Jedro

Na podlagi ustavnih določil imajo tujci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v načelu enake pravice iz delovnega razmerja in socialne varnosti kot državljani Republike Slovenije - torej po določbah ZTPDR, ZPIZ, zakona o delovnih razmerjih in drugih predpisov - z izjemami, ki jih določajo posebni predpisi. Tak poseben predpis je ZZT, ki določa pogoje, pod katerimi lahko tujec dela v Republiki Sloveniji. Ker ta zakon določa posebne pogoje, ki so deloma drugačni od pogojev, ki so določeni v ZTPDR, zakonu o delovnih razmerjih in drugih predpisih, je ta pravna norma poseben (specialen) pravni predpis, ki ga je kot primarni pravni vir uporabiti takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje takšnega pravnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja veljavnosti osebnega delovnega dovoljenja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu plačati plačo z obrestmi in prispevke za socialno zavarovanje. Ugotovilo je, da je tožniku dne 19.10.1993 poteklo osebno delovno dovoljenje in da so neglede na to, da je invalid III. kategorije, dani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 16. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, v nadaljevanju: ZZT).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo z utemeljitvijo, da je 19.10.1993 potekla veljavnost osebnega delovnega dovoljenja in da tožnik novega delovnega dovoljenja ni pridobil. Zaradi določbe 3. člena ZZT kot tujec brez delovnega dovoljenja ne sme skleniti delovnega razmerja. ZZT je poseben predpis, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati tujci za sklenitev delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku. Navajala je, da sta nižji sodišči materialno pravo zmotno uporabili in da sta kršili predvsem 13., 14. in 52. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), 48. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in 139. ter 141. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, v nadaljevanju: ZPIZ). S 14.9.1993 je bil tožnik uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in zato uživa posebno varstvo po 48. členu ZTPDR. Ker je prava neuk, bi morala tožena stranka sama poskrbeti za novo delovno dovoljenje oziroma za njegovo podaljšanje.

Po 13. členu URS imajo tujci enake pravice kot državljani Republike Slovenije, razen tistih, ki jih imajo po ustavi in zakonu samo državljani Republike Slovenije. V ZTPDR in ZPIZ ni nikjer določeno, da tožnik kot tujec nima pravic iz 48. člena ZTPDR in 139. in 141. člena ZPIZ. Iz določb 14. in 52. člena URS ne izhaja, da so pravice iz invalidskega zavarovanja odvisne od državljanstva.

Zaradi vsebine navedenih določb URS je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je ZZT poseben predpis. Prav obratno, v razmerju do tega zakona sta ZTPDR in ZPIZ posebna predpisa, kar pomeni, da tožniku kot invalidu delovno razmerje ne bi smelo prenehati.

Pri odločanju bi bilo treba tudi upoštevati, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega je tožnik postal invalid, prišlo pred osamosvojitvijo Slovenije.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz določb URS (npr. iz prvega odstavka 3. člena, drugega odstavka 5. člena) izhaja, da pravni sistem Republike Slovenije velja, zavezuje in daje pravice v načelu le njenim državljanom. Tujci imajo pravice le v obsegu, ki je določen v 13. členu URS, torej imajo v skladu z mednarodnimi pogodbami pravice, ki so zagotovljene z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. V 79. členu URS je določeno, da imajo v Sloveniji zaposleni tujci in člani njihovih družin posebne pravice, določene z zakonom. Na podlagi teh ustavnih določil imajo tujci, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v načelu enake pravice iz delovnega razmerja in socialne varnosti kot državljani Republike Slovenije - torej po določbah ZTPDR, ZPIZ, zakona o delovnih razmerjih in drugih predpisov - z izjemami, ki jih določajo posebni predpisi. Tak poseben predpis je ZZT, ki določa pogoje, pod katerimi lahko tujec dela v Republiki Sloveniji. Ker ta zakon določa posebne pogoje, ki so deloma drugačni od pogojev, ki so določeni v ZTPDR, zakonu o delovnih razmerjih in drugih predpisih, je ta pravna norma poseben (specialen) pravni predpis, ki ga je kot primarni pravni vir uporabiti takrat, ko tujec sklepa delovno razmerje ali ko se ugotavlja, ali so dani pogoji za prenehanje takšnega pravnega razmerja.

Bistveni pogoj, da tujec lahko sklene delovno razmerje je, da pridobi delovno dovoljenje (delovno dovoljenje na vlogo delodajalca, ali osebno delovno dovoljenje, prvi odstavek 6. člena ZZT). Zakon določa, da je nična pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja (drugi odstavek 3. člena). Enak pravni učinek kot je pridobitev delovnega dovoljenja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ima za prenehanje delovnega razmerja prenehanje delovnega dovoljenja. V takšnem primeru na podlagi 16. člena ZZT delavcu - tujcu preneha delovno razmerje z dnem prenehanja delovnega dovoljenja.

Iz navedenih ustavnih načel, posebnosti vsebine, ki jo glede na ZTPDR in druge delovnopravne in socialnopravne predpise ureja ZZT in zaradi veljavnosti ZZT za posebno skupino oseb, torej za tujce, ne more biti dvoma, da je ZZT v razmerju do drugih predpisov, ki jih navaja revident, poseben (specialni) predpis. Zato ni mogoče sprejeti navedb v reviziji, da bi bilo v tem sporu za odločitev v prvi vrsti treba uporabiti določbe 48. člena ZTPDR ter 139. in 141. člena ZPIZ. Za odločitev je bistveno dejstvo, ki med strankama ni sporno, da je tožniku dne 19.10.1993 poteklo osebno delovno dovoljenje. Od takrat dalje, neglede na njegovo invalidnost, več ne more biti v delovnem razmerju. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj je invalidnost nastala, ker ima tožnik položaj tujca in ker zanj za prenehanje njegovega delovnega razmerja v prvi vrsti veljajo določbe ZZT, predvsem 16. člen v zvezi s prvo alineo 13. člena.

ZZT delodajalcev ne zavezuje, da bi morali pridobiti delovno dovoljenje na podlagi njihove vloge. Ker tožena stranka k takšnemu dejanju ni zavezana po ZZT, revidentova trditev, da je prava neuk in da bi zato morala tožena stranka pridobiti delovno dovoljenje, ne more biti pomembna za odločitev v tem sporu.

Kot tujec bi tožnik imel tudi pravice po 48. členu ZTPDR in po 139. in 141. členu ZPIZ, če bi mu delovno razmerje prenehalo zaradi drugih razlogov, ne pa zaradi prenehanja veljavnosti delovnega dovoljena.

Obrazloženo kaže, da v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.