Jedro

Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo II. točko izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in jo nadomestilo z novo II. točko tako, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto: brez dela preko polnega delovnega časa, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez del, kjer je potrebno pogosto globoko sklanjanje (do tal oziroma dvigovanje nad višino ramen) in le v ugodnih mikroklimatskih pogojih in ob urejenih sanitarnih prostorih v bližini delovnega mesta, s polnim delovnim časom od 2. 4. 2013 dalje. Zavrnilo pa je zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 2. 4. 2013 dalje. Odločilo je tudi, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo, ki je bila popravljena s sklepom II Ps 113/2014 z dne 12. 2. 2016, je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po njenem mnenju je sodišče napačno zaključilo, da je zmožna za opravljanje dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom. Sodišče je sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki ga tožnica ne sprejema in je nanj tudi že podala pripombe. Izvedenec je namreč dodatno kot že v prvotnem mnenju pojasnil, da je tožnica sposobna za delo kuharice, ni pa sposobna za delo čistilke. Delo kuharice se namreč lahko opravlja v skupini, delo čistilke pa je samostojno delo. Takšno pojasnilo pa ne vzdrži resne presoje. Iz izvida z dne 9. 5. 2007 izhaja, da je pri tožnici podana težka torakolumbalna skolioza z ravnim hrbtom ter začetnimi degenerativnimi spremembami s prekomerno telesno težo. Zaradi tega je prejela tudi protibolečinske tablete in je bila naročena na fizikalno terapijo za hrbtenico. Tudi iz izvida z dne 9. 10. 2009 izhaja, da ima stalne bolečine v križu. Lečeči specialist je pojasnil, da tožnica ni sposobna za delo v prisilni drži, za dvigovanje bremen in tudi ne za dolgo sedenje. Lečeči specialist je večkrat opisal in navedel časovne razbremenitve, poleg tega je poudarjal tudi omejitev dolgotrajne prisilne drže, kar pa je sodišče izpustilo. Delo kuharice namreč zahteva dolgotrajno prisilno držo. Delo je fizično enako ali bolj naporno kot delo čistilke in razlogovanje, da kuharica dela v timu je popolnoma neosnovano. Ali se neko delo opravlja samostojno ali v timu je namreč odvisno od velikosti delovnega obrata. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je v zaposlitvenem načrtu tožnice že od leta 2008 dalje zabeleženo, da ne more delati v kuhinji. Izvedenec tudi ni upošteval, da se tožnici predpisujejo vedno močnejši analgetiki in da so ji bile zamenjane tablete 22. 6. 2015. Sodišče tudi ni upoštevalo pripomb tožnice, da ni sposobna hoditi 7 km, kot to navaja izvedenec, ter da je pri tožnici podana tudi spondiloza, kar bistveno pripomore k težavam v prisilni drži. Sodišče tudi napačno zaključuje, da tožnica z zahtevkom ni uspela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 6. 2013. Z navedeno odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto: delno sede in delno stoje, brez dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom od 2. 4. 2013 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da kontrolni pregled ni potreben ter, da se je tožnica dolžna najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje, ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Drugostopenjski organ je v revizijskem postopku spremenil prvi odstavek izreka prej citirane odločbe tako, da se tožnici prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo: brez dela preko polnega delovnega časa, s polnim delovnim časom od 2. 4. 2013 dalje, s tem da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe.

6. Glede na pritožbene navedbe in glede na postavljeni tožbeni zahtevek, je v zadevi sporno, ali je pri delu na drugem delovnem mestu v svojem poklicu potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da tožnica delo opravlja po 4 ure dnevno.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) v 3. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Skladno s tretjim odstavkom se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 22. 6. 2015 in pa s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa prim. prof. dr. A.A., dr. med., ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi. Iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje kot tudi iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala (po njeni izpovedbi od leta 1996 do 2003) in sicer delo čistilke ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica z omejitvami pri delu, ki jih je podrobno podal sodni izvedenec. Upoštevaje stvarne razbremenitve pri delu pa iz obeh mnenj izhaja, da pri delu ni potrebna časovna razbremenitev.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ustrezno razčiščeno. Izvedenec je pri podaji mnenja upošteval celotno medicinsko dokumentacijo tako v sodnem kot upravnem spisu, pa tudi dokumentacijo v tožničinem zdravstvenem kartonu. Tožnico je tudi osebno pregledal. Upošteval je tudi izvide, ki se nahajajo v dokumentaciji sodnega spisa od A8 do A9, kot tudi diagnozo, ki jo tožnica omenja v pritožbi. Že v pisno podanem izvedenskem mnenju je omenjen izvid revmatologa z dne 2. 10. 2012, ki govori o enteropatskem spondilartritisu, s tem da revmatolog v letu 2012 ugotavlja stabilno stanje enteropatskega spondilartritisa in svetuje nadaljevanje dosedanjega zdravljenja (nesteroidni antirevmatiki). Potrebna pa je redna fizična aktivnost, vaje za ohranitev gibljivosti hrbtenice in jačanje mišičja. Pri delu pa so potrebne razbremenitve. Sodni izvedenec je pri podaji mnenja upošteval tudi prirojeno deformacijo hrbtenice in pa da gre pri tožnici za urejen ulcerozni kolitis. Vse te zdravstvene težave nedvomno vplivajo na tožničino delovno zmožnost, tako, da so pri delu potrebne razbremenitve, zato je bila tožnica tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Sodišče je utemeljeno sledilo omejitvam, kot jih je podal izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa. Namen dokazovanja z izvedencem je bil ravno v tem, da se upoštevaje vso medicinsko dokumentacijo (torej tudi izvidov ortopeda, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica) ugotovi, kakšne razbremenitve so potrebne pri opravljanju drugega dela. Pri tožnici so nedvomno potrebne določene razbremenitve pri delu, vendar pa njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več (kar bi pomenilo razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti). Tožnica namreč lahko v okviru svojega poklica opravlja drugo ustrezno delo s stvarnimi razbremenitvami in sicer s polnim delovnim časom. Da bi bila potrebna časovna razbremenitev ne izhaja niti iz podanih izvidov in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Zgolj osebni zdravnik, ki je predlagal začetek postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je predlagal časovno razbremenitev, pri čemer je potrebno poudariti, da je bil tak predlog predmet presoje tako v predsodnem kot tudi v sodnem postopku. Kako je konkretno delo v okviru svojega poklica organizirano torej ali se spoštujejo določene razbremenitve pa ni predmet presoje v tem postopku. Glede predpisovanja močnejših analgetikov (kar naj bi pomenilo, da se tožnici zdravstveno stanje slabša) pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko tožnica v takem primeru pri toženi stranki ponovno uveljavlja priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Predmet presoje pred sodiščem je bilo namreč dejansko stanje, ki je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo tudi glede povrnitve stroškov postopka, ki jih bo pooblaščenki izplačala služba za Bpp, tako za postopek pred sodiščem prve stopnje, kot tudi za pritožbeni postopek, saj je bila tožnici tudi za vložitev pritožbe z odločbo št. Bpp 61/2016 z dne 4. 2. 2016 dodeljena brezplačna pravna pomoč.

(1) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.