Jedro

Ker je izrecno predpisano, da uporabniki vse do popolnega plačila dolga tožeči stranki odgovarjajo nerazdelno solidarno, ima tožeča stranka materialnopravno upravičenje zahtevati od posameznega uporabnika plačilo celotnega (in ne le na posameznega uporabnika odpadlega) neplačanega računa za skupno dobavljeno vodo. Ali povedano drugače: način interne delitve stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom se nanaša izključno na notranje razmerje med etažnimi lastniki oziroma med njimi in upravnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199718/2013 z dne 11. 12. 2013 ostane v veljavi tudi v 1. odstavku izreka in se tožbenemu zahtevku ugodi, ter delno v 3. odstavku izreka za znesek 44,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v delu, ki ni spremenjen, potrdi (za izvršilne stroške v višini 45,00 EUR).

III. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 78,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199718/2013 z dne 11. 12. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 112,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da v poslovnih prostorih na naslovu …, v skladu z Odlokom o oskrbi s pitno vodo (Odlok) toženo stranko oskrbuje z vodo; da je tožena stranka uporabnik javne službe (20. člen Odloka); da je račun za porabljeno vodo izdala upravniku zgradbe, ker je v konkretnem primeru na isti obračunski vodomer priključenih več uporabnikov (17. člen Odloka); da interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni njena obveznost (18. člen Odloka), temveč upravnika, ki je kot dolžnika javil toženo stranko; in da je iz računov (A4-A8), ki so bili podlaga za izvleček saldakonta (vtoževano glavnico), razvidno mesečno obračunsko obdobje, povprečna dnevna poraba, mesečna poraba, cena, strošek odvajanja odpadnih voda, okoljska dajatev in republiški vodni prispevek, višina vtoževanih zneskov, ki odpadejo na toženo stranko, pa izhaja iz obvestila upravnika o seznamu dolžnikov in je z njim usklajena (A3).

7. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot nesklepčen. Po oceni sodišča prve stopnje tožeča stranka ni podala navedb, na podlagi katerega kriterija je bil izračunan delež celotnih vtoževanih računov, ki odpadejo na toženo stranko, niti ni pojasnila, na kakšni podlagi je bil ta kriterij določen, čeprav je tožena stranka v obeh svojih vlogah opozarjala na pomanjkanje trditev glede načina delitve skupnega stroška vode med lastnike oziroma porabnike posameznih delov predmetne stavbe.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo, glede višine tožbenega zahtevka zatrjevala le, da se ne more konkretno opredeliti do višine vtoževane terjatve, ker se predloženi računi nanašajo na popolnoma druge zneske, kot so navedeni v predlogu za izvršbo (in ne, kot to protispisno zapiše sodišče prve stopnje, da je tožena stranka tudi že v odgovoru na tožbo oziroma v obeh vlogah opozarjala na pomanjkanje trditev glede ključa delitve stroškov). Tožeča stranka je v zvezi s tem ugovorom pojasnila, da se računi (A4-A8) nanašajo na skupno odjemno mesto, zato iz samega računa res ni razviden strošek, ki se nanaša na toženo stranko. Je pa ta strošek razviden iz seznama upravnika (A3), v katerem so tako podatki o posameznih dolžnikih – uporabnikih, kot tudi o višini njihovih obveznosti in ki je glede obveznosti tožene stranke skladna z zneski, kot izhajajo iz predloga za izvršbo. Ob takšnem pojasnilu, ki je v celoti preverljiv s strani tožeče stranke predloženimi dokazi, se ugovor o višini vtoževane terjatve, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, izkaže kot neutemeljen.

9. Glede ugovora tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2014, da tožeča stranka ni pojasnila ali gre za plačilo vode dobavljene za uporabo v skupnih prostorih stavbe ali za vodo dobavljeno za uporabo v posameznem delu stavbe, kot tudi ni opredelila ključa delitve, na podlagi katerega je tožeča stranka prišla do izračuna vtoževanih zneskov, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je na podlagi tega ugovora tožene stranke trditveno in dokazno breme glede višine vtoževanega zneska prevalilo nazaj na tožečo stranko. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da interna delitev stroškov v skladu z 19. členom Odloka (pravilno tretjim odstavkom 19. člena Odloka) ni njena obveznost, zato, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni dolžna pojasnjevati ključa delitve stroškov. Še dodatno, ker je izrecno predpisano, da uporabniki vse do popolnega plačila dolga tožeči stranki odgovarjajo nerazdelno solidarno, zato ima tožeča stranka materialnopravno upravičenje zahtevati od posameznega uporabnika plačilo celotnega (in ne le na posameznega uporabnika odpadlega) neplačanega računa za skupno dobavljeno vodo. Ali povedano drugače: način interne delitve stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom se nanaša izključno na notranje razmerje med etažnimi lastniki oziroma med njimi in upravnikom.

10. Ker je, glede na navedeno, tožeča stranka podala vsa pravno odločilna dejstva za presojo utemeljenosti temelja in višine tožbenega zahtevka, tožena stranka pa temelja obveznosti ni prerekala (ni zanikala navedb tožeče stranke, da je uporabnica vode na spornem odjemnem mestu), niti tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim bi izpodbila pravilnost višine tožbenega zahtevka, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga nesklepčnosti, izkaže kot materialnopravno zmoten. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo 414, 27 EUR v celoti ugodilo.

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o izvršilnih (I. točka izreka) in pravdnih stroških (II. točka izreka). Ker tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (glede povračila stroška za pripravo izvršilnega predloga), je upravičena do povračila vseh uveljavljanih in priznanih stroškov (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi stroškovnika priznalo sodno takso za predlog za izvršbo v znesku 44,00 EUR ter sodno takso za redni postopek v višini 34,00 EUR (tar. št. 1111 ZST-1), skupaj 78,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov priprave izvršilnega predloga v višini 45,00 EUR, ker tožeča stranka tega stroška ni specificirala (drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je dolžna priznane stroške plačati tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela le v neznatnem delu (glede povračila stroška za pripravo predloga za izvršbo), zato je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je pritožnici priznalo sodno takso za pritožbo v znesku 78,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Tožena stranka je navedeni strošek dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.