Jedro

Če je tožnikov pooblaščenec po ustni odločbi o omejitvi gibanja vložil pritožbo še pred prejemom pisne odločbe, po njenem prejemu pa je s tožbo napadel tudi ta odpravek, tožbe ni mogoče zavreči kot prezgodaj vložene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani na podlagi določbe 3. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 29.8.2007. Z navedenim sklepom je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejitev gibanja, od 28.8.2007 do 28.11.2007 - do prenehanja razloga oziroma do pravnomočno končanega postopka. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče je presodilo, da tožniku ni mogoče očitati suma zavajanja ali zlorabe postopka s tem, da bi lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Zato je zaključilo, da ni podan razlog, na podlagi katerega je tožena stranka oprla izpodbijani sklep.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Opozarja, da je bila tožba vložena prezgodaj. Sodišče prve stopnje bi jo zato moralo zavreči. Ne more se strinjati tudi z vsebinsko odločitvijo sodišča. Ne drži ocena, da je tožnik verodostojno in zadostno pojasnil vse okoliščine svojega prihoda in gibanja.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke o tem, da je tožeča stranka tožbo vložila prezgodaj. Iz podatkov predloženih spisov (in iz samih tožbenih navedb) je razvidno, da je bil tožniku (prosilcu za azil) dne 28.8.2007 ob 12.35 uri ustno naznanjen sklep o omejitvi gibanja. To bi sicer pomenilo, da je zahteval sodno varstvo še pred izdajo odločbe, ki jo izpodbija. Zakon o azilu v 5. odstavku 27. člena določa, da pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najkasneje v roku 48 ur in nadalje v 6. odstavku istega člena določa, da ima prosilec za azil pravico do pritožbe v treh dneh po njegovi vročitvi.

Toda v zadevi ni mogoče prezreti procesnega dejanja tožnikovega pooblaščenca. Ta je na glavni obravnavi, ki jo je sodišče v tej zadevi razpisalo in opravilo, izrecno izjavil, "da dopolnjuje tožbo na odpravo sklepa z dne 29.8.2007". Tega njegovega procesnega dejanja po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ločiti od tožbe, ki je bila vložena po podatkih spisa že 28.8.2007 (torej še isti dan, ko je bil tožniku ustno naznanjen sklep o omejitvi gibanja). Vendar je s stališča sodnega varstva potrebno izhajati iz tožnikove pravice do pritožbe, torej iz njegove volje, da zahteva sodno varstvo. To voljo je izrazil, zato je obe njegovi procesni dejanji šteti kot celoto in zahtevo, da izpodbija odločbo tožene stranke o omejitvi gibanja. To pa pomeni, da je potrebno odločbo presojati po vsebini.

Tudi v vsebinskem pogledu je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločila.

Tožena stranka je svoj zaključek oprla na podatek policijske depeše PP Lendava z dne 27.8.2007, da je tožnik zaprosil za azil šele po tem, ko je bil s policijo opravljen ogled kraja prestopa državne meje, pa tudi na podatek, da je bil tožnik štirinajst dni v Romuniji in bi, če bi bil resnično preganjan, zaprosil za azil že v Romuniji. Vendar po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sledi razlogom, ki jih je tožnik navedel. Zaprosil je za azil pri policistu, ki ga je legitimiral pred supermarketom. Pojasnil je, da je policist govoril delno srbski jezik in da je prepričan, da ga je policist razumel. Odpeljal ga je na policijsko postajo. Tam je še enkrat zaprosil za azil, šele nato so ga odpeljali na kraj, kjer naj bi prestopil državno mejo. Ko to pravilno navaja sodišče prve stopnje, je tožnik tudi pojasnil, da je bil v Lendavi, da je bila nedelja in da je bilo vse zaprto, policijske postaje ni našel. Ko so ga peljali na policijsko postajo je ugotovil, da je ta na drugem koncu mesta in je sam tudi ne bi našel. Zato je tožnik tudi po oceni pritožbenega sodišča razumno prikazal, kako se je gibal, ko je prišel v Slovenijo in tudi kako je potekal postopek pred supermarketom in na policijski postaji. Zanikal je, da bi prošnjo podal šele potem, ko je s policisti odšel na kraj prestopa državne meje. Ker je tožnik podrobno in prepričljivo prikazal svoje gibanje v Lendavi, pojasnil tudi, kako se je pozanimal glede azilnega doma v Sloveniji in povedal tudi, da je Lendava vas, zaradi česar je sklepal, da tam azilnega doma ni in ni pričakoval, da bi ljudje o tem kaj vedeli. Takšna njegova izpovedba na glavni obravnavi je skladna z izjavo, ki jo je podal pri prošnji za azil. Tožnikovi razlogi so zato tudi po presoji pritožbenega sodišča prikazani razumno in s takšno stopnjo verjetnosti, ki ji ni mogoče odreči verodostojnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla nobenih drugih objektivnih okoliščin, ki bi temu nasprotovale in da tudi ni navedla takšnih splošnih okoliščin, ki bi nasprotovale tožnikovim razlogom. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku tudi ni mogoče očitati, da ne bi zaprosil za azil v najkrajšem možnem času pri pristojnem organu. Na navedeni podlagi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati suma zavajanja ali zlorabe postopka s tem, da bi lažno predstavljal razloge, na katere se sklicuje, na tej podlagi pa je tudi pravilen zaključek, da ni podan razlog, na podlagi katerega je tožena stranka oprla svoj sklep o omejitvi gibanja. Pravilno je zato sodišče prve stopnje odločilo, ko je tožbi ugodilo in sklep o omejitvi gibanja tožniku odpravilo, potem, ko je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da ni podan razlog, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev.

Ker glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.