Jedro

Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker teče postopek za izgon ali za izročitev). Izpodbijani sklep tožene stranke je zato treba obravnavati z vidika ZAzil in določila 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode), ki odgovarja določilu 5. člena MKVČP, in ne z vidika določila 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Tožena stranka pa mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Če torej tožena stranka ne izreče najmilejšega ukrep po določilu 2. odstavka 27. člena Zazil, mora zaradi določila 1. in 2. odstavka 27. člena ZAzil in 3. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave na kratko utemeljiti, zakaj meni, da milejši ukrep ne bi mogel doseči istega cilja. Tožnik je v upravnem postopku predlagal izvedbo dokaza, ki je pravno relevanten in zato pomemben z vidika ugotavljanja, ali je potrebno omejiti gibanje oziroma prostost tožniku (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil). Tožena stranka ni izvedla tega dokaza, čeprav bi ga morala tudi v primeru, če načeloma verjame, da na policijski postaji v kraju A. v vsakem primeru upoštevajo določbe ZAzil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. ..... z dne 13. 4. 2007 odpravi. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano sklepom je tožena stranka na podlagi 1. in 3. alineje 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil tožniku odločila, da se tožniku (roj. v B.) omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 12. 4. 2007 od 13.20 ure do dne 12. 7. 2007 do 13.20 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pravi, da je tožnik dne 12. 4. 2007 vložil prošnjo za priznanje azila. Tožena stranka pravi, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o omejitvi gibanja prosilcev za azil, ker zakonska določba ni kogentne narave.

Sklicuje se na dokumentacijo upravne zadeve (depeša PP iz A. z dne 3. 4. 2007, plačilni nalog št... z dne 3. 4. 2007, dopis Centra za tujce Postojna št... z dne 10. 4. 2007 in na lastnoročno izjavo prosilca z dne 6. 4. 2007), iz česar izhaja, da je prosilec dne 3. 4. 2007 ilegalno, s tovornim vozilom, prispel v A., kjer se je s taksijem odpeljal do svojega strica A.A., ki prosilca zaradi dejstva, da je ta vstopil na ozemlje Republike Republike Slovenije ilegalno, ni hotel sprejeti in ga je odpeljal na PP v A.. Zaradi ilegalnega prestopa državne meje je bila prosilcu dne 3. 4. 2007 izrečena globa v višini 41,73 evra, nato pa je bil istega dne z namenom prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije, s sklepom nastanjen v Center za tujce, kjer je dne 5. 4. 2007, po dveh dneh bivanja, napisal lastnoročno izjavo, iz katere izhaja, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Prosilec je pri formalnem sprejemu prošnje za azil dne 12. 4. 2007 navedel, je želel priti v Slovenijo k stricu in se "prijaviti za azil". Stric ga ni hotel sprejeti, rekel mu je, da mora takoj zaprositi za azil, zato je odšel na policijo. Nekaj ur je spal, nato pa so odšli na policijo. Kot je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve, ki se nanaša na obravnavo prosilca pri PP v A., prosilec na policijski postaji ni zaprosil za azil, temveč je to storil po tem, ko je bil z namenom prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije že 2 dni nastanjen v Centru za tujce. Prosilec je pri podaji prošnje za azil dne 12. 4. 2007 na izrecno vprašanje sicer navedel, da je pri obravnavi na PP v A. izrazil namen vložitve prošnje za azil in da lahko to potrdi tudi njegov stric, ki je bil z njim. Vendar je tožena stranka je v zvezi z navedenim mnenja, da bi policisti PP v A., v primeru, da bi prosilec pri PP v A. dejansko zaprosil za azil ravnal v skladu z določbami ZAzil in ga tudi ne bi oglobili zaradi kršitev Zakona o prekrških. Ker iz uradnih dokumentov izhaja, da je prosilec za azil zaprosil šele v času bivanja v Centru za tujce in ne že med obravnavo pri PP v A., pristojni organ prosilčevega pojasnila v zvezi z dogajanjem na PP v A., ne more šteti kot verodostojnega.

Tožena stranka pravi, da lahko prosilcu za azil v skladu s tretjo alinejo 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu omeji gibanje že na podlagi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena Zakona o azilu. Na koncu tožena stranka pravi, da je odločbo oprla na prvo in tretjo alinejo prvega odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s peto alinejo 1. odstavka 36. člena.

V tožbi tožnik pravi, da pri podaji prošnje za azil pred prihodom v Republiko Slovenijo ni ničesar vedel o azilnem postopku, razen tega, da se v Sloveniji lahko zaprosi za azil. Z namenom, da bi mu pri prijavi za azil pomagal stric, se je najprej namenil k njemu, kasneje (a še isti dan!) pa sta se skupaj odpravila na policijsko postajo. Stric tožeče stranke je bil prisoten na policijski postaji, kjer je pomagal celo s prevajanjem in bi zato nedvomno lahko potrdil izjavo tožeče stranke. Čeprav v policijski depeši ni navedeno, da je zaprosil za azil že na policijski postaji, je iz vsega, kar je tožeča stranka povedala pri podaji vloge, razvidno, da je bil namen prijave na policijski postaji ta, da zaprosi za azil. Navajanje kot na primer: "stric je bil z mano in sem rekel, da hočem zaprositi za azil. Rekel sem, da se ne smem vrniti in sem rekel za azil. Vprašali so me kako sem prišel" ter ponavljanje, "da je bolje da me tukaj ubijate, kot da me vrnete, jaz hočem azil /.../," kaže na to, da je tožeča stranka razloge za zapustitev matične države (preganjanje zaradi romske narodnosti) navedla že na policijski postaji in da bi tamkajšnja pristojna oseba - tudi če tožeča stranka ne bi uporabila izrecne besede "azil" - morala sklepati, kaj je namen prijave. S tem je prišlo do prve nepravilnosti. Tožeči stranki je bil izdan plačilni nalog, po tem pa so jo nastanili v Center za tujce, namesto, kot to zahteva ZAzil, v Azilni dom v Ljubljani. Nadalje tožnik pravi, da iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni jasno, kaj točno naj bi tožena štela za zavajanje ali zlorabo postopka. Če misli tožena stranka na "dvodnevno zamudo" z lastnoročno izjavo, tožeča stranka pripominja, da v konkretnem primeru ni prišlo do zamude iz dveh razlogov. Prvič, ker se je sam, še isti dan, ko je vstopil v Slovenijo, zglasil na policijski postaji, kjer je zaprosil za azil in drugič, ker najkrajši možni čas, v katerem mora prosilec zaprositi za azil v skladu z 8. členom ZAzil, ne pomeni nujno tudi istega dne, kar nedvoumno potrjuje tudi sodba Ustavnega sodišča opr. št. Up 1229/06 z dne 7. 2. 2007. Da pa je lastnoročno izjavo tožeča stranka napisala šele po dveh dneh bivanja v Postojni, se da pojasniti tudi s tem, da je predvidevala, da je bil iz izjave na policijski postaji razvidno, da v Sloveniji zaproša za azil in šele po soočenju z ostalimi prosilci za azil in tujci v Centru za tujce ji je bilo pojasnjeno, da je potrebno napisati še lastnoročno izjavo, kateri bo sledila formalna podlaga vloge, in da bo šele po vseh teh formalnostih prosilec za azil, do takrat pa le tujec. Ukrep omejitve gibanja je po mnenju tožnika nesorazmeren tudi zato, ker se je tožena stranka odločila za najstrožjo obliko omejitve gibanja (upoštevajoč prostor na katerega je gibanje omejeno - Center za tujce, ki je v bistvu pripor), saj bi tožena stranka namen lahko dosegla z milejšimi ukrepi, kot so navedeni v smernicah Visokega Komisariata Združenih narodov za begunce o omejevanju gibanja prosilcem za azil. Smernice določajo, da je omejitev gibanja dopustna le kot subsidiaren ukrep, če namena ni mogoče zagotoviti z alternativnimi ukrepi, ko so na primer obveznost rednega javljanja prosilca za azil pri pristojnem organu, če je oseba nastanjena zunaj nastanitvenega centra - Azilnega doma oziroma z nastanitvijo v Azilnem domu, vendar z omejenim in v naprej dogovorjenim terminom morebitne odsotnosti iz takšnega centra. Smernice navajajo tudi možnost uporabe instituta garanta in druge ukrepe, ki so milejši in sorazmerni želenemu cilju. Poleg tega pa takšen način upošteva dolžnost prosilca za azil, da tekom postopka sodeluje s pristojnim organom. Tudi ZAzil pozna več možnosti glede omejitve gibanja: od prepovedi gibanja izven določenega območja, prepovedi gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave in prepovedi gibanja izven mejnega prehoda, če tam obstajajo možnosti za nastanitev. Tožnik pripominja, da ima tožena stranka na razpolago več možnosti, odloča pa po prostem preudarku. Ker tožena stranka ni utemeljila, zakaj je sprejela strožji ukrep omejitve gibanja po 2. alineji 2. ostavka v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZAzil (omenjeno je le, da ima tožena pooblastilo za odločanje po prostem preudarku), je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva tudi v tem smislu. Tožnik pravi, da v tem smislu ne gre samo za pomanjkljivosti v smislu 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (načelo zakonitosti) temveč tudi z vidika 3. odstavka 15. člena Ustave. Tožnik je prepričan, da bi tudi zanj (kot je bila praksa v zadnjih mesecih pri drugih prosilcih za azil) tožena stranka lahko po prostem preudarku odločila tako, da se mu gibanje omeji na območje celotnega Azilnega doma, namesto da ga neutemeljeno obravnava drugače kot ostale prosilce za azil v enaki situaciji. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu na koncu obrazložitve pravi, da je odločitev oprla na 1. in 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil, vendar se obrazložitev izpodbijane odločbe v nobenem elementu ne nanaša na razlog iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, ampak tožena stranka utemeljuje izpodbijano odločitev izključno z razlogom iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z določilom 5. alineje 36. člena ZAzil. Tudi iz odgovora na tožbo, kjer tožena stranka pojasnjuje in odgovarja na tožbeni ugovor, po katerem iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bilo razvidno, zakaj tožnik zlorablja postopek, izhaja, da je tožena stranka odločitev oprla na določilo 1. 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 5. alineje 36. člena ZAzil. Določilo 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil pravi, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, pri čemer se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje, če je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji (sodba z dne 11. 7. 2006, odst. 44) izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP, Uradni list RS, št. 33/94), ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju (Slovenije), ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP; iz citirane sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je konkretna pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti in osebne varnosti določilo 5(1)(f) člena MKVČP. Gre za določilo, ki pravi, da ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v primeru in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom, ko gre za zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, kot je šlo v zadevi Saadi proti veliki Britaniji, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker teče postopek za izgon ali za izročitev). Iz tega sledi, da je izpodbijani sklep tožene stranke treba obravnavati z vidika ZAzil in določila 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode), ki odgovarja določilu 5. člena MKVČP, in ne z vidika določila 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Obstaja pa pomembna razlika med varstvom pravice do prostosti po 5 (1)(f) členu MKVČP in po 19. členu Ustave. V sodbi v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da pri posegu v omenjeno pravico ni potrebno, da bi nacionalno sodišče odločitev upravnega organa presojalo prek testa nujnosti oziroma načela sorazmernosti, ki po pravu MKVČP pomeni razumno tehtanje med javnim interesom in pravicami osebe, ki mu je omejena prostost, ampak je potrebno tak ukrep presojati samo z vidika tega, ali je mogoče predmetni ukrep šteti kot normalni sestavni del postopka, v katerem se ugotavlja, ali ima oseba pravico bivanja v državi in da ukrep ne sme biti kako drugače arbitraren, na primer kar zadeva njegovo trajanja (test arbitrarnosti). V zvezi s tem pa je po Ustavi RS postavljen višji standard, saj iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da sicer tožena stranka ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi, ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani; v tem delu zakonska določba res ni kogentne narave, kot trdi tožena stranka. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka pa mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja (prva alineja), milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave (2. alineja), in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Če torej tožena stranka ne izreče najmilejšega ukrep po določilu 2. odstavka 27. člena Zazil, mora zaradi določila 1. in 2. odstavka 27. člena ZAzil in 3. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave na kratko utemeljiti, zakaj meni, da milejši ukrep ne bi mogel doseči istega cilja.

V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit iz dveh razlogov. V obravnavani zadevi se ni zgodilo, da bi tožnika prijela policija, ko se je le-ta nezakonito nahajal v Sloveniji, ampak je po opisu dogodkov iz vloge za azil in tudi na podlagi zaslišanja na sodišču dovolj prepričljiva utemeljitev tožnika, da je v Slovenijo odšel za to, da bi se zavaroval pred dogodki na Kosovu. V zvezi z določilom 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil in 5. alineje 36. člena ZAzil ni potrebno, da oseba že v izvorni državi ve, da lahko v Sloveniji ali v drugi evropski državi zaprosi za azil, ampak je pomembno, da pravi, da je iz izvorne države pobegnila, ker je bila tam ogrožena. Dovolj razumno je, da se je tožnik iz nevednosti, zaradi iskanja pomoči pri sorodniku in glede na to, da je v Slovenijo prišel ponoči, najprej odpravil k stricu. Pomembno je tudi, da se je dovolj hitro, že naslednji dan dopoldne ob 10.00 uri, odpravil na policijo, glede na to, da mu je stric povedal, da ne sme biti nezakonito pri njem v stanovanju, ampak da se mora prijaviti na policiji. Tako v vlogi za azil kot na zaslišanju ni navedel, da ga je stric prisilil, da je odšel na policijsko postajo, ampak je tja odšel brez prisile. Ker se je tožnik prostovoljno odpravil na policijo, v razumno hitrem času potem, ko je prišel v Slovenijo, sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da tožnik na policijski postaji ni izrazil namere za azil, saj tožena stranka ni podala nobene logične razlage, zakaj bi tožnik iz kakšnega drugega razloga, kot zaradi iskanja zaščite, sam odšel na policijsko postajo; tožena stranka se sicer opira na zapisnik Policijske postaje v kraju A. z dne 3. 4. 2007, češ da iz tega zapisnika ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za azil, vendar je ta zapisnik, ki ga je tožena stranka predložila v postopku, brez podpisa in žiga in zgolj natipkan list papirja. Sodišče je na zaslišanju vpogledalo v zapisnik z dne 3. 4. 2007, na katerega se je sklicevala tožena stranka na zaslišanju, in ga je primerjalo z zapisnikom, ki je v spisu, in sta identična. Razgovor oziroma postopek na policijski postaji, kjer je tožnikov stric prevajal, pa je potekal približno 4 ure, kar govori za to, da je tožnik imel dejansko dovolj časa, da je omenil tudi razlog za prebeg iz Kosova in potrebo po zaščiti. Poleg tega je tožnik že ob podaji vloge za azil navedel, da ga je na policijsko postajo spremljal stric, ki naj bi tudi prevajal pogovor na policiji, in da stric, za katerega je tožnik v postopku podal osebne podatke in naslov bivanja, lahko potrdi tožnikovo navedbo, da je že na policiji izrazil namero zaprositi za azil. To pomeni, da je tožnik že v upravnem postopku predlagal izvedbo dokaza, ki je pravno relevanten in zato pomemben z vidika ugotavljanja, ali je potrebno omejiti gibanje oziroma prostost tožniku (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil). Tožena stranka ni izvedla tega dokaza, čeprav bi ga morala tudi v primeru, če tožena stranka načeloma verjame, da na policijski postaji v A. v vsakem primeru upoštevajo določbe ZAzil. V tem smislu torej tožena stranka ni spoštovala pravil postopka po ZUP (146. člen v zvezi z določilom 23. člena ZAzil), in je zato oprla sklep na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil), ki je po ugotovitvi sodišča tudi nepravilno ugotovljeno. Po oceni sodišča je tožnik na zaslišanju pred sodiščem na verodostojen način pojasnil specifične okoliščine njegovega prihoda v Slovenijo in dogajanja na policijski postaji, zato je sodišče dalo večjo težo njegovi argumentaciji, kot pa argumentaciji tožene stranke. To je zadosten razlog, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, saj ker je tožnik izrazil namero prositi za azil že na policijski postaji, odpade podlaga iz 5. alineje 6. člena ZAzil, kot jo je argumentirala in uporabila tožena stranka, na drugi podlagi pa tožena stranka ni oprla izpodbijanega sklepa. Kljub temu pa sodišče pripominja, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zaradi tega, ker bi v sklepu morala tožena stranka na kratko navesti, zakaj milejši ukrep - omejitev gibanja oziroma pravice do prostosti v Azilnem domu ali znotraj določenega območja ne bi mogel doseči zakonitega cilja, ki mu ukrep sicer sledi. Tudi tožena stranka namreč v odgovoru priznava, da je v zadnjih mesecih v dveh primerih omejila gibanje prosilcem za azil na območje azilnega doma, v več kot dvajsetih primerih pa je omejila gibanje na Center za tujce v Postojni.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (2. odstavek 39. člena ZAzil v zvezi z določilom 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.