Jedro

Določba 2. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovne zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo, zapis „za vsak“ pa je po presoji sodišča mogoče razumeti le tako (gramatikalna in logična razlaga), da se v premoženje ne šteje (vsak oziroma) noben avtomobil, ki ne presega vrednosti, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe znašala 11.261,04 EUR.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 86/2020 z dne 26. 3. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča RS, št. VIII DoR 293/2019 z dne 28. 1. 2020 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 255/2019 z dne 17. 10. 2019 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani VI Ps 730/2018 z dne 8. 5. 2019. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja. Ugotovil je, da se kot tožnikov družinski član v skladu z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) štejeta prosilčeva žena A.A. in hči B.B., rojena ... 2003, ki se še redno šola. Iz podatkov, ki jih je organ za brezplačno pravno pomoč pridobil po uradni dolžnosti, je ugotovil, da sta prosilec in njegova žena lastnika več motornih vozil, in sicer traktorja Deutz, letnik 1958, traktorja IMT, letnik 2013, motornega kolesa Honda cbr 600 F, letnik 2004, motornega kolesa Honda cb 600 F, letnik 2001, osebnega avtomobila Renault MEGANE Grandtour 1,5 DCI, letnik 2015, osebnega vozila BMW X3, letnik 2006, kolesa z motorjem EB skuter Wangye, letnik 2006 in osebnega avtomobila Audi A4, letnik 1998. Skupna vrednost navedenih motornih vozil po oceni prosilca znaša 16.900,00 EUR. Ne glede na to, da prosilec za skuterja Wangye, letnik 2006, katerega lastnica je njegova žena, tržne vrednosti ni podal, vprašljiva pa je tudi podana ocena vrednosti traktorja IMT, glede na leto registracije, organ za brezplačno pravno pomoč ugotavlja, da znaša vrednost motornih vozil, katerih lastnika sta prosilec in njegova žena, najmanj 16.900,00 EUR. Poleg tega iz podatkov Geodetske uprave RS še izhaja, da je prosilčeva žena tudi solatnica nepremičnin, ki se nahajajo v k.o. ... oziroma na naslovu ..., vrednost njenega solastniškega deleža (1/12-ina) po podatkih GURS-a pa znaša 6.525,00 EUR. Glede na to organ ugotavlja, da ima prosilec oziroma njegova družina premoženje, ki dosega ali presega višino 19.304,64 EUR (to je znesek 48 zneskov minimalnega dohodka, saj znaša osnovni minimalni dohodek na dan odločanja 402,18 EUR), zato je v skladu s prvim odstavkom 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) odločil, da se tožniku brezplačna pravna pomoč ne odobri.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter posledično zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede vrednosti premoženja po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre. Navaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč sicer pravilno ugotovil, da za družinska člana prosilca štejeta žena A.A. in hčerka B.B., ki se redno šola, na istem naslovu pa prebiva še sin C.C., ki je polnoleten in zaposlen, zato ga tožnik in njegova žena nista več dolžna preživljati. Podal je podatke za motorna vozila, katerih lastnika sta z ženo oziroma sta bila lastnika na dan vložitve prošnje, in sicer: traktor Deutz, letnik 1958 (600,00 EUR), traktor IMT, letnik 1978 (1.300,00 EUR), skuter, letnik 2006, motorno kolo Honda cb 600 F, letnik 2001 (1.000,00 EUR), motorno kolo Honda cbr 600 F, letnik 2004 (2.000,00 EUR), osebni avtomobil Audi A4, letnik 1998 (500,00 EUR), osebni avtomobil Renault MEGANE Grandtour 1,5 DCI, letnik 2015 (7.000,00 EUR) in osebno vozilo BMW X3, letnik 2006 (4.500,00 EUR). Motorno kolo Honda cbr, letnik 2004 je kupil sin C.C., preden je opravil izpit za motor, zato ga ni mogel registrirati na svoje ime, kasneje pa ni bil opravljen prepis. Sin C.C. je kupil tudi avto Renault MEGANE in ker še pred petimi leti ni bil redno zaposlen, je leasing na svoje ime vzela prosilčeva žena A.A. Po preteku leasinga se je lastništvo preneslo na uradnega leasingojemalca, to je ženo A.A., prepis pa je sin uredil takoj, ko je bilo to mogoče in sicer v aprilu po sprostitvi ukrepov zaradi koronavirusa. Tako je sedaj Renault MEGANE tudi uradno v sinovi lasti. Za traktor Deutz navaja, da je dotrajan in ga ima še za cepljenje drv, traktor IMT pa je kupil leta 2012 in ga leta 2013 prvič registriral, ker ga prejšnji lastniki niso nikoli registrirali. O tem prilaga potrdilo o letniku izdelave. Oba traktorja potrebuje za pomoč pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Po pokojni materi je podedoval nekaj kmetijskega in gozdnega zemljišča in hišo, v kateri z družino živi. Skuter ni vreden nič in je potreben generalne obnove, zato ni podal njegove vrednosti, prodal pa bi ga lahko za največ 50,00 EUR. Prosilčeva žena A.A. je pred štirimi leti po pokojnem očetu podedovala 1/12-ino premoženja v Spodnji Rečici, s katerim ne more razpolagati, glavni dediči pa je ne morejo izplačati.

4. Dodaja, da je organ za brezplačno pravno pomoč nepravilno uporabil 2. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, zaradi česar premoženjsko stanje prosilca in njegove družine ni bilo pravilno ugotovljeno. V skladu z navedeno določbo namreč v premoženje prosilca ne štejejo osebni avtomobil oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki ureja socialno varstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo. To pa pomeni, da se upošteva samo tisto vozilo oziroma vozila, katerih vrednost dosega ali presega znesek 11.261,04 EUR. Glede pravilne uporabe te določbe se je obrnil tudi na Ministrstvo za pravosodje, kjer so zadevo odstopili Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in mu tako potrdili, da je bil v obravnavani zadevi zakon napačno uporabljen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja, da je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker tožnik ne izpolnjuje materialnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po njenem mnenju je treba 2. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS razlagati tako, da kolikor vrednost seštevka osebnih vozil presega omenjeni znesek, se vrednost teh vozil šteje v premoženje v celotnem znesku, četudi vrednost posameznega vozila ne presega z zakonom določene vrednosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi III U 122/2017 z dne 23. 6. 2017. Poleg skupne vrednosti vozil, pa je tožena stranka kot za odločitev relevantno premoženje upoštevala tudi vrednost nepremičnin, katerih solastnica je tožnikova žena in se nahajajo v drugi katastrski občini. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

8. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Po določbi 1. točke prvega odstavka 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja poleg vlagatelja upošteva tudi zakonec oziroma njegovo premoženje.

9. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP), to je Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Glede osnov in meril, ki se upoštevajo pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, 5. člen ZSVarPre napotuje (poleg določb, ki so v ZSVarPre) na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS).

10. Izpodbijana odločitev temelji na prvem odstavku 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se brezplačne pravne pomoči ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ta v času odločanja znaša 402,18 EUR, kar pomeni, da je 48-kratnik tega zneska 19.304,64 EUR.

11. Premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa 17. člena ZUPJS, med ostalim po prvem odstavku tega člena sodi sem nepremično premoženje ter osebna in druga vozila. Premoženje, ki je pri tem izvzeto, določa 18. člen ZUPJS. V 2. točki prvega odstavka tega člena je določeno, da se v premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo in osebno vozilo, prilagojeno prevozu gibalno oviranih oseb. Razen tega po 4. točki prvega odstavka tega člena v premoženje ne štejejo predmeti, ki so po predpisih, ki urejajo izvršbo, izvzeti iz izvršbe, razen gotovine. ZIZ v 3. točki prvega odstavka 79. člena določa, da so iz izvršbe izvzeti med ostalim kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost. 12. V izpodbijani odločbi v prejšnji točki te obrazložitve citirane določbe ZUPJS niso bile oziroma niso bile pravilno upoštevane, kar pomeni, da je bilo materialno pravno napačno uporabljeno. Določba 2. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS določa, da se v premoženje ne štejejo osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovne zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo, zapis „za vsak“ pa je po presoji sodišča mogoče razumeti le tako (gramatikalna in logična razlaga), da se v premoženje ne šteje (vsak oziroma) noben avtomobil, ki ne presega vrednosti, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe znašala 11.261,04 EUR.

13. Glede na to, da je organ za brezplačno pravno pomoč kot upoštevno premoženje štel tudi kmetijske stroje, pa bo pri ponovni odločitvi o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči treba preveriti tudi pogoje po določbi 4. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS, po kateri v premoženje ne štejejo predmeti, ki so po predpisih, ki urejajo izvršbo izvzeti iz izvršbe, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 79. člena ZIZ, ki določa, da so iz izvršbe izvzeti med ostalim kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku kmetu nujni za kmetijsko dejavnost. 14. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, da ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) za pravilno uporabo materialnega prava po potrebi dopolni ugotovitveni postopek in ponovno odloči o zadevi.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

16. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).

17. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).