Jedro

Dolžnik je sicer zatrjeval tudi taka dejstva, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev zahtevka, za zatrjevana dejstva pa dejansko ni predlagal prav nobenih dokazov. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov ugovor potrebno šteti za neobrazložen in s tem tudi neutemeljen.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine z dne 2.3.2005, potem, ko je ugotovilo, da je ta neutemeljen.

Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik in predlaga njegovo razveljavitev. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dejstev, navedenih v njegovem ugovoru. Zato tudi ugotovitev, da ugovor ni obrazložen in da so njegove navedbe pavšalne ni pravilna. Sam meni nasprotno in zato zahteva, da zadevo v celoti ponovno prouči še Višje sodišče v K. ter razsodi v korist dolžnika in ga v celoti oprosti namišljenega dolga v višini 1.189.920,00 SIT.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena in z 2. odst. 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po določbah 2. odst. 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen, tak pa je le, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predloži dokaze v potrditev zatrjevanih dejstev. Pri tem pa morajo biti zatrjevana dejstva take narave, da imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Da so v konkretnem ugovoru navedena dejstva zgolj pavšalna, saj niso z ničemer dokazno podprta se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz dolžnikovih ugovornih navedb ne izhaja, da bi ta zatrjeval, da med strankama ni obstajalo poslovno razmerje. Njegove trditve je razumeti le, da so bili dogovori med strankama drugačni; da je upniku prepovedal objavo reklame njegovih plovil, česar pa ta ni upošteval; da se je zavezal, da bo zanj brezplačno oglaševal eno leto; da je med njima obstajal dogovor o sklenitvi pisne pogodbe, do katere pa po upnikovi krivdi ni prišlo ipd.. To pa dejansko pomeni, da je dolžnik sicer zatrjeval tudi taka dejstva, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev zahtevka, za zatrjevana dejstva pa dejansko ni predlagal prav nobenih dokazov. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegov ugovor potrebno šteti za neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Tak ugovor pa je potrebno v skladu z določilom 5. odst. 62. člena ZIZ zavrniti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.