Jedro

Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi 413. in 416. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka z dne 14. 10. 2024 in ga oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper tako odločitev se je pritožil obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 22., 29., 31. člena Ustave RS in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlagal je, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni in dopusti obnovo pravnomočno zaključenega kazenskega postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je bil Bojan Vodopivc s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 342/2000 z dne 14.9. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 3/2002 z dne 21. 6. 2002 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS), opr. št. I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006 in sklepoma VSRS o popravi, opr. št. I Ips 27210/2015 z dne 13. 11. 2018 in z dne 28. 5. 2019, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, za kar mu je bila pravnomočno izrečena enotna kazen šest mesecev zapora. Obsojenec je tudi v preteklosti že vlagal zahteve za obnovo postopka, ki so bile zavržene, v nadaljevanju vložene zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločitve višjega sodišča pa zavrnjene.

5.Obsojenec je v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka z dne 14.10.2024 navedel, da mu je bila v celoti kršena pravica do obrambe. VSRS je namreč s sodbo iz leta 2006 spremenilo pravno kvalifikacijo iz tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ v zvezi s 25. čl. KZ, v kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, o tem pa ga ni obvestilo, zato je bila izdana sodba presenečenja. Skliceval se je na prakso Sodišča EU (SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), med drugim na zadevo BK, C-175/22, z dne 9.11.2023, na direktivo 2012/13/EU ter prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS). V zadevi Up-1702/22-10 z dne 14.3.2024 je namreč USRS zaključilo, da je, ob upoštevanju zahtev prava Evropske unije, pravico do obrambe treba razumeti tako, da vključuje pravico obdolženca, da je pravočasno obveščen o tem, ali namerava sodišče uporabiti drugačno pravno kvalifikacijo očitanih dejanj, kot jo je tožilstvo. Ni namreč izključeno, da bo obdolženec, potem ko bo seznanjen s predvideno novo opredelitvijo, svojo obrambo organiziral drugače. Ker je VSRS spremenilo pravno kvalifikacijo očitanega mu kaznivega dejanja, ne da bi ga o tem predhodno obvestilo, je po njegovem mnenju prišlo do kršitve 29. člena USRS, zato je potrebno ugoditi predlogu za obnovo postopka, saj je podan razlog za obnovo postopka po 416. členu ZKP.

6.Za obnovo postopka na podlagi 416. člena se ne zahteva obstoj kakšnega od obnovitvenih razlogov iz 410. člena; zadostuje, da je bila obsodilna sodba sprejeta na podlagi predpisa, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo. Obnova je seveda dopustna tudi, če je ustavno sodišče razveljavilo ali odpravilo samo del predpisa; bistveno je, da je razveljavilo ali odpravilo določbo, na katero se opira obsodilna sodba.¹ Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v točki 5 izpodbijanega sklepa povsem pravilno in v ničemer pomanjkljivo zaključilo, da je s pritožbeno izpostavljeno odločbo Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024 USRS razveljavilo sodbo VSRS in zadevo vrnilo v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa (ali dela predpisa), na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Ker torej USRS ni razveljavilo ali odpravilo predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ni pogojev za vložitev zahteve za spremembo pravnomočne sodbe po 416. členu ZKP.

7.Ob tem, ko zagovornik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponovi svoja stališča, ki jih je navedel že v predlogu za obnovo postopka, tako v pritožbenem postopku ne more uspeti. Pri tem zatrjuje kršitev 8. točke prve odst. 371. čl ZKP, česar niti ne konkretizira in se pritožbeno sodišče do teh navedb niti ne more opredeliti (kateri dokaz naj bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic). Nikakor pa ne drži, da naj bi bil izpodbijani sklep pomanjkljiv in da nima nobenih razlogov o tem, da mu ni bilo omogočena obramba po spremenjeni pravni kvalifikaciji, kar naj bi bil razlog za obnovo postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, zakaj ni podanih razlogov za obnovo postopka po 416. členu ZKP. Tako ni prišlo do kršitve iz 11. točke 371. člena ZKP. Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so torej pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa.

8.Predlog za obnovo postopka je dopusten zgolj, če so podane vse predpostavke. Če te manjkajo, sodišče predlog zavrže. Sodišče prve stopnje je zahtevo obsojenca, v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP pravilno zavrglo, saj niso podani zakonski pogoji za obnovo postopka.

9.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10.Skladno s 1. odstavkom 98. člena ZKP je pritožbeno sodišče, glede na dejstvo, da je obsojenec z družino prejemnik denarne socialne pomoči, presodilo, da bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje, zato ga je oprostilo plačila takse za predmetni pritožbeni postopek.

-------------------------------

1Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (3. knjiga), Ljubljana: GV Založba, 2023, str. 66.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 410, 413, 416

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.