Jedro

Vsaka povzročitev nevarnosti z enim od izvršitvenih dejanj, naštetih v 1. odst. 317. čl. KZ še ne pomeni avtomatično tudi konkretnega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja velike vrednosti. Konkretnost te nevarnosti mora namreč biti podana že sama po sebi, ne pa šele ob spletu dodatnih okoliščin, ki tudi sicer v primerljivih primerih in izkustveno gledano, nikoli ne nastopijo.

Izrek

Pritožba Okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodno odločbo je Okrajno sodišče v K. obd. A.V. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 2. v zv. s 1. odst. 317. čl. KZ. Po 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje okrožni državni tožilec. Meni, da je sodišče dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve zmotno ugotovilo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 2. v zv. s 1. odst. 317. čl. KZ ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, prav tako pa naj mu naloži v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca odgovarja obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba okrožnega državnega tožilca ni utemeljena.

Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 2. v zv. 1. odst. 317. čl. KZ stori, kdor iz malomarnosti s požarom, povodnijo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, z ionizirajočim sevanjem, z motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo, ali s kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom, ali z opustitvijo dejanja, ki bi ga bil dolžan storiti za zagotovitev splošne varnosti, ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti. Že iz dikcije navedene določbe je razvidno, da je eden zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, ta nevarnost pa mora biti konkretna oziroma taka, da lahko vsak čas pride do uresničenja takšne nevarnosti. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je s tem, ko je obdolženec odstranil talni pokrov jaška meteorne vode in jašek dimenzije širine 45x45cm ter globine 95cm pustil nenadzorovano odprt, povzročil določeno nevarnost, ki je hkrati pomenila tudi veliko možnost poškodovanja tistega, ki bi v tak jašek vstopil ali morda celo padel. Ne gre pa se strinjati s pritožnikom, da bi naj obdolženčevo početje pomenilo tudi takšno stopnjo ogrožanja ljudi, ki bi jo bilo mogoče šteti kot konretno nevarnost za njihovo življenje. Da je temu res tako, je moč trditi tudi na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. G. Slednji je v svojem mnenju sklenil, da so namreč dimenzije jaška tako majhne, da bi normalna oseba težko cela padla vanj in pri tem utrpela hujše poškodbe. Nadalje je navedel, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bi prišlo do smrtnih poškodb, le v primeru izrednega spleta nesrečnih okoliščin in tudi v primeru, ko bi oseba stopila v jašek in pri tem padla ter z glavo nerodno udarila ob trdi rob hiše ali tal, bi do poškodb s smrtnim izidom zelo težko in redko prišlo. Na podlagi tega izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec s svojim početjem ni povzročil tolikšne nevarnosti za telesno integriteto ljudi, da bi lahko govorili o tem, da je bilo ogroženo tudi njihovo življenje. Vsaka povzročitev nevarnosti z enim od izvršitvenih dejanj, naštetih v 1. odst. 317. čl. KZ še ne pomeni avtomatično tudi konkretnega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja velike vrednosti. Konkretnost te nevarnosti mora namreč biti podana že sama po sebi, ne pa šele ob spletu dodatnih okoliščin, ki tudi sicer v primerljivih primerih in izkustveno gledano, nikoli ne nastopijo.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP, nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno na podlagi 391. čl. ZKP pritožbo okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.