Jedro

Obramba prvotožene stranke, da za delovno nezgodo odgovarja izključno drugotožena stranka, ker je s pogodbo dne 16.2.1999 prevzela dolžnost vzdrževanja dvigal, je nerelevantna. Po 1. odst. 5. člena ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen pa izvajati potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tudi če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga po 3. odst. istega člena to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Prevedeno v konkretni primer: tudi, če je bilo s pogodbo prenešeno vzdrževanje dvigal na drugotoženo stranko, se prvotožena stranka v razmerju do tožeče stranke kot oškodovanca ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo delovno nezgodo in njene posledice.

Po 14. členu ZPP je sodišče v pravdnem postopku, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ker pa so predpostavke za obstoj kazenske odgovornosti drugačne kot za obstoj civilne odškodninske odgovornosti, z izidom kazenskega postopka tožena stranka ne more dokazovati neobstoja svoje odgovornosti v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče prvotoženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 20.657,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila v petnajstih dneh (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo zneska 20.657,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila je zavrnilo (2. točka izreka). Prvotoženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 413,16 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov drugotožene stranke v znesku 946,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je v 1. in posledično 3. točki izreka pravočasno pritožila prvotožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni mogoče preveriti, katere dokaze je sodišče sploh izvedlo, saj zgolj sklicevanje na listine v spisu ne zadošča. Po 213. členu v zvezi s 1. odst. 287. člena ZPP dokazovanje obsega vsa sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo. Katera so ta sporna dejstva, je odvisno od trditvenega gradiva pravdnih strank. Neprerekanih dejstev po 1. in 2. odst. 214. člena ZPP ni treba dokazovati. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo med pravdnima strankama nesporno, pa za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka sledeča odločilna dejstva: - da je delavec prvotožene stranke GK pri svojem delu nameraval peljati paleto z edicijami na nakladalno ploščad drugotožene stranke, - da so pri prvotoženi stranki uporabljali za dostop do ploščadi pot skozi kabino tovornega dvigala št. 2, ki se odpira na obe strani, - da so vrata jaška dvokrilna in so bila na strani, ki vodijo v prostore prvotožene stranke, zaklenjena s ključavnico obešanko, izmenovodja prvotožene stranke pa je v obravnavanem primeru ključe izročil K., - da so se vrata dvigala odpirala težko in jih je delavec moral odpreti s povečano silo, - da je delavec vzvratno vstopil v dvigalo in padel v jašek približno 8 m globoko, ker na nivoju vstopa ni bilo kabine dvigala, - da je delavec pri tem utrpel hude telesne poškodbe, - da je prvotožena stranka sporno dvigalo v delovnem procesu uporabljala.

Za ugotovitev navedenih okoliščin delovne nezgode torej izvedba dokaznega postopka ni bila potrebna. Ker pa je prvotožena stranka ugovarjala višini škode v delu stroškov zdravljenja, je sodišče izvedlo dokaze in tudi navedlo, katere je pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka upoštevalo. Pri tem se je sklicevalo na račun Kliničnega centra z dne 30.9.2005 in dopis SPS Kirurške klinike z dne 27.9.2005. Za presojo odločilnih, pa spornih dejstev, je torej sodišče prve stopnje navedlo dokaze, ki jih je izvedlo, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

Vse ostale ugotovitve prvostopenjskega sodišča so posledica pravilne uporabe materialnega prava, pri čemer se obramba prvotožene stranke, da za delovno nezgodo odgovarja izključno drugotožena stranka, ker je s pogodbo dne 16.2.1999 prevzela dolžnost vzdrževanja dvigal, izkaže kot nerelevantna. Po 1. odst. 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen pa izvajati potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tudi če delodajalec prenese strokovne naloge na področju varnosti in zdravja pri delu na strokovnega delavca ali strokovno službo, ga po 3. odst. istega člena to ne odvezuje odgovornosti na tem področju. Prevedeno torej v konkretni primer: tudi, če je bilo s pogodbo prenešeno vzdrževanje dvigal na drugotoženo stranko, se prvotožena stranka v razmerju do tožeče stranke, kot oškodovanca ne more razbremeniti odgovornosti za nastalo delovno nezgodo in njene posledice. Kot dokaz, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja drugotožene stranke, torej sodišču glede na gornje materialnopravno izhodišče ni bilo potrebno izvajati nobenih dokazov, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z odgovornostjo prvotožene stranke.

Pritožbenemu stališču, da bi prvostopenjsko sodišče za izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca nedvoumno ugotovilo, da so bili vsi delavci prvotožene stranke v kazenskem postopku oproščeni očitka opustitve varnostnih ukrepov in da torej niso ravnali v nasprotju z določili Zakona o varstvu pri delu in 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, pa pritožbeno sodišče tudi ne more slediti. Po 14. členu ZPP je sodišče v pravdnem postopku, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ker pa so predpostavke za obstoj kazenske odgovornosti drugačne kot za obstoj civilne odškodninske odgovornosti, z izidom kazenskega postopka tožena stranka ne more dokazovati neobstoja svoje odgovornosti v obravnavanem primeru.

Protispisen pa je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče v predmetnem postopku v dokazne namene upoštevalo izvedensko mnenje prof. J. kljub prvotoženkinemu nasprotovanju izvedbi tega dokaza. Niti iz dokaznega sklepa, razvidnega iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.10.2009 (list. št. 42), niti iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče izvedlo navedeni dokaz in nanj tudi ni oprlo svoje odločitve. Tega izvedenskega mnenja pa tudi ni v listinskih dokazih, torej v tem postopku zbranem dokaznem gradivu.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme nanaša na druge primere in ne na obravnavanega. Navedeni pravilnik v 1. odst. 4. člena nalaga delodajalcu, da zagotavlja delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Po definiciji iz a točke 3. člena Pravilnika pa je "delovna oprema" vsak stroj, aparat, orodje, naprava ali druga oprema, ki se uporablja pri delu. Med take naprave nedvomno sodi tudi tovorno dvigalo št. 2, ki ga je prvotožena stranka uporabljala v delovnem procesu, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tega pa ni prerekala niti pritožnica. Tovorno dvigalo, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni delovalo brezhibno, saj ob odprtju vrat dvigala ni bilo kabine dvigala in dvigalo ni ustrezalo vsem varnostnim in tehničnim pogojem, kot jih določa Pravilnik o tehničnih normativih za dvigala na električni pogon (Ur. list SRS, št. 16/86), konkretno 62. člena tega pravilnika, da mora naprava za zaklepanje brez trajnih deformacij vzdržati silo, ki deluje v smeri odpiranja vrat v višini 3.000 N, torej se s povečano silo človeških rok ne bi smela odpreti. Ni dvoma, da prvotožena stranka kot delodajalec ni zagotovila tehnično brezhibnega delovanja dvigala po zgoraj navedeni varnostno-tehnični zahtevi pravilnika, saj je delavec K. vrata dvigala lahko odprl s povečano silo. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, pa se prvotožena stranka kot delodajalec ne more ekskulpirati svoje odgovornosti za brezhibno delovanje dvigala z dejstvom, da je bilo vzdrževanje dvigala s pogodbo prenešeno na drugotoženo stranko.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 350. člena ZPP ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških prvotožene stranke temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.