Jedro

Zavrnitev tožbe, ker tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ves čas po 23.12.1990 ni živela (eno leto je živela v Republiki Srbiji kot civilna oseba, zaposlena v JA).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica zahtevo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložila pravočasno in da je imela na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da je bila tožnica na dan 23.12.1990 zaposlena kot civilna oseba v vojašnici in da je avgusta 1991 skupaj s svojo enoto zapustila Slovenijo in odšla v Republiko Srbijo ter s seboj odpeljala tudi hčerko. V Republiko Slovenijo se je tožnica vrnila ob koncu junija 1992. Ker je torej tožnica s tem, da je Slovenijo zapustila, prekinila dejansko bivanje v Republiki Sloveniji, po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje enega izmed bistvenih pogojev določbe 40. člena navedenega zakona. Zato je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnica v tožbi navaja, da živi na Dolenjskem že 15 let, kjer ima tudi stalno prebivališče. Zdravila se je v bolnišnici v času od 14. do 27.2.1990. V zvezi s tem zdravljenjem je zdravnik izvedenec dne 13.6.1990 ugotovil, da je pri njej podana telesna okvara v višini 60 %. V zvezi s takim zdravstvenim stanjem je bila tudi v bolniškem staležu od meseca februarja do konca leta 1991. Junija 1991 je bila tudi operirana zaradi kile. Z vojaško enoto je odšla iz Slovenije v Srbijo zaradi tega, da si uredi invalidsko upokojitev, ker je to lahko storila le v Republiki Srbiji. V Sloveniji namreč ni imela zagotovljenega plačila zdravstvenih storitev. Nadaljnje zdravljenje je potekalo v Srbiji. Ker ni bila invalidsko upokojena, bolniški stalež pa ji je bil z decembrom 1991 zaključen, je pričela z delom kot perica v pralnici vojašnice v Srbiji. V Slovenijo se je vrnila avgusta 1992. V Srbijo je odšla predvsem iz zdravstvenih razlogov, ne pa iz kakih drugih razlogov, to je zaradi zdravljenja in pa zaradi želje, da bi uveljavila invalidsko upokojitev. Hčerko je vzela s seboj, ker je stara šele 13 let. Njen mož, ki je ostal v Sloveniji, je zaposlen v Tovarni zdravil. V tej tovarni opravlja izmensko delo in zaradi dela v izmenah ne bi mogel za hčerko primerno skrbeti. Iz potrdila Štaba za civilno zaščito občine z dne 23.11.1992 tudi izhaja, da je bil njen mož pripadnik civilne zaščite v času agresije JA na Republiko Slovenijo, in sicer je bil od 29.6. do 10.7.1992 dežurni. Meni, da ni prekinila dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj se tudi ni odjavila. Zaradi tega smatra, da izpolnjuje pogoje iz 40. člena navedenega zakona za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje zakonitega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožničina vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije; zapisnik z dne 7.10.1992 o zaslišanju tožnice pri toženi stranki; zapisnik o zaslišanju tožničinega moža z dne 7.10.1992 pri toženi stranki). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnica kot državljanka druge republike (Srbije) namreč v Republiki Sloveniji dejansko ves čas ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih in iz njenih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožnici, da njene tožbene navedbe o njenih zdravstvenih težavah, o razlogih enoletnega prebivanja v v Republiki Srbiji in o tem, da je bil njen mož pripadnik civilne zaščite v času agresije JA na Republiko Slovenijo, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.