Jedro

Revident mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Navedenega standarda pa revidentka ni izpolnila z zatrjevanjem kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne da bi hkrati opredelila pravno vprašanje in njegovo pomembnost po vsebini obravnavane zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 24. 10. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da zaradi nezakonitega obravnavanja in kršitve 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave ter Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter neusklajenosti predpisov in upravnosodne prakse s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti ni bila upravičena do vračila protipravno brez odškodnine nacionaliziranega premoženja, vrednega najmanj 100.000,00 EUR.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep Upravne enote Gornja Radgona z dne 6. 3. 2008 v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29. 5. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa. Ta je z navedenim sklepom zavrgel revidentkin predlog za obnovo postopka, končanega z delno odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 20. 3. 2003. Tako je odločil, ker je predlog glede na obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP prepozen. Tožena stranka je še navedla, da obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (odločba pristojnega organa o drugače rešenem predhodnem vprašanju) ne pride v poštev, saj se odločitev v postopku, katerega obnovitev predlaga, ne opira na rešitev predhodnega vprašanja

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka smiselno uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 eurov.

To določbo je tako mogoče uporabiti samo v primerih, ko je pravica ali obveznost stranke, ki je predmet odločanja, izražena v denarni vrednosti. V tej zadevi pa je predmet postopka pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka, pri čemer pravica stranke v izpodbijanem sklepu ni izražena v denarni vrednosti. Ker torej predmet spora ni pravica ali obveznost stranke , izražena v denarni vrednosti, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Revident mora natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

8. Navedenega standarda pa revidentka ni izpolnila z zatrjevanjem kršitev človekovih pravic iz 14., 22., 33. in prvega odstavka 15. člena Ustave, Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ne da bi hkrati opredelila pravno vprašanje in njegovo pomembnost po vsebini obravnavane zadeve.

Ker torej revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnila, revizija po navedeni točki ni dovoljena.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Teh pa revidentka ni izkazala zgolj s sklicevanjem na zatrjevano vrednost premoženja, ki naj bi bilo predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku, katerega obnovo je predlagala.

10. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.