Jedro

V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.

Izrek

19.Predlogu tožnika, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije, ni sledilo. Že zato ne, ker je treba najprej preveriti procesno sposobnost tožnika. Pa tudi sicer sme sodišče na podlagi 65. člena ZUS-1 meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, zlasti še, če (1) bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo in (2) izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Noben od naštetih pogojev ni izpolnjen. Za odločitev v sporu polne jurisdikcije tako ni podlage.

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1470/2024/10 (1221-12) z dne 4. 7. 2024 odpravi, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

1Primerjaj M. Končina Peternel, Poslovna sposobnost fizične osebe, v: Dnevi slovenskih pravnikov 2003, od 9. do 11. oktobra v Portorožu, str. 1759.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo po posredovanju prstnih odtisov tožnika v evidenco EURODAC ugotovljeno, da mu je bila 20. 5. 2015 v Nemčiji že priznana mednarodna zaščita. Toženka je tožnika trikrat vabila na osebni razgovor, da bi mu predstavila to okoliščino, a se vabilu ni odzval in svoje odsotnosti ni opravičil. Iz uradne evidence izhaja, da se ves čas postopka nahaja v azilnem domu. Glede na to je toženka upravičeno sklepala, da tožnik pravice do zaslišanja ne želi izkoristiti. Ker ima tožnik v Nemčiji od 20. 5. 2015 priznano mednarodno zaščito, ter upoštevaje dejstvo, da v Republiko Slovenijo ni prišel na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami Evropske unije, je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavrgla.

Bistvene trditve v tožbi

3. Tožnik po pooblaščenki v tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Primerjaj tudi P. Kovač, E. Kerševan, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, 125. do 325. člen, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 78.

4. Toženka je v izpodbijanem sklepu prezrla ključno dejstvo, da ima tožnik hude psihične težave. Dobesedno "blodi" okrog azilnega doma, trdi, da je kralj Eritreje, živi v svojem fantazijskem svetu, brez stika z realnostjo. Tožnik ne ve ne kdo je ne kaj se v resnici dogaja in je nujno potreben psihiatričnega zdravljenja, najverjetneje hospitalizacije in celo postavitve pod skrbništvo. Da ima psihične težave je znano vsem v azilnem domu, ki v zvezi s tem namerava tudi sprožiti ustrezne postopke postavitve pod skrbništvo. Zaradi navedenega se vabilu ni odzval iz opravičljivih razlogov, kar bi toženka morala upoštevati. Tožnik tudi ni počakal v azilnem domu na razgovor s pooblaščenko, saj se termina enostavno psihično ni zmožen držati. Iz opisanih razlogov je bila tožniku tekom postopka kršena pravica do izjave. V skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je stranki nujno treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar tožniku ni bilo omogočeno.

5. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi in prošnji za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, podrejeno, da naj zadevo vrne toženki v ponovno vsebinsko odločanje.

Odgovor na tožbo

6. Toženka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Vse od podaje prošnje tožnika (13. 3. 2024) ni bila z nobeno dokumentacijo seznanjena o njegovi domnevni psihični nezmožnosti sodelovanja v postopku. Te ni predložil niti v tožbi. Kaj takega niso zasledili niti socialni delavci, ki so ves čas v stiku s prosilci za mednarodno zaščito niti uradne osebe, ki so tožnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito seznanjale z vabilom na osebni razgovor (13. 3. 2024) ter vabilom na osebni razgovor 16. 5. 2024 in 14. 6. 2024. Toženke tudi v ničemer niso seznanjale o morebitnem kakršnemkoli nenavadnem vedenju tožnika, ki bi nakazovalo, da ni sposoben samostojno sodelovati v postopku. Iz Uradnega zaznamka z dne 26. 6. 2024 celo izhaja, da je bil tožnik istega dne poklican v azilni dom in še enkrat pozvan, da naj pride na osebni razgovor, vendar je ob tem navedel, da se ga ne želi udeležiti. Niti iz prošnje za mednarodno zaščito ne izhaja, da bi tožnik imel kakršnekoli težave, prav tako ni bilo zaznati, da česarkoli ne bi razumel ali da bi odgovarjal zmedeno ali nesmiselno. Tako je npr. podrobno opisal pot, po kateri je pripotoval do Slovenije in navedel, da ima v Nemčiji priznan status begunca. Na kratko je povsem smiselno opisal tudi razloge, zakaj je zapustil Eritrejo.

Zveza:

Dokazni postopek

7. Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-1470/2024, ki se nanaša na zadevo in v sodnemu spisu priloge tožnika A 1 do A 5 ter toženke B 1 do B 4. Tožnika ni zaslišalo, saj se na vabilo sodišča pravilno vabljen ni odzval. Pridobilo je poročilo Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Vič - Rudnik (v nadaljevanju CSD) z dne 12. 8. 2024 o tem, ali je bil za tožnika sprožen postopek postavitve pod skrbništvo in Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, Sektor za sprejem in oskrbo z dne 18. 8. 2024 (v nadaljevanju Azilni dom Vič), s prilogo (priloga C1).

8. Po predlogu tožnika ni zaslišalo strokovne sodelavke Azilnega doma Vič A. A., ni opravilo poizvedb o stanju v izvorni državi tožnika in tudi ni postavilo izvedenca psihiatra. Razloge bo obrazložilo v nadaljevanju.

9. Prav tako tožniku v tem postopku ni postavilo skrbnika. Kot bo prav tako pojasnjeno v nadaljevanju, je že okoliščina dvoma v procesno sposobnost tožnika narekovala odpravo izpodbijanega sklepa.

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 46, 49

10. Tožba je utemeljena.

Presoja sodišča

11. Sodišče v izhodišču pojasnjuje, da po določbi prvega odstavka 46. člena ZUP lahko opravlja dejanja v postopku sama le tista stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna (procesna sposobnost). Poslovna sposobnost je sposobnost skrbeti za svoje pravice in koristi oz. zmožnost razumeti pomen in posledice svojih pravnih ravnanj ter skladno s tem razumevanjem ravnati. Upravni organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku (prvi odstavek 49. člena ZUP).

Pridruženi dokumenti:*

12. Iz odgovora Azilnega doma Vič izhaja, da so za tožnika pred CSD predlagali uvedbo postopka postavitve pod skrbništvo. Sodišču je azilni dom posredoval tudi predlog, ki je bil vložen na CSD in iz katerega sledi, da je tožnik v marcu 2024 vložil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in bil sprejet v azilni dom. Od namestitve dalje pri njem opažajo posebno vedenje. Že v času, ko je bil vlagatelj namere, je deloval dezorientirano, sam je hodil po azilnem domu in se z nikomer ni pogovarjal. Govori tigrinjščino, kar je zaradi pomanjkanja prevajalcev otežilo komunikacijo, s socialno službo se je o osnovnih stvareh sporazumeval v angleščini. Z drugimi prosilci od svoje nastanitve ni navezoval stikov. Nekaj dni po njegovi nastanitvi so prosilci, ki so nastanjeni z njim v sobi, povedali, da se predvsem pogovarja sam s sabo in se sam sebi smeje. Socialna služba ga je večkrat skušala nagovoriti in ga napotiti k psihiatru, vendar večinoma ni želel nadaljevati pogovora več od dveh stavkov. Dvakrat je posebej zanj prek zunanjih institucij pridobila tolmača za tigrinjščino, da bi se z njim lahko pogovorila, a tožnika enkrat ni bilo v azilnem domu, naslednjič pa je pogovor zavračal. V edinem daljšem pogovoru s socialno delavko v angleščini je spraševal o možnostih odprtja bančnega računa v Sloveniji, povedal je, da je bil v Eritreji kralj in da si želi v Etiopijo. V azilnem domu je nastanjena še ena oseba iz Eritreje, s katero ne navezuje stikov, prav tako ni želel govoriti z Eritrejci, ki so nekaj dni bivali v azilnem domu. Čez dan so ga socialni delavci in drugi prosilci videli, kako brezciljno hodi po mestu in se vozi na avtobusu, vendar z okolico na noben način ne navezuje stikov. Ocena je, da v trenutnem stanju ne izkazuje sposobnosti, da bi lahko samostojno skrbel za svoj najboljši interes ter urejal postopke glede mednarodne zaščite, je ranljiva oseba, ki potrebuje posebno oskrbo. Zato je bil podan predlog za postavitev skrbnika tožniku in morebitno nastanitev v ustrezno institucijo.

13. Toženka na navedeno poročilo ni imela imela pripomb oz. ni podala nobenih navedb, ki bi vzpostavili dvom v verodostojnost poročila. Tako ni prerekano, da je bilo opisano stanje oz. obnašanje tožnika prisotno že ob podaji njegove prošnje za mednarodno zaščito, to je 13. 3. 2024 in tudi v nadaljnjem teku postopka, ki je imel za posledico izdajo izpodbijanega sklepa (214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Sodišče zato o tem ni zasliševalo strokovne delavke Azilnega doma Vič A. A. in tudi ni postavilo izvedenca psihiatra.

14. V konkretnem primeru uradna oseba toženke, glede na stik le ob podaji prošnje, vabila pa se niso vročala tožniku neposredno s strani uradne osebe, očitno ni mogla podvomiti v procesno sposobnost tožnika. A ne glede na to, gre, kot zgoraj obrazloženo, za pomembno okoliščino, ki je imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločitve toženke.

15. V skladu s splošnim načelom iz 138. člena ZUP mora upravni organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Z gornjim poročilom socialne službe azilnega doma je namreč vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti (prvi odstavek 49. člena ZUP). Šele, če bi se izkazalo, da je sposoben razumeti pomen postopka, ki ga toženka vodi in je sposoben sprejeti odločitev, ali se bo na njena vabila v postopku odzval ali ne (z vsemi posledicami, ki jih taka odločitev prinaša), bi lahko sprejeli sklep, da so bile njegove pravice ustrezno zavarovane, toženka pa bi šele na taki podlagi lahko sprejela svojo odločitev brez njegovega zaslišanja. Ker slednje ni bilo upoštevano, je bila tožniku kršena pravica do izjave.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

16. Ustava Republike Slovenije v 22. členu zagotavlja pravico do izjave kot neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku. Strankam jamči, da se v postopku lahko opredelijo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev, ter da branijo pravice in interese. Po določbi tretjega odstavka 9. člena ZUP, ki to pravico ureja na zakonski ravni, organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

17. Po določbi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. V skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

18. Kršitev pravice do izjave kot bistvena kršitev pravil upravnega postopka je sodišču tako narekovala, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo toženki vrnilo v nov postopek (3. točka prvega odstavka in četrti odstavek 63. člena ZUS-1). Ob tem se dokazni predlog tožnika za opravo poizvedb o stanju v njegovi izvorni državi izkaže za pravno nepomembnega in ga je sodišče zavrnilo.