Jedro

Tožnica ni bivša imetnica stanovanjske pravice, temveč je bil bivši imetnik stanovanjske pravice njen oče (posledično to tudi pomeni, da tožnica tudi ni imela položaja zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja), zato se na 195. člen SZ-1 ne more (več) sklicevati, ne glede na to, da je bila ta določba razveljavljena le glede pridobitve neprofitnih stanovanj na javnih razpisih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je odločil, da tožnica ne izpolnjuje splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja, skladno z najemno pogodbo z dne ... (1. točka izreka), določil, da se za stanovanje št. ... na naslovu ..., z mesecem novembrom 2017 začne zaračunavati tržna najemnima v višini 7 EUR/m2 in za ta mesec znaša 787,64 EUR (2. točka izreka) in še odločil, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali nobeni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je po uradni dolžnosti začel postopek preveritve izpolnjevanja splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja in upravičenosti do nadaljevanja neprofitnega najemnega razmerja tožnice. Ugotovil je, da je bila dne ... sklenjena za tožnico najemna pogodba za neprofitno stanovanje na navedenem naslovu. Po predložitvi tožničinih podatkov je organ ugotovil, da je tožnica državljanka RS, da ima stalno prebivališče prijavljeno na območju ..., da pa premoženje tožničinega 4-članskega gospodinjstva presega predpisani premoženjski cenzus (ugotovljena skupna vrednost premoženja sodi v 2. premoženjski razred). Dohodki so v koledarskem letu 2016 znašali skupaj 48.363,14 EUR neto oziroma mesečno 4.030,26 EUR neto. Skladno s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), izdanim na podlagi 90. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), je zgornja meja za 4-člansko gospodinjstvo 370 % od povprečne neto plače v državi, ki za leto 2016 znaša v RS 1.030,16 EUR, torej je zgornja meja 3.811,59 EUR. Mesečni znesek neprofitne najemnine je znašal 213,80 EUR, z izdajo te odločbe pa se z mesecem novembrom 2017 začne zaračunavati tožnici tržna najemnina, ki je določena na podlagi Sklepa o stanovanjski najemnini (v nadaljevanju Sklep). Stanovanjska površina stanovanja na naslovu ... znaša 112,52 m2, kar se pomnoži z vrednostjo 7 EUR/m2, torej znaša najemnina 787,64 EUR.

2. Drugostopni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njen predlog za povrnitev stroškov postopka zavrnil ter še odločil, da tožnica nosi sama stroške postopka. V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodal, da je iz najemne pogodbe z dne ... razvidno, da je bilo to stanovanje tožnici kot najemnici dodeljeno kot nadomestno za izpraznjeno in izročeno stanovanje na ..., ki ji je bilo dodeljeno z odločbo z dne ... in bilo predvideno za porušitev v sklopu urejanja območja ... Dejstvo, da je bil tožničin oče bivši imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na ..., na njen položaj ne more vplivati. S tožnico je bila zaradi smrti očeta - najemnika, sklenjena najemna pogodba kot z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi, po 56. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ/91). S tem je tožnica pridobila status najemnice neprofitnega stanovanja, ne pa statusa imetnice stanovanjske pravice (141. člen SZ/91). Zaradi predvidene rušitve je bilo tožnici ponujeno drugo neprofitno stanovanje za nedoločen čas, zato je res, da ga ni pridobila na podlagi javnega razpisa, kar pa ne utemeljuje ugovora upravne pristojnosti. Sklicevanje tožnice na 195. člen SZ-1 in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-144/14-6 z dne 19. 3. 2017, je neutemeljeno zaradi kasnejše novele zakona (SZ-1C). Ta je spremenila 90. člen SZ-1, zato se 195. člen kot del prehodnih določb in prvotnega besedila ne uporablja več. Petletni rok za predložitev dokazil o izpolnjevanju splošnih pogojev (ki ga določa 90. člen SZ-1) je v tožničinem primeru nedvomno potekel, saj je od sklenitve najemne pogodbe poteklo že 20 let. Vrednost stanovanja je določena po Uredbi o metodologiji za oblikovanje najemnin in za uveljavljanje subvencioniranih najemnin. Iz Sklepa so razvidni premoženjski razredi. Drugostopni organ je podrobneje še pojasnil izračun premoženja. Z Aneksom št. 1 z dne ... je bilo število uporabnikov neprofitnega stanovanja iz 5 spremenjeno na 4 uporabnike, kar pomeni, da je organ pravilno upošteval dejansko stanje na dan izdaje odločbe. Ker se po Pravilniku preverjajo denarni prejemki za preteklo koledarsko leto, je organ pravilno upošteval prejemke za leto 2016. Stanovanjska površina pa izhaja iz najemne pogodbe, kot tudi iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 1. 11. 1994. 3. Tožnica je v tožbi navedla, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, bistveno so bila kršena pravila postopka in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, odločba pa je tudi nična. Nesporno je namreč, da je tožnica stanovanje pridobila kot nadomestno stanovanje zaradi rušitve stavbe na sedaj ..., kjer je bilo stanovanje, ki ga je tožnica pridobila v najem po smrti svojega očeta, bivšega imetnika stanovanjske pravice, ki je sklenil najemno pogodbo z občino dne ... Stanovanje na (prej) ... oziroma ... je bilo v najemu družine ... še pred II. svetovno vojno. Stanovanja na ... tožnica torej ni pridobila na podlagi javnega razpisa, temveč z najemno pogodbo leta 1997, torej pred uveljavitvijo SZ-1. Zato se drugi in tretji odstavek 90. člena SZ-1 ne moreta nanjo nanašati. 195. člen SZ-1 je namreč določil, da zadnje citirana določba ne velja za najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo tega zakona. Zgolj sprememba drugega in tretjega odstavka 90. člena SZ-1 (Uradni list RS, št. 27/17) ne more pomeniti, da 195. člen ne velja več in da se ta sprememba nanaša tudi na najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1 v letu 2003. Pravila nomotehnike organ napačno tolmači. Uveljavitvena določba zakona ali novele, ki se nikoli ne novelira, je zgolj določba o pričetku veljavnosti zakona, ne pa tudi ostale določbe, kot so prehodne in končne določbe, ki so novelirane v mnogih zakonih (npr. 30. člen ZVEtl je bil noveliran z novelo ZVEtl-A). Predpisi nomotehnike določajo, da morajo biti pravni predpisi izdani na način, da so jasni in nedvoumni. Glede na novelirano zakonsko besedilo ni mogoče zaključiti, da spremenjeni drugi in tretji odstavek 90. člena SZ-1 velja tudi za najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo SZ-1. Novela bi morala jasno določiti, da 195. člen ne velja več. Ker drugi in tretji odstavek 90. člena SZ-1 ne moreta veljati za tožnico, organ ni mogel izdati odločbe in je zato odločba nična iz razloga po 1. točki 279. člena ZUP. Ustavna odločba, št. U-I-144/14-6 z dne 9. 3. 2017, pa nedvomno ne velja za tožnico, ker ji stanovanje ni bilo oddano na javnem razpisu. Četudi pa bi to veljalo, pa to pomeni, da bi bilo takšna določba protiustavna, ker bi posegla v že pridobljene pravice najemnikov iz pogodb, sklenjenih pred letom 2003 glede na osnovni SZ-1. V tem primeru bi šlo za kršitev 155. člena in 2. člena Ustave RS ter bi moralo sodišče prekiniti postopek po 156. členu Ustave za oceno ustavnosti te določbe. Ravno 195. člen SZ-1 je določil izjemo pri najemnikih, ki niso pridobili stanovanj v najem na javnih razpisih, temveč kot bivši imetniki stanovanjske pravice oziroma njenih uporabnikov.

4. Tožnica je še navedla, da je nesporno, da prvostopni organ ni konkretizirano opredelil premoženjskih razmer tožnice, kar naj bi odpravila drugostopna odločba. Tožnica meni, da drugostopni organ takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti, temveč bi moral pritožbi tožnice ugoditi in zadevo vrniti prvostopnemu organu v nov postopek. S tem je kršil pravila postopka, nepopolno ugotovil dejansko stanje ter tudi kršil 25. člen Ustave. Organ tudi in pojasnil, katera merila je uporabil pri ugotavljanju vrednosti premoženja tožnice in članov gospodinjska in vrednosti (40 %) drugega primernega stanovanja. Zato je kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pojasnila in Pravilnik določata le merila za ugotavljanje vrednosti primernega stanovanja, ne pa meril za ugotavljanje vrednosti drugega premoženja tožnice in njenih članov gospodinjstva. Tudi v tej zvezi bi moralo sodišče prekiniti postopek in sprožiti postopek presoje ustavnosti drugega odstavka 90. člena SZ-1 in petega odstavka 87. člena SZ-1, ki se sklicujeta na Pravilnik s Pojasnili. Nobenega dvoma ni, da izračunana vrednost primernega stanovanja v izmeri 82 m2 (kar naj bi bilo primerno stanovanje za 4-člansko gospodinjstvo) v višini 65.560,64 EUR ni tržna vrednost. Pri ugotavljanju vrednosti premoženja tožnice in članov gospodinjstva pa je upošteval tržno vrednost, kot jo določa GURS (za nepremičnine) ali ... za rabljena vozila. Ni dvoma, da morajo biti merila enaka. Organ pa je tudi napačno ugotovil dohodkovne pogoje, ker je po 30. členu Pravilnika preverjal denarne prejemke za 2016, pri številu članov gospodinjska pa upošteval 4 člane in ne 5 članov po stanju v letu 2016. Če se upoštevajo prejemki v preteklem koledarskem letu, se morajo upoštevati tudi vsi ostali pogoji v prejšnjem letu. Enako velja tudi glede primernosti stanovanja. Če bi organ upošteval 5 članov gospodinjstva, bi bil izračun vrednosti primernega stanovanja drugačen - kvadratura bi v tem primeru znašala 95 m2. Organ je tudi napačno upošteval površino stanovanja iz najemne pogodbe, saj je vsaj 17,4 m2 pod stojno višino 2 m, 8,7 m2 pa pod stojno višino 1,6 m. Glede na Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb ter Tehničnih navodil RS, MOP, GURS, se v uporabno stanovanjsko površino šteje samo površina, kjer je višina stropov enaka ali višja od 1,6 m. Torej bi moralo biti vsaj 8,7 m2 stanovanjske površine odšteto od 112,52 m2. Tega organ ni ugotavljal, niti ni preverjal, tožnica pa ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Tožnica je bila s pozivom pozvana na izjasnitev o drugih okoliščinah, ne pa o uporabni površini, saj kot prava neuka stranka ni vedela, da teh ugovorov ne bo mogla več podati. Poleg tega ni mogla vedeti, katero stanovanjsko površino bo upošteval prvostopni organ. Predpisi glede vrednotenja stanovanja ob izdaji zapisnika z dne 1. 11. 1994 pa so bili popolnoma drugačni kot sedaj, zato bi moral organ že po uradni dolžnosti preveriti stanje pred izdajo odločb. Tožnica je zato predlagala, da sodišče s sodbo tožbi ugodi, odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da je tožnica tudi od meseca novembra 2017 upravičena do neprofitnega stanovanja in zaračunavanja neprofitne najemnine za stanovanje št. ... na naslovu ..., podredno, da odločbo odpravi ter vrne zadevo organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in drugostopni odločbi. Sklicevala se je na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-144/14-6 z dne 9. 3. 2017, poudarila, da je prevladujoč in legitimni javni interes, da so do neprofitnega stanovanja in neprofitne najemnine upravičeni najemniki, ki izpolnjujejo materialne pogoje. Iz Predloga SZ-1C pa tudi izhaja, da je eden izmed razlogov izenačitev vseh najemnikov neprofitnih stanovanj. Zakonodajalec pa se je v obrazložitvi k predlagani spremembi 90. člena ZS-1 skliceval še na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/08-23 z dne 7. 10. 2009, kjer je podano stališče, da sprememba višine najemnine ne pomeni posega v pridobljene pravice, torej se tudi v tem primeru ni poseglo v tožničine pridobljene pravice. Pomanjkljivost obrazložitve pa je drugostopni organ lahko odpravil na podlagi 248. člena ZUP. Pri ugotavljanju vrednosti primernega stanovanja in premoženja je organ ravnal v skladu z zakonodajo (Uredba, 11. a člen SZ-1). Tožnica tem vrednostim v postopku ni oporekala, temveč šele v tožbi. S stanovanjsko površino je bila tožnica nedvomno seznanjena ob sklenitvi najemne pogodbe, zato je njena izjava, da ni vedela, katera površina bo upoštevana, golo sprenevedanje. Glede vrednotenja stanovanja je toženka opozorila na 116. člen SZ-1. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, da tožnica ne izpolnjuje splošnih pogojev za upravičenost do neprofitnega stanovanja, skladno z najemno pogodbo z dne ... in, da se za stanovanje št. ... na naslovu ..., z mesecem novembrom 2017 začne zaračunavati tržna najemnima v višini 7 EUR/m2 in za ta mesec znaša 787,64 EUR. Organ je svojo odločitev sprejel po tem, ko je po preveritvi splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja po drugem odstavku 90. člena SZ-1 ugotovil, da tožnica teh pogojev več ne izpolnjuje, zato je glede na tretji odstavek istega člena določil spremembo najemnine iz neprofitne v tržno najemnino.

8. Po drugem odstavku 90. člena SZ-1 je najemodajalec neprofitnega stanovanja dolžan vsakih pet let od najemnika, razen najemnika - bivšega imetnika stanovanjske pravice, zahtevati, da predloži dokazila o izpolnjevanju splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, ki jih opredeljuje pravilnik iz petega odstavka 87. člena tega zakona. Tretji odstavek istega člena pa določa, da če najemnik iz prejšnjega odstavka ni več upravičen do neprofitnega stanovanja, se določila najemne pogodbe, ki urejajo višino najemnine, spremenijo po postopku, ki ga določa pravilnik, ki ga izda minister, in se najemnina določi v višini tržne najemnine.

9. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da se ta določba nanjo (glede na prvi odstavek 195. člena SZ-1) ne nanaša, saj stanovanja ni pridobila na podlagi javnega razpisa, temveč ji je bilo dano kot nadomestno stanovanje (zaradi rušenja stanovanja na ..., ki ga je pridobila v najem po smrti svojega očeta, bivšega imetnika stanovanjske pravice, ta pa je pridobil stanovanje v najem iz naslova imetništva stanovanjske pravice), zato organ po njenem mnenju ni imel podlage, da izvede ta upravni postopek.

10. Prvi odstavek 195. člena SZ-1 določa, da določbe drugega in tretjega odstavka 90. člena tega zakona ne veljajo za najemna razmerja, sklenjena pred uveljavitvijo zakona. Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-144/14 z dne 9. 3. 2017, razveljavljena, kolikor se nanaša na najemne pogodbe za neprofitna stanovanja v občinah, oddana na javnem razpisu. V posledici citirane ustavne odločbe je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah SZ-1 (Uradni list RS, št. 27/2017, v nadaljevanju SZ-1C, v veljavi od 2. 6. 2017, torej tudi v času izdaje izpodbijane odločbe), katerega namen je bil (poleg uskladitve zakona s že navedeno ustavno odločbo) izenačitev upravičencev do subvencije v neprofitnih in tržnih stanovanjih. Tako je v Poročevalcu (EVA 2016-2550-0113, str. 2) med drugim navedeno, da je po (do)sedanji ureditvi (90. in 195. člen SZ-1) mogoče preverjati izpolnjevanje pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem le za najemnike neprofitnih stanovanj, ki so stanovanje pridobiti po uveljavitvi SZ-1 (po 14. 10. 2003). Posledično se nekaterih neprofitnih najemnih razmerij ne bi nikoli preverjalo, ne glede na to, kakšno je aktualno dohodkovno in premoženjsko stanje najemnika in uporabnikov, ki skupaj z njim uporabljajo neprofitno stanovanje, kar pa ni pravično in ne more biti v javnem interesu. V obrazložitvi členov je k 2. členu poleg že navedenega še dodan povzet prvi odstavek 195. člena ZS-1, nadalje pa še, da je bilo na to problematiko opozorjeno tudi po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/08-23 z dne 7. 10. 2009, s katero je bilo odločeno, da je bil 56. člen SZ/91 v neskladju z Ustavo, prvi odstavek 150. člena istega zakona in tretja alineja prvega odstavka 196. člena SZ-1 pa sta v neskladju z Ustavo, če se navedene določbe razlagajo tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika - prejšnjega imetnika stanovanjske pravice - dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani iz 6. člena SZ, razen z osebo, ki je imela ob uveljavitvi tega zakona položaj zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Iz te odločbe izhaja še, da se v vseh drugih primerih lahko določi prosto oblikovano najemnino in da sprememba višina najemnine ne pomeni posega v pridobljene pravice. S to spremembo zakona (torej SZ-1C, ki je sledila odločbi US iz leta 2009 in načelu pravičnosti) je zakonodajalec izenačil najemnike neprofitnih stanovanja glede preverjanja pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja na vsakih 5 let, izključil je le najemnike - bivše imetnike stanovanjske pravice, ki po t.i. Jazbinškovem zakonu niso odkupili stanovanja in so sklenili najemno razmerje izključno na podlagi zakona ob pogojih tranzicije (po SZ/91).

11. Glede na zgoraj povzeta dejstva, ki med strankama niso sporna, je tudi po presoji sodišča organ imel podlago za uvedbo postopka preveritve splošnih pogojev tožnice za pridobitev neprofitnega stanovanja in spremembo najemnine po drugem in tretjem odstavku 90. člena SZ-1. 12. Tožnica namreč ni bivša imetnica stanovanjske pravice, temveč je bil bivši imetnik stanovanjske pravice njen oče (posledično to tudi pomeni, da tožnica tudi ni imela položaja zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja), zato se na 195. člen SZ-1 ne more (več) sklicevati, ne glede na to, da je bila ta določba razveljavljena le glede pridobitve neprofitnih stanovanj na javnih razpisih. Sodišče namreč pritrjuje stališču upravnega organa, da po spremembi zakona (SZ-1C) določbe 195. člena ni več mogoče uporabljati v primerih, kot je obravnavani, še zlasti ob upoštevanju samega besedila spremembe 90. člena SZ-1, kot tudi njenega namena, ki je v izenačitvi položaja vseh najemnikov neprofitnih stanovanj (razen - kot že povedano - najemnikov, ki so bivši imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi partnerji). Ob tem je treba upoštevati tudi, da je določba 195. člena prehodna določba, torej določba, katere namen je v ureditvi položaja določenih pravnih razmerij pri prehodu iz prejšnje v novo zakonsko ureditev, kar pa ne pomeni, da se taka določba lahko uporablja tudi po uveljavljenih spremembah zakona, ki so z njo nedvomno v nasprotju, temveč je treba tako določbo razlagati v skladu z vsebino celega zakona, vključno s spremembami, četudi to pomeni, da se je ne more več uporabljati. Pri tem zato ni pomembno, da ta določba (torej 195. člen SZ-1) ni bila razveljavljena oziroma predmet sprememb zakona. Sodišče posledično sodi, da organ z odločanjem o tej stvari ni kršil 1. točke 279. člena ZUP (po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v katerih sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku).

13. Ob tem sodišče kot dodatni razlog k potrditvi pravilnosti odločitve organa še povzema stališče Ustavnega sodišča v že omenjeni odločbi, št. U-I-144/14, da je pravica do neprofitne najemnine po svoji vsebini socialna pravica in pomeni izpeljavo načela socialne države iz 2. člena v zvezi z 78. členom Ustave. Za pridobitev socialnih pravic pa morata država in občina predpisati izpolnjevanje določenih pogojev. Odločilni razlog za pridobitev neprofitnega stanovanja je torej socialni kriterij in če tega kriterija oseba ne izpolnjuje, načelo zaupanja v pravo ne zapoveduje varovanja neprofitnega najemna mimo okvira predpisanih pogojev za uporabo takega stanovanja. Razlaga organa je torej po presoji sodišča ustavnopravno skladna in zato s tako odločitvijo organ ni posegel v pridobljene pravice najemnikov in določbe najemnih pogodb ter posledično kršil 155. in 2. člena Ustave. Sodišče pa zato tudi ne bo sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ocene ustavnosti določbe po 156. členu Ustave, saj ta določba, kot sodišče sodi, ni protiustavna.

14. Tožnica še ugovarja, da drugostopni organ ni imel podlage za konkretiziranje premoženjskih razmer tožnice, saj bi moral to storiti prvostopni organ. Tožnica se moti. Po 248. členu ZUP organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (prvi odstavek); enako stori tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene (drugi odstavek); če pa organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek). Drugostopni organ je torej imel podlago, da dopolni razloge prvostopne odločbe, in zato do kršitve 25. člena Ustave tudi ni prišlo. Iz prvostopne, kot tudi še natančneje iz drugostopne odločbe pa je tudi jasno razvidno, kakšna merila so bila uporabljena za ugotovitev vrednosti premoženja in vrednosti primernega stanovanja, zato ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave. Te vrednosti so bile ugotovljene po Pravilniku (o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem - Uradni list RS, št. 14/04 in nadaljnji), Pojasnilih k Pravilniku (objavljenih skupaj s Pravilnikom), Sklepu o stanovanjski najemnini ter Uredbi o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin, kar vse temelji na 90. oziroma 87. členu SZ-1. Sodišče zato ne bo sprožilo postopka ocene ustavnosti teh določb pred Ustavnim sodiščem RS na podlagi 156. člena Ustave.

15. Ker pa je organ te vrednosti ugotavljal po predpisih, ki tak način vrednotenja zapovedujejo, ni mogoče sprejeti tožničinega ugovora, da je organ vrednost premoženja tožnice in uporabnikov stanovanja ugotavljal po tržni vrednosti, vrednosti primernega stanovanja pa ne, kar naj ne bi bilo pravilno. Sicer pa je bila tožnica z vrednostmi premoženja seznanjena z dopisom z dne 22. 6. 2017 in bi lahko, če bi menila, da navedene vrednosti ne držijo, predložila svoje cenitve (npr. osebnih vozil, drugih nepremičnin, premičnin večje vrednosti), vendar tega ni storila.

16. Enako je treba zavrniti tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da je organ ugotavljal denarne prejemke tožnice in članov gospodinjska za leto 2016, medtem ko je število uporabnikov stanovanja ugotavljal za leto 2017. Drugi odstavek 30. člena Pravilnika namreč določa, da najemodajalci pred preverjanjem izpolnjevanja pogojev za uporabo neprofitnega stanovanja podatke o denarnih prejemkih za preteklo koledarsko leto pridobivajo iz uradnih evidenc in drugih zbirk osebnih podatkov upravljavcev zbirk podatkov, v skladu z določbami 19. člena tega pravilnika; najemniki morajo na zahtevo najemodajalca predložiti vse zahtevane izjave in dokazila zase in za uporabnike v roku 30 dni od prejema zahteve. Ker pa je organ izdal odločbo 16. 10. 2017, je tudi pravilno upošteval kot člane gospodinjstva 4 osebe, ki (so) v tem času (torej v času izdaje odločbe) stanovanje tudi uporabljale (Aneks št. 1 z dne ...). Organ zato tudi ni mogel upoštevati 5 članov gospodinjstva, saj bi s tem kršil 8. člen ZUP, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

17. Sodišče se tudi ne strinja, da je organ napačno upošteval površino stanovanja. Tožnica namreč meni, ker gre za mansardno stanovanje, da bi se morala glede na Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb ter Tehnična navodila RS, MOP, GURS z dne 7. 11. 2011 upoštevati le površina, ki je nad stojno površino 1,6 m in več, kar za to stanovanje pomeni odšteti vsaj 8,7 m2, ki je pod to stojno površino. Kot je tožnici pojasnil že upravni organ, površina stanovanja 112, 5 m2 izhaja iz same najemne pogodbe in je njen bistveni del, saj je ena izmed elementov izračuna najemnine. 116. člen SZ-1 namreč določa, da se vrednost stanovanja določa na podlagi pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb, ki ga izda minister za potrebe določanja najemnin (prvi odstavek), vrednost stanovanja kot osnova za določitev neprofitne najemnine pa se določi na podlagi naslednje enačbe: vrednost stanovanja = število točk x vrednost točke x uporabna stanovanjska površina x vpliv velikosti stanovanja (korekcijski faktor) x vpliv lokacije stanovanja, pri čemer je vrednost točke 2,63 EUR (četrti in peti odstavek). Uporabljena površina izhaja tudi iz Zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 1. 11. 1994 (kjer je upoštevano, da gre za podstrešno stanovanje), ki je sestavni del najemne pogodbe, tožnica pa tej površini do sedaj še ni ugovarjala, bi pa lahko na podlagi drugega odstavka 116. člena SZ-1 zahtevala vrednotenje stanovanja (in posledično nosila stroške cenitve). Tožnica bi torej lahko le s cenitvijo, opravljeno na tej podlagi, izkazala drugačno površino in posledično drugačno vrednotenje na tej podlagi. Ker pa - kot že povedano - uporabljena površina izhaja že iz najemne pogodbe, tožnici tudi ni mogoče slediti, da z uporabljeno stanovanjsko površino ni bila seznanjena, ker to ne drži. 18. Ker je organ v postopku in pri sprejemu svoje odločitve upošteval prej navedene materialne predpise, ki veljajo za ta primer, ugotovil vsa za ta primer relevantna dejstva, tožnica pa je bila v postopek pritegnjena in z njimi seznanjena, organu tudi ni mogoče očitati, da dejansko stanje ni bilo preverjeno pred izdajo odločbe. Do kršitve 22. in 25. člena Ustave zato tudi glede na povedano ni prišlo.

19. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

20. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker je presodilo predlagane listine spisa že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih aktov, enako pa je storilo tudi glede predlagane sodne prakse Ustavnega sodišča RS. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza zaslišanja tožnice in ogleda na kraju samem, saj ta dokazna predloga nista substancirana.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.