Jedro

Delodajalec ne more enostransko odstopiti od dogovorjene konkurenčne klavzule. Obveznost lahko ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (9. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno obračunalo višino odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, ko je za izračun vzelo povprečje tožnikovih zadnjih treh bruto plač. Toženka bi morala izplačati v neto zneskih obračunano odškodnino le, če bi bilo v pogodbi o zaposlitvi to izrecno zapisano, kar pa ni bilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 9.087.308,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja dne 23.2.2004 do dneva plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 611.496,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Toženka je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2004 obstoječa pogodba o zaposlitvi, s tem pa tudi celotna njena vsebina, tudi konkurenčna klavzula, prenehala veljati. Tožnikovo ravnanje je špekulativno in pomeni zlorabo pravic. Tožnik je jasno izpovedal, da je o odškodnini zaradi konkurenčne klavzule začel razmišljati šele naknadno in da je vlogo oddal šele kasneje, ko je že začel delati pri drugem delodajalcu. Tožnik ni upravičen do odškodnine, če na novem delovnem mestu prejema plačo, ki je primerljiva in celo višja od njegove prejšnje plače. Odškodnina pomeni le denarno odmeno za primer eventualnega prikrajšanja delavca, ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo.

Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno izračunalo nadomestilo tožniku, ker je vzelo kot osnovo namesto neto zneskov kar bruto zneske zadnjih plač. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da če bi pravdni stranki v sporazumu želeli urediti tudi medsebojne obveznosti na podlagi pogodbenih določb o konkurenčni prepovedi, bi to morali izrecno zapisati in opredeliti tudi vsebino medsebojnih obveznosti, ki izvirajo iz narave pogodbeno določene konkurenčne klavzule. Iz vsebine sporazuma jasno izhaja, da je toženka, tudi zaradi izjave tožnika z dne 1.2.2004, še vedno vztrajala pri spoštovanju določb konkurenčne klavzule po 5. členu pogodbe o zaposlitvi, Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2004 učinkuje le za prenehanje delovnega razmerja, glede na svojo vsebino pa ne ureja medsebojnih pravic in obveznosti strank po določbah pogodbene konkurenčne klavzule. Toženka seje z nejasnim zapisom besedila sporazuma želela izogniti obveznosti za plačilo pogodbeno dogovorjene odškodnine. Toženka ob prenehanju delovnega razmerja še vedno vztraja pri spoštovanju določb konkurenčne klavzule, zato so tudi bili izpolnjeni pogoji za plačilo pogodbeno dogovorjene odškodnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 2.2.2004 (v nadaljevanju sporazum) prenehala veljati konkurenčna klavzula. Iz sporazuma to ne izhaja. Ravno nasprotno je iz njega razvidno, da tožnika konkurenčna klavzula še vedno zavezuje. Navedeno izhaja tudi iz izjave tožnika k sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.2004 (v nadaljevanju izjava), ki je bila podpisana le dan pred sporazumom in s katero se je tožnik na zahtevo toženke ponovno zavezal, da bo spoštoval konkurenčno klavzulo, ki stajo stranki določili že v pogodbi o zaposlitvi z dne 20.12.2001. Nenazadnje je tudi direktorica splošnega sektorja toženke izpovedala, da sta bila izjava in sporazum pripravljena hkrati. Zato je nelogično, da bi toženka, če bi res imela v mislih razveljavitev konkurenčne klavzule, hkrati sestavila izjavo, s katero se je tožnik ponovno zavezal spoštovati konkurenčno klavzulo, in sporazum, s katerim bi (potrditvah toženke) konkurenčna klavzula prenehala veljati. Iz 2. člena sporazuma (kot tudi iz izjave) je nedvomno razvidno, da klavzula tožnika še vedno zavezuje, medtem ko v sporazumu ni navedeno ničesar o obveznosti toženke zaradi tožnikovega spoštovanja klavzule. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (15. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. 1, SFRJ št. 29/78-57/89, v nadaljevanju ZOR, enako 8. člen Obligacijskega zakonika. Ur. 1. RS št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Zato je v konkretnem primeru tožnik (kot je to določeno že v 5. členu pogodbe o zaposlitvi) upravičen do materialnega nadomestila, saj gre za poseg v njegovo ustavno pravico do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Že ob sklenitvi pogodbe se lahko predvideva, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanju dejavnosti zmanjšane. Tožnik pa je na te omejitve, ki jih je dejansko tudi spoštoval, pristal ob dogovorjenem nadomestilu. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je namreč zaposlil v nekonkurenčni dejavnosti, izpovedal pa je tudi, da je imel zaradi spoštovanja klavzule težave pri iskanju nove zaposlitve. Tožnik se je torej s pogodbo o zaposlitvi in z izjavo z dne 1.2.2004 zavezal, da ne bo konkurenčno deloval, kar je tudi spoštoval, zaradi česar je tudi upravičen do denarnega nadomestila oziroma dogovorjene odškodnine. Ta odškodnina je bila v pogodbi o zaposlitvi vezana zgolj na pogoj, da v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja delavec v roku dveh let ne bo ustanavljal družbe ali začel opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo kot jo ima družba, če bi opravljanje teh dejavnosti oziroma ustanovitev družbe pomenila za navedeno družbo konkurenco ali sklenil delovnega razmerja, pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu v drugi družbi oziroma delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za družbo pomenilo konkurenco. Nobenih drugih pogojev za izplačilo odškodnine stranki nista določili, zaradi česar sta bili dolžni izpolniti pogodbo, kot je bila zapisana.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi ne držijo toženkine trditve iz postopka na prvi stopnji, da delodajalec lahko enostransko odstopi od pogodbenih določil (v konkretnem primeru od spoštovanja konkurenčne klavzule). Obveznost lahko ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (17. člen ZOR, enako 9. člen OZ). Delodajalec (toženka) ne more z enostransko izjavo volje (brez soglasja delavca) odstopiti od spoštovanja konkurenčne klavzule (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 110/2001 z dne 26.2.2002).

Iz navedenih razlogov tožnikovo ravnanje tudi ne predstavlja nikakršne zlorabe pravic, kot to trdi toženka. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik podal zahtevo za plačilo odškodnine šele potem, ko je že začel delati pri drugem delodajalcu. Kot je to razvidno iz listinskih dokazov, je omenjeno zahtevo na delodajalca naslovil dne 17.2.2004, torej še v času trajanja delovnega razmerja pri toženki, pri kateri je bil zaposlen vse do 23.2.2004, kot to izhaja iz sporazuma z dne 2.2.2004. Pa tudi sicer ne pogodba o zaposlitvi ne Zakon o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS št. 14/90 do 71/93, v nadaljevanju ZDR/90, ki se, glede na to, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 20.12.2001, uporablja v konkretnem primem) ne določata roka za uveljavljanje denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da delavec ni upravičen do nadomestila, če na novem delovnem mestu prejema plačo, ki je primerljiva in celo višja od njegove prejšnje plače. Tožnik je res izpovedal, da ima pri novem delodajalcu višjo plačo, kot jo je imel pri toženki, vendar stranki v pogodbi o zaposlitvi nista navedli, da je nadomestilo odvisno od tožnikove plače pri njegovem novem delodajalcu. ZDR/90 prav tako ne vsebuje določbe, ki bi pogojevala plačilo nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule z višino plače delavca pri novem delodajalcu, Navedeno predpisuje šele nov Zakon o delovnih razmerjih (Ur. 1. RS št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR/02) v 1. odstavku 39. člena, ki določa, da če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Ker pa ZDR/02 velja šele od 1.1.2003 dalje, v pogodbi o zaposlitvi pa stranki tega pogoja za izplačilo odškodnine nista navedli, v konkretnem primeru to ne pride v poštev.

Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 163/2001 in VIII Ips 236/2001, iz katerih naj bi izhajalo, da delavec ni upravičen do nadomestila, če v ničemer ni prikrajšan v svojih pravicah do svobodne izbire poklica in podjetniške dejavnosti. Iz teh sodb izhaja, da je delodajalec prenehal opravljati vse svoje dejavnosti, zato mu delavec po prenehanju delovnega razmerja tudi z opravljanjem katerekoli dejavnosti, ki jih je delodajalec prej opravljal, ne bi mogel več konkurirati, zaradi česar tudi ni bil upravičen do nadomestila. V konkretnem individualnem delovnem sporu pa je bil tožnik prikrajšan v svoji pravici do svobodne izbire zaposlitve, saj je izpovedal, da je imel zaradi spoštovanja klavzule težave pri iskanju nove zaposlitve, sedaj pa je zaposlen v dejavnosti, ki ni konkurenčna s toženko.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obračunalo višino odškodnine, ko je za izračun kot osnovo vzelo povprečje tožnikovih zadnjih treh plač, to pa glede na že sedaj dalj časa uveljavljeno enotno sodno prakso pomeni zneske bruto plač. Toženka bi morala izplačati v neto zneskih obračunano odškodnino le, če bi bilo v pogodbi o zaposlitvi to izrecno napisano, kar pa ni bilo. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 432/98 (na katero se sklicuje toženka) res odločilo, da je pri izračunu nadomestila potrebno upoštevati neto plače, vendar pa ta del sodbe ni bil predmet revizijske presoje (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 110/2001 z dne 26.2.2002), kot to trdi toženka. Če bi revizijsko sodišče poseglo v višino zahtevka in ga spremenilo v bruto, bi tako spremenilo sodbo v škodo vložnika revizije, zato je revizijsko sodišče v tej sodbi odločalo le o temelju - pravici do nadomestila.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za spor (1. odstavek 155. člena ZPP), zato tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.