. O njegovi prijavi ni sestavila niti zapisnika oziroma poskušala preprečiti ponovitve groženj ali kako drugače zagotoviti varnosti. Meni, da preganjanje ni zgolj že obstoječe preganjanje, temveč tudi utemeljen strah pred bodočim preganjanjem, česar niti sodišče niti tožena stranka nista upoštevala. Niti iz sodbe sodišča niti iz odločbe tožene stranke ne izhaja, zakaj menita, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki ZAzila, zakaj so torej v izvorni državi razmere varne za prosilca. Konkretne objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v izvorno državo. Tudi če so sicer okoliščine v izvorni državi varne, za tožnika osebno niso varne, temveč je njegova vrnitev lahko usodna. Meni, da je treba to razlagati tudi v smislu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, bi njegova vrnitev v izvorno državo pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po 35. členu ZAzil se o prošnjah za azil lahko odloča v dveh vrstah postopkov, in sicer v rednem (1. odstavek 35. člena) in v tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Presojo o tem, v katerem postopku bo o prošnji odločeno, opravi organ, ki o prošnji odloča. To presojo pa opravi na podlagi tožnikove prošnje, njegovega zaslišanja, ki ga je treba opraviti v vsakem primeru, ter poznavanja drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v stvari sami, tako glede vsebine kot tudi glede vrste postopka.

V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je v tem primeru odločala v tako imenovanem pospešenem postopku. Glede na poročila o stanju v Republiki Makedoniji, ki jih je navedla tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in na katera se sklicuje tudi prvostopno sodišče, predvsem pa poročila ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji iz februarja 2004, je tožena stranka ugotovila, da je stanje v Republiki Makedoniji objektivno dovolj varno in da državni organi s pomočjo organov mednarodne skupnosti zagotavljajo dovolj varno življenje v Republiki Makedoniji. Iz teh poročil in iz tožnikove izjave, ko je na zaslišanju sam navedel, da v Makedoniji ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ter da ni bil nikoli izpostavljen mučenju ali nehumanemu ravnanju, je tožena stranka pravilno sklenila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje in da torej ni pogojev za izvedbo rednega azilnega postopka, ker je že iz teh okoliščin mogoče skleniti, da tožniku v izvorni državi tudi ob vrnitvi ne grozi preganjanje, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi.

Tožnikovega pavšalnega zatrjevanja, da je dobil več sporočil po mobilnem telefonu in eno pismo v albanskem jeziku, v katerem so mu Albanci grozili z maščevanjem, pa ni mogoče šteti za subjektivno utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, saj je iz podatkov in poročil, na katere se sklicujeta tožena stranka in prvostopno sodišče, mogoče skleniti, da v Makedoniji tako policija kot sodstvo opravljata svoje naloge in da torej ni verjetnosti, da tožniku v izvorni državi ne bo nudena zaščita s strani državnih organov v primeru nadaljevanja zatrjevanih groženj.

Tudi pritožbeno sodišče torej meni, da iz tožnikove prošnje za azil in iz njegovega zaslišanja ne izhajajo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na to, da je tožnikov strah pred preganjanjem v izvorni državi v primeru vrnitve vanjo utemeljen in da bi zato obstojali razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je odločala v tako imenovanem pospešenem postopku in na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, tožnikovo prošnjo za azil zavrnila.

Pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrača vse pritožbene ugovore kot neutemeljene. S tem ko je tožena stranka odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, ni kršila načela materialne resnice, saj je glede na razloge, ki jih je tožnik navedel za svoj pobeg iz izvorne države, ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v takem primeru, ko je že iz tožnikove vloge očitno, da mu matični državi ne grozi preganjanjem v smislu ZAzil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Ker je o oprostitvi plačila sodnih taks ugodno za tožnika odločilo že prvostopno sodišče in njegova odločitev velja tudi za pritožbeni postopek, pritožbeno sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni odločalo.