Jedro

Če uveljavlja odškodnino za škodo na ribah gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu, ji je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne vrednosti, bi zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla.

Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda.

Obrazložitev

1. Pritožba tožeče stranke zoper 2. in 4. točko izreka se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pritožbama toženih strank zoper 1. točko izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.397.992,53 SIT od 1.1.2002 do 31.7.2003. 3. Sicer se pritožbi toženih strank zoper 1. in 3. točko izreka zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pravdne stranke same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev:

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo v plačilo 47.562,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.397.992,53 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do 31.12.2006 pa višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti in od zneska 47.562,98 EUR od 1.1.2007 dalje (1.tč. izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 90.371,02 EUR je zavrnilo (2.tč. izreka). Toženima strankama je naložilo v vplačilo 3.433,42 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (3.tč. izreka); tožeči stranki pa 7.559,23 EUR pravdnih stroškov prve tožene stranke in 2.955,48 EUR druge tožene stranke (4.tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni del sodbe (2.tč. izreka) in odločitev o pravdnih stroških (4.tč. izreka) se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Zoper ugodilni del sodbe (1.tč. izreka) in odločitev o stroških (3.tč. izreka) se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur.l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Priglašata pritožbene stroške.

(4) Na pritožbe ni bilo odgovora.

(5) Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

(6) Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni v obrestnem delu.

(7) Tožeča stranka je zahtevala od toženih strank solidarno plačilo odškodnine v višini 137.934,00 EUR zaradi pogina rib v noči med 2.9.2000 in 3.9.2000 v ribogojnici P. na reki M. B. (8) O tožbenem zahtevku je sodišče že odločilo s sodbo opr.št. VII Pg 273/2003, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. I Cpg 963/2007 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišču prve stopnje je naložilo dopolnitev dokaznega postopka v smeri ugotavljanja morebitne deljene odgovornosti oz. prispevka tožeče stranke k nastanku škode.

K pritožbama toženih strank:

1. Glede odgovornosti prve tožene stranke

(9) Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je bilo ravnanje prve toženke nedopustno ter da obstaja vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo (poginom rib).

(10) Na podlagi celovite dokazne ocene je ugotovilo, da je do pogina rib v ribogojnici tožeče stranke prišlo zaradi močno skaljene vode, ki je bila posledica nedopustnega oz. neskrbnega ravnanja prve toženke v zvezi z izvedbo sanacijskih gradbenih del v neposredni bližini ribogojnice. Prva toženka je namreč ob koncu tedna gradbišče pustila nezavarovano, tako da je zaradi njenih posegov v strugo in na brežini naloženega gradbenega materiala prišlo do erozije brežine oz. povečanega odnašanja zrahljane zemlje in kamnin, kar je povzročilo skalitev vode in zadušitev rib.

(11) Toženki neutemeljeno očitata sodišču, da ni dokazano, da je erozijo materiala oz. kalnost vode z gradbenimi deli povzročila prav prva toženka. Takšen zaključek je namreč posledica vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato ne drži, da se je sodišče zadovoljilo zgolj s pavšalnimi navedbami tožeče stranke, da sta bili struga in brežina zrahljani in da je dan za posegom prve toženke prišlo do kaljenja vode.

(12) Dejstvo, da je prav prva toženka povzročila kalnost vode, izhaja iz številnih okoliščin: dela so se v dneh 31.8.2000 in 1.9.2000 izvajala v neposredni bližini ribogojnice; dne 31.8.2000 je potekal operativni sestanek izvajalca, predstavnika ribogojnice in nadzornega organa, iz česar očitno izhaja, da je izvajalec ocenil, da bodo v naslednjih dneh izvedena dela, ki lahko vplivajo na kvaliteto vode v ribogojnici; izvedenec je pojasnil razliko med naravnim kaljenjem vode (povezanim s povečanim pretokom vode v primeru nevihte, ki praviloma na povzroči takšne kalnosti vode, da bi prišlo do zadušitve rib) in antropogenim kaljenjem (ki je posledica spiranja aerobnih plasti zemlje in kamnin – trdnih delcev, ki se ribam nalagajo na škrge, kar povzroči zadušitev); ribe so imele na škrgah naložene trdne delce. Vsi opisani dejavniki skupaj pa omogočajo logičen in prepričljiv zaključek, da so dela, ki jih je izvajala prva toženka vplivala na stanje vode v ribogojnici (kaljenje), s čimer je izključen vpliv nevihte na pogin rib.

(13) Neutemeljen je očitek, da bi tožeča stranka dejstvo, da je zrahljanje brežine povzročila prva toženka, lahko dokazala le s takojšnjim ogledom in zavarovanjem dokazov ali pa z izvedencem ustrezne stroke, ki bi na podlagi pregleda gradbenih knjig ugotovil, kakšno je bilo stanje struge. Sklep sodišča, da je šlo za nezavarovano gradbišče, temelji na navedbah prve tožene stranke o tem, kaj so obsegala pripravljalna dela dne 31.8. in 1.9.2000 (grobo planiranje izkopov ter regulacijski izkop struge s premetom materiala na brežine struge), ki jih potrjujejo podatki gradbenega dnevnika, iz katerega pa niso razvidna zavarovanja oziroma drugačna utrjevanja struge. Navedbam tožeče stranke o tem, da je bila v posledici gradbenih del brežina oz. struga zrahljana, pa prva toženka ni (obrazloženo) ugovarjala, zaradi česar tožeči stranki tega dejstva, glede na določbo 2.odst. 214.čl. ZPP, niti ni bilo potrebno dokazovati.

(14) Ugotovitev sodišča o tem, da toženka ni ugovarjala dejstvu, da je bila brežina zrahljana, tudi ni v nasprotju z vsebino pripravljalne vloge z dne 14.9.2004 (6.tč. in 7.tč.), v kateri je toženka navajala, da kaljenja vode ni povzročila (15.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP). S takimi navedbami je toženka nasprotovala obstoju vzročne zveze (poglavitni argument toženke je namreč bil, da je kaljenje vode in pogin rib posledica nevihte), ne pa nedopustnosti svojega ravnanja, ki je bilo v tem, da je zrahljano strugo in na brežini naložen gradbeni material pustila nezavarovano tako, da je ob močnejšem pretoku vode (nevihti) prišlo do odnašanja le- tega.

(15) Prva toženka se prav tako ne more razbremeniti odgovornosti z argumentom, da je upravičeno domnevala, da do škodljivih posledic ne bo prišlo in da bi jo bilo potrebno obravnavati kot povprečnega človeka, ki ne ve, kako kalna voda vpliva na ribe. Prva toženka bi namreč kot strokovnjak na področju gradbeništva morala ustrezno zavarovati gradbišče, še posebej ob tem, da ji je bilo po predhodnem opozorilu tožeče stranke znano, da posegi v strugo lahko povzročijo kaljenje vode, ki vodi do pogina rib.

(16) Glede obstoja vzročne zveze je sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, zato ni podana očitana procesna kršitev po 14.tč.2.odst. 339. čl. ZPP. Ne drži, da sodišče ni ugotovilo obeh stadijev vzročne zveze: 1. med ravnanjem oz. posegom prve toženke in kaljenjem vode in 2. med kaljenjem vode in poginom rib. Iz 5.tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je nastala škoda v vzročni zvezi s kalnostjo vode, ki je posledica nevihte, zrahljanih obrežij in zrahljane struge ter naložene deponije materiala na bregu – stanje zrahljane struge pa je povzročila prav tožena stranka kar izhaja iz 6.tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe.

2. Glede odgovornosti druge tožene stranke

(17) Odgovornost druge tožene stranke kot naročnika spornih del temelji na določbi 207.čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ št. 29/1987, 39/1958 in 57/1989). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ugotovljeno nedopustno ravnanje prve toženke izključuje obravnavanje škode po pravilih, ki veljajo za škodo pri opravljanju splošno koristne dejavnosti. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri odškodninski podlagi po 156.čl. ZOR, saj navedeni členi obravnava škodo, ki izvira iz pravno dopustnega ravnanja, pri čemer je nedopustna le škoda, ki presega običajne meje.

3. Glede deljene odgovornosti

(18) Po 192. čl ZOR je tožeča stranka upravičena do sorazmerno manjše odškodnine, če je tudi sama kriva, da je nastala škoda oz. če je ta škoda večja, kot bi bila sicer.

(19) Glede na trditve tožene stranke bi tožeča stranka kot strokovnjak na področju ribogojništva in ob tem, da je bila seznanjena z izvajanjem gradbenih del v bližini ribogojnice, škodo lahko preprečila oz. zmanjšala s premestitvijo rib v druge ribnike, zaprtjem dotoka vode, večjim nadzorom nad bazeni in prezračevanjem, dnevnim preverjanjem stanja posegov, prilagojeno količino rib zmanjšani vsebnosti kisika in podobnimi ukrepi.

(20) Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka k nastanku škode ni prispevala. Takšen zaključek temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja, da zaradi zmanjšane količine kisika v vodi v času škodnega dogodka (kisika je manj ponoči in če je voda kalna oz. blatna, poleg tega so ribe, ki so bile pod stresom, porabile večje količine kisika) dotoka vode v ribogojnico ni bilo mogoče zapreti, saj bi v tem primeru ribe poginile prej kot v 2 urah; manjša količina rib (takšna, ki bi še omogočala preživetje v danih razmerah) pa bi bila za ribogojnico ekonomsko nesprejemljiva.

(21) Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka v danih okoliščinah pravilno ukrepala in ji ob tem, da je bazene v času škodnega dogodka nadzorovala (in tudi prezračevala), ni mogoče očitati opustitve nobenega dolžnega ravnanja. Dolžnost zmanjševanja in preprečevanja škode pa oškodovancu tudi ne nalaga izvedbe nesorazmernih ukrepov. Zato tožeči stranki soodgovornosti prav tako ni mogoče pripisati zaradi neizvedbe drugih ukrepov, s katerimi bi se, glede na trditve toženke, škodi lahko izognila (predhodna premestitev rib v druge bazene, zmanjšanje količine rib v bazenih).

(22) Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi tožeča stranka z zaprtjem dotoka vode škodo po obsegu lahko vsaj zmanjšala (če že ne preprečila), saj bi ribe v tem primeru živele še 2 do 4 ure. Izvedenec je namreč pojasnil, da bi ribe živele do 4 ure samo, če bi bila nasičenost s kisikom 100 %, ne pa v danih razmerah, ko je bila nasičenost s kisikom že močno zmanjšana (50 do 70 %).

(23) Prav tako se toženka ne more razbremeniti odgovornosti za lastno nedopustno ravnanje s prenašanjem odgovornosti na tožečo stranko v smislu, da bi ta sama lahko dnevno preverjala stanje posegov, ker je bila seznanjena z izvajanjem gradbenih del, saj je bila dolžnost obveščanja o stanju posegov v skladu z izrecnim medsebojnim dogovorom na strani toženke.

4. Glede višine škode

(24) Sodišče je ocenilo, da je realna količina poginulih rib 28 ton, kar izhaja iz izpovedb F. J. in E. B. (o tem kakšna je kapaciteta ribogojnice in koliko rib je bilo v posameznih bazenih), takšno oceno pa potrjujeta tudi izračun porabljene krme in izvedensko mnenje.

(25) Ne gre za pomanjkanje trditev na strani tožeče stranke in s tem očitano kršitev razpravnega načela (1.odst. 7.čl. ZPP v zvezi z 212.čl. ZPP), če tožeča stranka ni navedla na podlagi katerih kriterijev je določila končno težo rib (odvoz rib, kapacitete bazena, količina porabljene krme). Tožeča stranka je namreč navedla pravno relevantno dejstvo – obseg škode (in sicer, da je količina poginulih rib 28 ton). Navedeni kriteriji pa predstavljajo le način dokazovanja, ne pa pravno relevantnega dejstva, ki bi spadalo v trditveno podlago in s katerimi bi stranka začrtala meje razpravljanja in dokazovanja.

(26) Na pritožbeni očitek glede pravilnost pokopa rib oz. ustreznost ravnanja v primeru pogina je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Na odločitev o odškodninski odgovornosti toženk vprašanje pravilnosti pokopa rib ne more vplivati, saj ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Če bi bile ribe odpeljane v skladu s pravilnikom, na katerega se sklicuje druga toženka, bi bilo sicer verjetno res lažje dokazati obseg nastale škode. To pa samo po sebi ne izključuje možnosti, da tožeča stranka relevantno dejstvo dokaže na drug primeren način (kar je tudi storila).

5. Glede zamudnih obresti

(27) Pritožnika pa utemeljeno izpodbijata prisojo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2002 dalje do nastopa zamude.

(28) V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 (uveljavitve Obligacijskega zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A), razen če je zamuda nastala pozneje, v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (s čimer je izključen učinek dvojne valorizacije zaradi prisoje odškodnine na dan izdaje sodbe), od 28.6.2003 naprej (uveljavitev Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti - ZPOZMO-1) pa v višini predpisane obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

(29) Res je, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186.čl. ZOR), vendar prva toženka utemeljeno opozarja, da zapadlost odškodninske obveznosti in zamuda (vedno) ne sovpadata.

(30) Zamudne obresti so sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (1.odst. 277.čl. ZOR). Terjatev za povrnitev škode pa primarno ni denarna obveznost, saj je primarni način povrnitve škode naturalna restitucija (1.odst. 185.čl. ZOR). Denarna odškodnina pa je zato prisojena le v primeru, ko naturalna restitucija ni možna (2.odst. 185.čl. ZOR). Zato je pri denarnih odškodninskih obveznostih trenutek zamude in začetek teka zamudnih obresti odvisen od opredelitve ali gre za t.i. čisto ali nečisto denarno terjatev oz. je vezan na konverzijo nečiste v čisto denarno terjatev.

(31) Čista denarna terjatev je tista, ki je po svojem neposrednem izvoru denarna, torej zneskovno opredeljena že od njenega nastanka. Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib, pa v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda (primerjaj Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1.knjiga str. 933-935).

(32) Ker tožeča stranka ni podala nobenih trditev o tem, kdaj naj bi toženko pozvala k povrnitvi škode in s tem denarno terjatev za povrnitev premoženjske škode zneskovno opredelila, je toženka prišla v zamudo šele z dnem vložitve tožbe (to je 1.8.2003 in ne že 1.1.2002).

(33) Ob pojasnjenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama toženih strank in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (4.tč. 358.čl. ZPP). V preostalem pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP), saj v pritožbah uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Glede višine prisojene odškodnine

(34) Tožeča stranka je zahtevala odškodnino na temelju določbe 16.čl. Zakona o sladkovodnem ribištvu (Ur. l. SRS št. 25/1976; v nadaljevanju ZSlaR) in na njem temelječega Odškodninskega cenika za povračilo škode na ribah (Ur. l. SRS št. 17/1980; v nadaljevanju Odškodninski cenik). V 2.čl. Odškodninskega cenika je določeno, da se povračilo škode na ribah izračuna tako, da se pomnoži vsakokratna tržna cena za kilogram ribe s količniki, predpisanimi za posamezno vrsto rib v ceniku. Ker v konkretnem primeru poginule ribe (konzumne postrvi) spadajo v kategorijo šarenke, za katero je po ceniku predpisan količnik 3, je tožeča stranka zahtevala plačilo odkupne cene za vsak kilogram poginulih rib pomnožene s takim količnikom.

(35) Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 47.562,98 EUR odškodnine za 19.400 kilogramov poginulih rib po ceni 2,4517 EUR za kilogram (podatek Statističnega urada za mesec oktober 2009), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

(36) Po mnenju pritožnika so gospodarske družbe, katerih registrirana dejavnost je ribogojstvo (kakršna je tudi tožeča stranka) nekdanje ribiške organizacije združenega dela (v smislu 6.čl. ZSlaR) prilagojene takratnemu družbenemu sistemu, zato ji pripada odškodnina v skladu s specialnejšim ZSlaR in Odškodninskim cenikom. Takšno naj bi bilo tudi stališče sodbe prakse (I Cpg 846/2001 in I Cpg 1190/2002).

(37) Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v konkretnem primeru Odškodninski cenik ne more biti podlaga za izračun škode, ker ne gre za primer škode na ribah, ki bi jo uveljavljala ribiška organizacija, ki upravlja ribolovno vodo (ribiška družina ali organizacija združenega dela, katere poslovni predmet je ribištvo po 6. členu ZSlaR) - torej organizacija, ki zagotavlja pogoje za varstvo, gojitev in pospeševanje ribištva (1. odst. 20. člena ZSlaR), temveč uveljavlja odškodnino gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu.

(38) Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni utemeljeno sklicevanje na posamezne primere iz sodne prakse višjih sodišč, saj ti še ne predstavljajo ustaljene oz. enotne sodne prakse, na katero bi bilo sodišče vezano (v smislu ustavne zahteve po enakem varstvu pravic iz 22.čl. Ustave). Tako zlasti ne ob ugotovitvi, da bi bila prisoja odškodnine v skladu z Odškodninskim cenikom v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči odškodninskega prava.

(39) Sicer pa na ta pritožbeni očitek pritožbeno sodišče dodaja še naslednje. Primarna funkcija odškodninskega prava je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja (škode) oz. negativnih posledic protipravnega ravnanja, ki so nastale v sferi oškodovanca (izravnalna funkcija). Odškodninska obveznost ima značaj civilne sankcije, vendar njena primarna funkcija ni v kaznovanju odgovorne osebe (primerjaj Jadek Pensa, Komentar Obligacijskega zakonika, 1.knjig, str. 666; Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, str. 475).

(40) Prisoditev odškodnine v večkratnem (konkretno trikratnem) znesku dejanske škode na ribah (kot je predvideno v odškodninskem ceniku) pa ne bi bila v skladu s to funkcijo - to je za oškodovanca vzpostaviti stanje kot bi bilo brez škodnega dogodka. Pomenila bi namreč civilno kazen za odgovorno osebo, ki z našim sistemom odškodninske odgovornosti ni združljiva oz. je predvidena le izjemoma, zato bi sodišče večkratni znesek odškodnine oškodovancu lahko prisodilo samo, če bi bilo po zakonu za to posebej pooblaščeno (tako je civilna kazen predvidena npr. v določbi 168.čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah).

(41) Odškodninski cenik, kot podzakonski predpis, namenjen izvrševanju ZSlaR pa takšnega pooblastila sodišču ne daje. Zaradi načela hierarhije pravnih aktov (153.čl. Ustave) morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in zakonom. Skladnost pomeni, da se mora nižji pravni akt gibati v mejah, ki mu jih vsebinsko zarisuje višji pravni akt. Podzakonski akti so zato na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, temveč le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb (primerjaj odločitve Ustavnega sodišča v zadevah U-I-58/1998 in U-I-229/03).

(42) V 1.odst. 16.čl. ZSlaR je določeno, da je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne vrednosti, bi zato zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla.

(43) Sodišče zato pri prisojanju odškodnine v konkretnem primeru na določbe Odškodninskega cenika ni vezano. Če ugotovi, da določen podzakonski akt ni v skladu z ustavo ali zakonom, sodišče tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis; primerjaj II Ips 36/2005; I Cp 4346/2008), saj je pri sojenju vezano le na ustavo in zakon (125.čl. URS in 3.čl. Zakona o sodiščih; Ur.l. RS št. 19/94 in naslednji)

(44) Ob pojasnjenem se izkaže, da je prisoja odškodnine po cenah ob izdaji sodbe (2.odst. 189.čl. ZOR) materialnopravno pravilna, saj je bila tožeči stranki prisojena dejanska škoda, ki jo je utrpela.

(45) Ker pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako pa ne druge kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Pritožbeni stroški:

(46) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1.odst. 154.čl. ZPP v zvezi z 1.odst. 165.čl. ZPP). Toženi stranki pa sta uspeli le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato v skladu z določbo 3.odst. 154.čl. ZPP (v zvezi z 1.odst. 165.čl. ZPP) prav tako sami krijeta svoje pritožbene stroške.