Jedro

Vprašanje, kakšno voljo in na kakšen način je izrazil udeleženec v pravnem prometu, je dejansko vprašanje. Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pa je, ali je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, ko je sploh ugotavljalo, na kakšen način je bila volja izražena. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa mora sodišče napraviti še konkluzijo in odločiti, kako to dejansko stanje vpliva na utemeljenost zahtevka. Konkluzija pomeni uporabo materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti drugi toženki stroške odgovora na revizijo v znesku 475.200 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku zoper prvo toženko na plačilo zneska 79.518.571 SIT, zavrnilo pa je zahtevek zoper drugo toženko na solidarno plačilo zneska 71.566.713 SIT. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del in takšno prvostopenjsko sodbo potrdilo. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila poslana drugi toženki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Druga toženka je na revizijo odgovorila in predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrne. Navaja, da se revident sicer sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, po vsebini pa uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva povrnitev stroškov za odgovor na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revident sicer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, to pa utemeljuje z navedbo, da so sodišča napačno štela, da pro memoria z dne 22.4.1999, ki je pravdne stranke niso podpisale, in spremljajoči ustni dogovori, ne predstavljajo pristopa druge toženke k dolgu prve toženke. Nasprotuje predvsem ugotovitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da volja druge toženke glede pristopa k dolgu ni bila (dovolj) jasno izražena, da bi zanjo že ustvarjala obveznosti.

Vprašanje, kakšno voljo in na kakšen način je izrazil udeleženec v pravnem prometu, je dejansko vprašanje. V ugotovitve glede teh dejstev revizijsko sodišče ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pa je, ali je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, ko je sploh ugotavljalo, na kakšen način je bila volja izražena. Revident sicer ne zatrjuje, da bi sodišči prve in druge stopnje glede tega vprašanja kršili materialno pravo, vendar je moralo revizijsko sodišče glede na določbo 371. člena ZPP to preveriti po uradni dolžnosti. Zaradi jasnosti revizijsko sodišče poudarja, da glede na navedbe strank ne gre za vprašanje, kakšna je bila resnična volja druge toženke, ampak (še)le, kakšna volja je bila izražena. Odločitev sodišča ne temelji na morebitni okoliščini, da je katera od strank izjavila nekaj drugega, kot je v resnici hotela, ampak se v okviru navedb pravdnih strank ukvarja z vprašanjem, kaj in na kakšen način sta stranki, v tem primeru predvsem druga toženka, v resnici izjavili. Spor torej v tej točki ne zastavlja težkega materialnopravnega vprašanja, ali naj za presojo medsebojnih obveznosti pravdnih strank obvelja teorija izjave ali teorija (morebiti drugačne) resnične volje.

Preden se je lotilo presoje pravnega vprašanja o tem, ali je sodišče imelo podlago, da je ugotavljalo, kakšna volja je bila izražena in na kakšen način, pa se je moralo revizijsko sodišče opredeliti še do vprašanja, katero pravo naj se uporabi za presojo razmerja med pravdnimi strankami. Glede na to, da imajo stranke sedeže na območju različnih držav, gre namreč za razmerje z mednarodnim elementom, glede katerega konkurirata dva pravna reda: pravni red Republike Slovenije in pravni red Republike Hrvaške. Sodišči sta uporabili kar pravo Republike Slovenije (ZOR), ne da bi to posebej utemeljili.

Sporno razmerje s prvo toženko izvira iz prodajne pogodbe, sporna podlaga za razmerje z drugo toženko pa je pogodba o pristopu k dolgu. Za prodajno pogodbo je značilna izpolnitev izročitev stvari, ki je predmet prodaje (454. člen ZOR). Glede na to se po določbi 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - Uradni list RS, št. 56/99) šteje, da je razmerje iz prodajne pogodbe najtesneje povezano s pravom Republike Hrvaške, v kateri ima prva toženka sedež. Po isti določbi ZMZPP se torej za razmerje med tožečo stranko in prvo toženko uporabi pravo Republike Hrvaške. Pri pogodbi o pristopu k dolgu pa gre za akcesorni pravni posel. Tudi za razmerje med tožečo stranko in drugo toženko se torej po določbi 27. člena ZMZPP uporabi pravo Republike Hrvaške. Ko je ugotovilo, da bi morali sodišče prve in druge stopnje uporabiti tuje materialno pravo, se je moralo revizijsko sodišče vprašati še, ali se tuje pravo v postopku obnaša kot pravo ali morda kot dejstvo. Revizijsko sodišče pritrjuje teoriji, ki zaradi okoliščine, da se tuje pravo uporabi na podlagi domačih kolizijskih norm (ZMZPP), daje tudi tujemu pravu - kolikor gre za dovoljenost revizije in za obseg revizijskega preizkusa - značaj materialnega prava (gl. npr. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 357).

Vprašanje nastanka pogodbene obveznosti v hrvaškem pravnem redu ureja Zakon o obveznim odnosima (Narodne novine št. 53/91 - ZOO). Glede na določbo 26. člena ZOO je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Člen 28 pa določa, da se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, ali obstaja. Po določbi prvega odstavka 69. člena ZOO se pogodbene stranke lahko dogovorijo, da je posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe, drugi odstavek 70. člena ZOO pa določa, da pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, nima pravnega učinka, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. (Določbe 26. in 28. člena ter 69. in 70. člena ZOO so dobesedno enake ustreznim določbam 26. in 28. ter 69. in 70. člena ZOR). Sodišče prve in sodišče druge stopnje sta torej materialno pravo pravilno uporabili, ko sta ugotavljali, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili o tem, naj ustni dogovori veljajo šele potem, ko bo izpolnjena posebna oblika in pa, kakšno voljo in na kakšen način je sploh izjavila druga tožena stranka.

Kot je bilo že obrazloženo, te ugotovitve predstavljajo (pravno relevantno) dejansko podlago odločitve, v katero revizijsko sodišče ne more posegati. Ker se v tem delu presoja sodišč giblje na meji med revizibilnim pravnim in nerevizibilnim dejanskim, revizijsko sodišče še pojasnjuje, da sta morali sodišči na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napraviti še konkluzijo in odločiti, kako tako ugotovljeno dejstvo vpliva na utemeljenost zahtevka. Konkluzija pomeni uporabo materialnega prava. Tudi tega dela uporabe materialnega prava revident ne napada, sodišče samo pa je ob preizkusu po določbi 371. člena ZPP ugotovilo, da je bilo tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno. Če volja druge tožene stranke ni bila izjavljena v dogovorjeni obliki in na način, iz katerega bi se dalo zanesljivo sklepati, da obstoji (dejanska ugotovitev), je pravno pravilen sklep, da veljavna pogodba o pristopu k dolgu ni bila sklenjena.

Glede na to, da revident uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče pa je ugotovilo, da je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Znesek 475.200 SIT predstavlja stroške zastopanja druge toženke v revizijskem postopku.