Jedro

Do odkupa stanovanja po ugodnostih stanovanjskega zakona so upravičeni tisti, ki so imeli status imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Kasnejše spremembe statusa niso pomembne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika Z. T. na sklenitev prodajne pogodbe po določbah Stanovanjskega zakona za trisobno stanovanje v kraju L., Ulica B. 98 in na plačilo odškodnine v višini stanarine, ki jo tožnik plačuje za navedeno stanovanje od 13.11.1991 dalje. Na podlagi nasprotne tožbe pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta se toženca V. T. in Z. T. dolžna izseliti iz že omenjenega stanovanja in ga izročiti izpraznjenega nasprotno tožeči stranki. Sodišče je odločilo še o stroških postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik Z. T. oziroma nasprotna toženca T. V. M. in Z. T., pri čemer uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge iz I. odstavka 353. člena ZPP/77 in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne ali pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje po drugem sodniku. Pritožba graja odločitev prvostopnega sodišča o združitvi postopkov, saj je tožnik vložil tožbo proti toženi stranki že v letu 1991, le ta pa proti obema tožencema tožbo na izpraznitev stanovanja šele v novembru 1994. Pri tem se tožeča stranka v nasprotni tožbi sklicuje na dogovor z dne 3.7.1986, katerega podpisnik pa ni bil toženec Z. T. Pri obeh tožbah gre za različen pravni temelj in različne stranke. Ker ni bila podana podlaga za združitev postopkov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka tudi zato, ker je sodišče dovolilo spremembo tožbe, kljub protivljenju nasprotnih tožencev, ko je bila tožba spremenjena glede naslova stanovanja, katerega izpraznitev se zahteva šele po dveh letih. Nadalje je po mnenju pritožbe prvostopno sodišče neutemeljeno upoštevalo dogovor iz leta 1986, po katerem se je tožnikova mati zavezala izseliti iz stanovanja do 31.12.1991, saj je dogovor vseboval le zavezo nje, ne pa zaveze Z. T. in drugih družinskih članov. Dogovor sam po sebi ne predstavlja izvršilnega naslova in ne pomeni, da je V. T. prenehal status imetnika stanovanjske pravice. Nasprotno tožeča stranka bi morala, če je menila, da so podani razlogi iz 60. člena ZSR, odpovedati stanovanjsko razmerje imetnici stanovanjske pravice V. T. Kaj takega pa nasprotno tožeča stranka ni storila, tako da je toženka V. T. sama in skupaj z uporabniki uporabljala stanovanje več kot dve leti po datumu, ko naj bi se na podlagi dogovora izselila, tožba na izselitev pa je bila vložena šele konec novembra 1994. Sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti pri presoji dogovora Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je bil predmet dogovora stanovanjska pravica in pravica do stanovanja, temveč bi moralo uporabiti določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih. Stanovanjska pravica namreč ni bila premoženjska pravica, prenehala pa je lahko le na podlagi razlogov, navedenih v Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Poleg tega je stanovanjska pravica tudi neodvisna od delovnega razmerja, če delavec dopolni deset let delovne dobe, od tega pet let pri istem delodajalcu. Če se delavec ob prenehanju dela zaveže, da se bo izselil iz stanovanja, čeprav mu delo ni prenehalo na katerega od načinov, ki pomenijo razlog za odpoved stanovanjske pogodbe, taka izjava ni veljavna po soglasnem sodišču sodne prakse. Pritožba še navaja, da Vida Turčinov ni bila zavezana izprazniti stanovanje ob prejemu posojila, ta pogoj je bil postavljen šele v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Sicer pa je V. T. posojilo odplačala v letu 1990 in nima iz naslova posojila nobene obveze več in je tudi ni imela na dan 31.12.1991. Prvo sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je imela V. T. v lasti prazno stanovanjsko hišo ali stanovanje in ali je šlo za primerno stanovanje. Sicer pa ni prišlo do nedokončanja gradnje zaradi subjektivnih razlogov, temveč zaradi objektivnih okoliščin, ki so preprečevale dokončanje začete gradnje, ki pa niti ni bila v lasti T. V. Ker V. T. s svojim možem ni bila sposobna nadaljevati in dokončati gradnje, sta začeto gradnjo podarila hčerki L., kar izkazuje z darilno pogodbo z dne 21.9.1998. V dokaz, da je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona V. T. imetnica stanovanjske pravice in da niso obstajali razlogi za prenehanje stanovanjskega razmerja, ker ni po lastni krivdi onemogočila dograditve stanovanjske hiše, se sklicuje na že predložene dokaze, pa tudi na dodatne dokaze, ki jih prilaga pritožbi.

Tožena oziroma nasprotno tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Združitev pravd, ki je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča smotrna zaradi ekonomičnega reševanja zadev v postopku in katera ni vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe, ne predstavlja v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako bistvena kršitev določb postopka ni podana s tem, ko je sodišče dovolilo popravo nasprotne tožbe glede naslova stanovanja, katerega izpraznitev se zahteva, pri čemer tudi če bi šlo za vsebinsko spremembo tožbe, razlogi smotrnosti narekujejo, da je takšno spremembo sodišče dovolilo. Tudi v tem torej ni najti bistvene kršitve določb postopka, kot to zatrjuje pritožba.

Ne glede na navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljena iz spodaj navedenih razlogov. V 117. členu Stanovanjskega zakona je določeno, da so lastniki stanovanj dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve zakona imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Drugi odstavek 128. člena Stanovanjskega zakona določa primere, ko lahko lastnik odkloni prodajo stanovanja, to pa takrat, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje, oziroma mu je mogoče odpovedati stanovansko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami Zakona o stanovanjskih razmerjih. Glede na navedene določbe je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti v postopku, ali je imela V. M. T. na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, v oktobru 1991 leta stanovanjsko pravico na predmetnem stanovanju ali ne, oziroma ali so na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona bili dani pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Zakon o stanovanjskih razmerjih je v svojem 60. členu določal, da stanodajalec odpove stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki ima v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezen del stavbe, če je to stanovanje primerno. V tem primeru ne pripadajo tistemu, ki se mu nalaga izpraznitev stanovanja niti najpotrebnejši prostori. Sodišče prve stopnje je štelo, da je M. T. prenehalo stanovanjsko razmerje zato, ker se je zavezala s posebnim dogovorom s stanodajalcem stanovanje izprazniti do 31.12.1991, do tega dne pa naj bi ustrezno dogradila stanovanjsko hišo. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča v tej zvezi prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava. Tako zaključek o tem, da je M. T. prenahalo stanovanjsko razmerje neutemeljeno povezuje z dogovorom, po katerem naj bi slednja izpraznila stanovanje do 31.12.1991. Tudi če se opiramo na sklenjeni dogovor in če štejemo, da je dogovor veljaven, je obveznost izpraznitve stanovanja M. T. nastala 31.12.1991, to pa je po uveljavitvi stanovanjskega zakona, kar pomeni, da ji na sam dan uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko razmerje še ni prenehalo. Slej ko prej je zato treba glede odločitve, ali je M. T., oziroma z njeno privolitvijo tožnik Z. T. upravičen do odkupa stanovanja, ugotoviti, ali je M. T. imela status imetnice stanovanjske pravice na spornem stanovanju ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, oziroma ali je bilo mogoče tega dne odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebenješih prostorov.

Tako bi bilo treba ugotoviti, ali so bili glede na stanje pri izgradnji družinske stanovanjske hiše T. dani pogoji za njihovo preselitev v to stanovanjsko hišo, oziroma ali je bila ta stanovanjska hiša primerna v smislu 7. člena tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (da preselitev v to stanovanjsko hišo ne bi pomenila bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja).

Odločilna dejstva, v kakšnem stanju je bila hiša na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, kako velika je bila, ali bi zadoščala poleg imetnice stanovanjske pravice tudi uporabnikom za stanovanje, ne da bi se poslabšale njihove stanovanjske razmere, vsega tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, odločilna dejstva so zato ostala neugotovljena, s tem pa je podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 370. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Od ugotovitve navedenih odločilnih dejstev, namreč ni odvisna le odločitev o tožbenem zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe in plačila odškodnine, temveč tudi o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi na izselitev iz stanovanja.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje torej maralo z izvedbo že izvedenih in v pritožbi predlaganih dokazov ugotoviti, ali je imela M. T. status imetnice stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, oziroma ali so na ta dan obstajali razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja po 60. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih, pri čemer bo posebej skrbno oceniti tudi objektivne možnosti toženke po nasprotni tožbi oziroma njenih družinskih članov za dograditev družinske stanovanjske hiše v obsegu, kot to terja določba III. odstavka 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Pri tem pa je dodati, da okoliščine, ki so se spreminjale po uveljavitvi stanovanjskega zakona in s tem v zvezi tudi eventuelna kasnejša odsvojitev stanovanjske hiše v gradnji, ne morejo vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku oziroma zahtevku tožene stranke v njei njeni tožbi v pridruženi pravdi. Kakšnih posebnih razlogov, da bi o zadevi sodil drug sodnik sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ne najde.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi III.

odstavka 166. člena ZPP.